Italijanski arhitekt in kartograf Giambattista Nolli je danes najbolj znan po svojem zemljevidu Rima iz leta 1748. Posnetek stanja Večnega mesta se ni proslavil le zaradi svojih monumentalnih dimenzij (skoraj 2×2 m) in izredne natančnosti (zemljevid je za podlogo planskim dokumentom mestna uprava uporabljala do sedemdesetih let dvajsetega stoletja), ampak tudi zaradi načina upodobitve javnega prostora. Nolli je zasebne prostore po dolgoletni konvenciji temno šrafiral; v natančneje vrezane javne prostore, ki so ostali beli (in torej »prazni«), pa ni vključil le ulic in trgov, ampak tudi portike, lože, cerkvene ladje, javno dostopne avle in dvorane muzejev in mestnih institucij, skratka vse tiste polodprte in zaprte prostore, ki so bili javni po značaju in dostopni vsem. Na papirju je zaznamoval mesto, kakor ga zares doživljata meščan in popotnik, ko gresta po svojih opravkih. Tudi danes se na sprehod ne odpravimo z mislijo »sprehajal se bom samo po odprtem prostoru,« ampak pri pohajkovanju prehajamo iz zaprte trgovine preko polodprte pasaže na odprto ulico in nato čez polodprte arkade na široko odprt trg. Vsakodnevno doživljanje mesta je bolj kot z arhitekturnimi elementi, z vrati in zidovi, z odprtim in zaprtim prostorom, določeno z režimom javnega in zasebnega.
Izsek iz Nollijevega zemljevida Rima z vrisanimi javnimi in poljavnimi prostori (1748)
Nollijevo kartografiranje je danes še vedno relevantno – morda še bolj kot v osemnajstem stoletju, ker je pojem javnega na nenehnem udaru: ulice se glede na vsakodnevno uporabo (če že ne glede na lastništvo) privatizirajo, dostop do nekdaj javnih in prosto dostopnih površin se omejuje in monetizira, urban prostor se preureja glede na kupno moč, ekskluzivnost, pa tudi glede na varnostne in protiteroristične ukrepe. Pri nas so takšni poskusi preurejanja javnega v zasebno sicer nekoliko počasnejši kot na primer v Londonu, vendar pa se zdi, da »naprednih« zahodnih držav ne dohitevamo bolj zaradi počasnosti kot pa zaradi kakršnekoli trdovratne obrambe javnega prostora. Zato sem še posebej občutljiv na vsak poskus, da definicijo javnega zmanjšujemo, omejujemo in prerazporejamo glede na privatni interes.
Letos poleti teh vrat nista odprla pravica do javnega dostopa ali up na večno zveličanje, ampak: dva evra.
Tudi pod vplivom izkušenj v tujini sem imel pretekla leta v glavi nekakšno delovno definicijo civiliziranega evropskega mesta – torej mesta, kjer je javni prostor še vedno podoben tistemu iz Nollijevega Rima in kjer vsebina denarnice ni povezana z režimom dostopnosti javnega prostora. Poenostavljena izpeljanka te ad hoc definicije javnega prostora se je glasila: »prosto dostopne in brezplačne cerkve ter javna stranišča«. Verjetno edina stvar, ki jo imata ta dva sicer tako različna objekta za skupno, je dejstvo, da sta bila tradicionalno sestavni del evropskega urbanega javnega prostora, del ulice in javnega življenja. Hoditi po kakšnem tujem mestu, kjer te je na vhodu v stranišče pričakal mrki in avtoritativni obraz starejše ženske, sedeče ob krožniku z nekaj majhnimi svetlečimi kovanci, mi je bilo vedno neprijetno. Čistilki pa verjetno tudi – morda gre pri plačevanju uporabe stranišča zaradi majhnih vsot in neprijetnega dela za vzajemno najbolj neprijetno blagovno menjavo, kar mi jih pade na pamet. Vendar pa se mi je zdelo še bolj nezaslišano, da je treba v teh istih državah za vstop v turistično zanimive cerkve plačati. Cerkvene ladje so veliko večino svojega tisočletnega obstoja predstavljale ne le prostor verskih obredov, ampak tudi pokrit trg, azil za revne, dvorano za koncerte in javne dogodke, spominski park … Poleg tega sem prihajal iz države, kjer je bil prost vstop do javnih stranišč in cerkva samoumeven in kjer je bilo gibanje po mestu še precej podobno pohajkovanju rimskega meščana pred četrt tisočletja.
Letošnjega avgusta po nekajmesečni odsotnosti iz mojega rodnega mesta kot že tolikokrat zavijem v ljubljansko Stolnico Sv. Nikolaja. Na glavnih vratih je nov listek – vhod je iz strani. Grem do stranskega vhoda z bronastimi Begićevimi škofovskimi glavami, ki jih krasi listek: vstop dva evra. Torej smo tudi pri nas že tako daleč, da se linije prostega dostopa zožujejo, prehodnost nekdaj javnih portalov pa zaračunava? Glede na to, da septembra listka nisem več opazil, sklepam, da gre za »protiturističen« (ne »protiterorističen«!) ukrep. Razumem, da imamo v mestu vedno več turistov, obenem pa se mi zdi, da imamo za regulacijo velikih številk obiskovalcev tudi bolj domiselne in predvsem manj ekonomsko pogojene načine, kot je zaračunavanje vstopnine. Dva evra je seveda za večino drobiž, vendar pa odpira precedens. Bomo začenjali zaračunavati tudi vstope v javne in narodne parke, v stara mestna jedra, v javne inštitucije – v skladu z vulgarno logiko, da brezplačnega človek pač ne ceni? Nollijev zemljevid gibanja se tako počasi, a vztrajno zožuje samo še na prometno nujne pasove ulic in cest, ki so potrebne za učinkovit pretok delovne sile; vse ostalo gibanje, ki ni neposredno produktivno, pa je ožigosano z »dodano vrednostjo«, ocenjeno z denarno vrednostjo in prepuščeno trgu. Takšen trend ne napoveduje zožitve, ampak kar izbris javnega prostora. Javno namreč pomeni »od vseh«, in to ne le od meščanov, ampak celo od tako zametovanih in trenutno nepriljubljenih bitij, kot so turisti.
Miloš Kosec