Dragi Outsider,

kako naj bi človek pisal o lepoti in kako o nebeški lepoti? In zakaj izbiraš mene, ki o tem tako malo vem? Vendar če si upaš ti, potem bom tudi jaz. Vsaj poskusil. Začenjam z mislijo, ki ni moja. Nadaljujem s štirimi, pravzaprav petimi besedami. Vsaki od njih dodam nekaj misli iz navadnega življenja in vsakdanjega časa. Tako nekako. Sledi spodaj.

Bodi dobro

R

»Nebeškega ni moč najti v nobenem prostoru ampak zgolj v času.«

(Abraham Joshua Heschel: Sabat)

JESEN

Za oknom se zbirajo rose, ko v krošnjah hrastov gledam poslednje trzljaje jeseni. To je čas, ko se po človeku plazijo take in drugačne misli, včasih tudi dvomi. Zakaj drugim ne verjamemo, vase pa dvomimo? Nekoč smo bili otroci, sedaj pa, čudenje, kam si se izgubilo? In ti, še vedno iščeš resnico? Res? Kdor premaguje s cinizmom, ta se je že zdavnaj obsodil, kdor pa resnično razume, ta bo drugemu umil noge. Toliko misli, toliko poti. Čez mesto potegne veter. List z drevesa pade na tla. Potem še eden in še eden. Popoldan grabim vse kar je oktober nanesel pred hišo. Krhkost narave. Vlažna zemlja. Kdor posluša njen zven, ta bo slišal. Kdor pa ne bo prisluhnil glasbi, bo mislil, da je plesalec nor. Nekaj se zgane. V notranjosti. Kaj je to? V globini. Kaj je to? Koliko življenja je tukaj, ti pa že mesece sediš. Sreča, za trenutek. Podoba narave in podoba človeka. Dve podobi istega časa.

ZIMA

Pogled skozi okno, zunaj najhladnejši del dneva, trenutek, ko vzhaja svetloba. V cerkvi se bo pričela daritev, od nekod bo priletela ptica, alectoris rufa. Vsako jutro prihaja, da se nahrani s plodovi divje jablane, ki stoji za ograjo pred hišo. Čez slabo uro sem že v dobro založeni knjižnici. Kot vedno grem po isti poti, mimo istih stalaž. Opazim ga na običajnem mestu, zatopljenega v debele spise. Pokimava si, pozdraviva, izmenjava nekaj besed, spregovoriva o mojem pisanju, o raziskavi, s katero se ukvarjam. Tedaj mi z jezika zdrsne nekaj nepričakovanega in čeprav bi njegov odgovor moral poznati: Rabi Jonathan, glej vse to, povej mi … je tvoj Elohim tudi tu, tudi tukaj z nami? Nekaj trenutkov, v tišini me gleda, oči starega moža so velike. Vse večje in večje se mi zde. Velike kot nebo nad Jeruzalemom, oblaki nad ruskimi brezami in galebji preleti nad katedralo. Nekaj zašepeče. Niti ne šepeta, samo ustnice premika. Ne razumem, zato nagnem glavo, še ne razumem, prislonim uho. Vse do njegovega obraza…

POMLAD

Včasih potegne z Atlantika in prinese zavese vode, mi pa svoja lica nastavljamo slanim kapljam, ki letijo po zraku. Taaake iiin!!! Oh fuuuuckiiiiin…, My fiiingers! So puuumpy… Oh Jesus, that hold. So smoothly… Oouuu, awesome, so hard so beautiful! This climbing. Lucy po še enem neuspelem poskusu v E5 leti kakih deset metrov preden jo zaustavi vrv vpeta v karabin in kamalot št. 6, ki je zataknjen v malo razpoko. Ne ne, nihče se ne jezi, to kar se dogaja je nekaj povsem drugega. Čas nad svetlikanjem bučečega oceana teče drugače. Velike oči, od skale opraskane roke skupaj hlastajo za življenjem. Vertikala je preizkušnja, izkustvo, saj ni dovolj da stvari rešiš samo v glavi. Look at this moment, Rob, look at this our happiness and then … sadness which is about to come. Zakaj sedaj to, Lucy? Sta si sreča in žalost nujno nasprotni? Kaj ni samo okamenelost srca tista, ki je prvi nasprotna? Saj o tem lahko govoriva v neskončnost, na koncu pa se bova samo nemo gledala. You know, to be honest, v resnici me je strah višine, včasih se bojim da bom umrla, da se bo vse končalo pod to čudovito površino, pod travnikom in mahom, čez katera danes kot že toliko stoletij češe veter. Da bom izginila v prsti, ljudje pa bodo hodili tu gor in dol kot da ni bilo nič. Kot da se ne bi nič zgodilo. Kaj pa, Lucy, če se bo to minevanje vendarle izteklo v večnost? Ah to, pusti. Veš midva ne bova nikoli bogata. Kar poglej kako ti delaš. Sem ti povedala, da sem učiteljica? Čisto navadna učiteljica in da imam strašno rada to delo. Glej, glej morje tam dol, poglej to svetlobo spodaj! Srebrno postaja. Pozno je in Lucy odide v šotor. K možu.

POLETJE

Ponovno v domovini. Utrujenost od stalnih menjavanj prostorov. Obiski, pogovori. Delo. Prelagam težke kose lesa in rišem. Ponoči rišem, podnevi kopljem, že tretji dan enako. Govorim z naročniki. Pogajanja o detajlih. Nekdo mi prinese pomarančo. Kopljem. Lupim sadež, gledam svetlobo njegove notranjosti, kopljem, luščim stare omete. Mojster J P, to je tvoja hiša, ima to kakšno zvezo s teboj? Ali pa gre vendarle zgolj za moje premetavanje kamenja iz katerega je bila nekoč zgrajena stavba? Zakaj ne odgovoriš, ko pa prostor že dobiva oblike. In ko zunaj, čez park, rahlo potegne topel veter. Ko v bližini završi. Ko ptič zafrfota iz grma in odleti stran, v notranjost loga. Tedne kasneje. Najine oči se srečajo, gledam te, umiva te luna. Potem dež, dež, dež. Iz vsake kaplje me gledajo tvoje oči. Tišina ob žari. Pokopališče nad dolino. Kot vedno, veter, zrak, odprtost pokrajine, tudi jaz bi bil nekoč tu. Potem molitev za J G, ki je že davno tega padel neznano kje. Prah njegovih udov. Prišla sta, nas rodila, bila z nami, dokler ni prišel vajin čas. Hvala vama. Za življenje. Kot vidva, tako bomo nekoč tudi mi skupaj s soncem odšli za morja in travnike. In gledali bomo isto obzorje.

JESEN II

Po dolgem dolgem času se včeraj v zgodnjem jutru spet peljem proti goram. Po dolini je še megla, ko se za ovinkom na mostu odpre pogled na gorsko verigo. Zgoraj žari zlata jesen. Kasneje na sedlu, na spodnji veji macesna sedi črna ptica z rumenim kljunom. Pod drevesom počiva par. Trgata hlebec in si nekaj tiho govorita. Hranil te bom dokler boš živela. Ljubila te bom dokler boš živel. Spomini drsijo v dolino, stoletje nazaj. Kužno znamenje sredi polja, kraj srečanja zdravih in bolnih. Prvi tja prinašajo kruh, drugi pa ponj hodijo, jedo, umirajo in se ljubijo. Tudi ljubijo. Ljudje prihajajo in odhajajo. Vsi smo drobtine istega kruha. Tebe, ki si večji od nas in vseh stvari. Večji od sveta in sil, ki krivijo vesolja. Vtisi, podobe in spomini. Kaj pa jaz? Vse to in vse drugo naj bi prevedel v prostore, kjer bodo utrujeni našli počitek. Tudi dom. In tišino. Čeprav vem, ut nihil non iisdem verbis redderetur. Pravzaprav vem, da ničesar kar sem slišal ne bom mogel ponoviti. Misli prihajajo in odhajajo, dan pa se prevesi v večer. Noč preživim v votlini pod steno. Nad mano je milijarda zvezd.

Napisal: Robert Dolinar, arhitekt

Celoletna naročnina