Medtem, ko v svetu testirajo in načrtujejo koridorje za Hyperloop, so na železniški postaji Tivoli postavili nadstrešnico. Pravzaprav dve. Projekt za nadstrešnice je star že nekaj let. Če se ne motim, je bil interni natečaj organiziran leta 2010. Po osmih letih so ju uspešno postavili. Ampak, da ne bo pomote, ne gre za zahteven arhitekturni projekt, ki bi zahteval poglobljene analize, inženirski izziv ali vizionarsko drznost. Ne, gre za dve nadstrešnici, podobni tistim, ki jih poznamo v avtobusnem prometu. (Glede na dolžino vlakov sta bistveno prekratki.)

Morda pa sta nadstrešnici le znak napredka in nove dobe Slovenskih železnic? Pred Slovenskimi železnicami je namreč nekaj velikih investicij, med njimi razvpit drugi tir in izgradnja novega potniškega centra v Ljubljani. 25 novih potniških vlakov, vrednih 169 milijonov evrov, pa je že naročenih. Si lahko obetamo boljši potniški promet?

Glede drugega tira smo lahko morda optimistični, ker so se priprave že pričele. Kar lahko vzbuja skrb je to, da je že ob predstavitvi projekta nastal škandal s preplačano maketo zaradi napačno vnesenih podatkov v Excel. Če se spomnimo na TEŠ6, se lahko bojimo, da tudi z drugim tirom ne bo teklo tako gladko, kot bi si želeli in znotraj napovedanih cenovnih okvirjev (ki so že tako obsežni). Tudi pri drugem tiru obstaja vrsta strokovnih pomislekov, denimo o tem, da bi morali, če že, graditi dvotirno traso, ali pa sploh ne graditi nobene in ta denar nameniti posodobitvi drugih prog. Sam nisem strokovnjak na tem področju in ne morem soditi, kaj je prav. Skrbi pa me, da kot že tolikokrat do sedaj, prevladujejo politični interesi pred strokovnimi. Zgodba Emonike pa tudi ni nova in trenutno ne vzbuja optimizma, saj projekt stoji.

Če se peljete z vlakom denimo od Ljubljane do Kopra, se vam bo zdelo, da je Slovenija veliko večja kot v resnici je. Za to razdaljo, boste potrebovali skoraj 3 ure. Z avtom potrebujete 1 uro. Za vozovnico boste odšteli okoli 10 evrov v eno smer, če ste brez avta, lahko najdete prevoz na spletu (prevozi.org) za 5 eurov v eno smer. Da ne govorimo o tem, da je z vlakom na tej relaciji le 5 dnevnih povezav, na prevozi.org jih lahko najdete vsaj 50 dnevno. Vsem je lahko hitro jasno, da potniški promet Slovenskih železnic ni rentabilen. Vemo pa, da je rentabilen tovorni promet. In najbrž prav zaradi tovornega prometa železnica sploh še obratuje.

Kdor živi v Ljubljani ob progi, lahko vsakodnevno opazuje zajetne tovorne kompozicije, ki se vijejo skozi središče. Letno prepeljejo okoli 8 miljonov ton. Glede na trend v SŽ napovedujejo, da se bo do leta 2030 ta številka podvojila. Tako pridemo do problema novega potniškega centra Emonika. Skozi potniško vozlišče se bo peljalo bistveno več tovora kot potnikov.

Arhitekta Milan Kovač in Peter Kerševan že nekaj let opozarjata na to problematiko in predstavljata vizijo železniške obvoznice po severni strani mesta Ljubljana. Ideja se v zasnovi zdi precej smiselna in logična, vendar kakšnih uradnih odzivov na njun predlog ni zaslediti. Prav tako ni zaslediti kakšne druge jasne vizije sodobnega železniškega omrežja, ki bi gra pripravile SŽ, MOL ali država.

Glede na to, koliko časa je potrebnega za izgradnjo dveh nadstrešnic, ne dvomim, da se bo omrežje še naprej razvijalo prepočasi in bo namesto, da bi uresničevalo vizije, samo krpalo težave in probleme.

Da ne zaključim tako črnogledo: zadnjič sem ujel pogovor dveh turistov, ki sta se navdušeno čudila slovenskim vlakom. »Kot bi prišel v zgodovinski muzej,« sta komentirala. Morda bi pa lahko bila to tržna niša Slovenskih železnic. Namesto, da lovijo konkurenčnost s cestnim prometom ali Hyperloopom, morajo samo unovčiti potencial, ki že obstaja. Namesto vedno hitrejših vlakov, bi lahko uvedli Slow train, na katerem bi se, kot pri Slow food, prepustili počasnemu razvajanju čutnih dražljajev, ki jih povzročajo lepote Slovenije.

Napisal: Matevž Granda