Vedno bolj sem prepričan, da je zanimivost potopisa neposredno odvisna od geografskega obsega, ki se ga loteva. Pa ne v smislu, da bi bili potopisi, ki bi opisovali cele države, kontinente ali celo cel svet, bolj zanimivi. Nasprotno: majhne destinacije nudijo več bralskega in miselnega užitka kot pa epske odprave. Dovolite mi, da tezo podkrepim z nekaj primeri. V osemdesetih dnevih okrog sveta je super knjiga, če si star deset let, že nekaj let pozneje pa začneš nehote zehati med branjem voznih redov, menjavanjem transportnih sredstev in ugotavljanjem potovalne hitrosti, ki sestavljajo dobršen del pustolovščine. Kot da bi Jules Verne čisto zares mislil, da je mik potopisa v opisovanju potovanja … Po mojem pa je potovalna draž v posebni odtujenosti popotnika v tujem kraju, ki mu odpira povsem nove možnosti: običajne dražljaje zaznava sveže in z otroškimi očmi. Četudi se je danes težko ogreti za čitalniško literaturo naših prapradedov, je že bolj zanimivo kot Vernovo dirkanje okrog zemljske oble branje Levstikovega Popotovanja od Litije do Čateža – med narodobuditeljskimi odlomki in polemikami se niti pisatelju niti nam ni treba pretvarjati, da je pot kaj drugega kot samo ozadje. Nujna, pa vendar nebistvena podlaga stimulativne polemike. Še v mnogo večji užitek je brati Vodno znamenje Josefa Brodskega, ki opisuje pisateljeva vandranja po enem samem, s kanali natanko odmerjenem mestu: Benetkah. Vendar pa teza sproži tudi precej zagonetno vprašanje: če je zanimivost potopisa obratno odvisna od površine, o kateri pisatelj piše, kako daleč lahko gremo? Verjetno končamo pri avtobiografiji, zožani na prostor kvadratnega decimetra ali dveh svojih možganov. Kar se sliši še kar prepričljivo, navsezadnje naj bi bila vsa sodobna literatura pravzaprav biografska. Pred kratkim sem odkril potopis, ki se sicer ustavi malo pred tem poslednjim pragom lastnega uma. Zato pa sprejme le malo drugih prostorskih kompromisov. Na osemdesetih straneh nadrobno popiše najmanjšo prostorsko enoto, na katero nismo omejeni samo z lastnim umom in ki jo lahko zato doživijo tudi drugi: lastno sobo.

De Maistre med popotovanjem po svoji sobi

Knjiga Popotovanje po svoji sobi (Voyage autour de ma chambre) ima že častitljivo zgodovino. Napisana je bila v Torinu v turbulentnem času Francoske revolucije leta 1790. Nastala je pod peresom avanturističnega francoskega plemiča in vojaškega častnika Xavierja de Maistra, starega komaj sedemindvajset let. Mlademu vojaku so nadrejeni zaradi prepovedanega dvoboja s kolegom oficirjem (zelo plemiški prestopek!) odredili hišni pripor. Med 42 dnevi, ki jih je moral preživeti izoliran od sveta v svoji sobi (za občasno družbo in strežbo je imel le svojega služabnika Joanettija in psa Rosine), se je zdolgočaseni prestopnik lotil pisanja geografsko verjetno najbolj skromnega potopisa, kar jih je bilo kdaj natisnjenih: omejen je bil na nekaj kvadratnih metrov sobe, ki se je prelevila v de Maistrov pripor. Ko je bilo pripora konec, novopečeni pisatelj svojemu rokopisu ni posvečal posebnega pomena, dokler ga štiri leta pozneje ni založil pri svojem bratu v Švici. Brat Joseph, sicer nadvse nesimpatični in konservativni politik starega režima najhujšega tipa, je rokopis  na dušek prebral ter ga dal natisniti, Xavier pa je kmalu postal literarna zvezda.

De Maistre je bil seveda dobro izobražen, imel je tudi nekaj denarja in okusa. To je imelo vsaj dvoje posledic za bralce njegovega besedila: njegova soba je precej večja, bolj zanimiva in bolje opremljena kot sobe večine drugih Torinčanov tistega časa. De Maistrova izobrazba pa ima skupaj z njegovo domišljijo tudi ugodno posledico, da zna svojo sobo tudi odlično opisati. Zgoraj sem ugibal o vprašanju, ali je dober potopis sploh kdaj dejansko osredotočen predvsem na potovanje samo, ali pa je potovanje samo pogoj za drugačen in odtujen pogled na vsakdanje okolje. Ne bom vam izdal glavnega zapleta knjige, če takoj razkrijem, da tistih nekaj korakov, ki jih Xavier lahko opravi od svoje presenetljivo razkošne postelje do okna, niso vrhunec pripovedi. Po eni strani beremo opis območja, prostora, ki ga poznamo in si ga lastimo (skoraj) vsi. Zato je določena mera identifikacije s tako intimno zadevo, kot je lastna soba, razumljiva, pa čeprav ne gre za našo na primer minimalistično sodobno spalnico, ampak za aristokratsko oficirsko namestitev izpred več kot dvesto let. V obeh primerih gre za brlog in pribežališče, za zavetišče naše popolnoma osebne intime, ki pa lahko z enim samim dekretom in ključem postane tudi zapor.

Xavier de Maistre

De Maistre na začetku knjige poudari, da se je odpravil na popotovanje, ki se ga lahko loti vsak, ne glede na svoje premoženje – dokler ima vsaj še tako skromno lastno zatočišče. Ko se od postelje, zavetišče sanj, užitkov in poslednjega počivališča, počasi odpravi proti oknu, se potopi v slike na stenah, ki ga napeljujejo k sladkim in grenkim spominom. Razmišlja o svoji knjižnici, ki vsebuje več  popotovanj kot vse pustolovščine kapitana Cooka in drugih raziskovalcev. Namesti se v svoj fotelj in preiskuje pisalno mizo, od koder pošilja pisma v svet. V knjigi vsakdanje in dobro znane stvari postanejo nenavadne in eksotične. Prisilno bivanje sredi banalne in samoumevne domače opreme mu odkrije epsko dimenzijo vsakdana in herojsko naravo »navadnega« življenja.

Na koncu knjige, ko odrejenih 42 dni pripora mine in mu oblasti spet podelijo svobodo, de Maistre zamahne z roko: saj mu je niso nikoli zares vzeli. Domišljali so si, da so prenapetemu častniku vzeli svobodo gibanja po mestu, namesto tega pa so mu, tako de Maistre, prepustili popolno svobodo poovanja po domišljiji in s tem po celotnem vesolju. To je njegova odprava, ki jo imenuje tudi »največje popotovanje vseh časov: potovanje po lastni sobi.« De Maistrova knjiga je mojstrska satira; vendar pa je tudi prostorsko določena pustolovščina vsakdana. Naše sobe so del nas samih, našega ustvarjanja domačnosti in udobja, zunanji odbleski naše notranjosti. Velja pa tudi obratno: našo notranjost vsaj deloma soustvarja okolje, v katerem živimo. Prosto po Winstonu Churchillu: ljudje ustvarjamo hiše, nato pa hiše ustvarjajo nas.

Miloš Kosec