edu.arh: Prakse arhitekturnega izobraževanja

»Menim, da so na arhitekturi vedno obstajale različne smer razmišljanja, različne smeri arhitekturnega dela, ampak če bolj splošno pogledam, je v bistvu vedno bila neka nit usmerjena v ideje na merilu človeka, v vrednote humanizma.«

To je bila prva misel (Zale Privšek), ki sem jo med vzpenjanjem po stopnišču fužinskega gradu razbrala iz šuma prepleta različnih zvočnih posnetkov.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje do 30. maja poteka razstava edu.arh: Prakse arhitekturnega izobraževanja, ki je nastala v sodelovanju muzeja in ljubljanske Fakulteta za arhitekturo, ki je v lanskem letu praznovala stoletnico obstoja. Naslov Edu.arh, edukacija arhitekture, neposredno napove vsebino razstave, s katero avtorji želijo pokazati, »da so bile v Sloveniji že od druge polovice prejšnjega stoletja prisotne arhitekturne prakse poleg izobraževanja na Fakulteti za arhitekturo«, kot v video predstavitvi pred začetkom povzame Boštjan Vuga, glavni kustos. Z eksponentno povečavo slojevitosti arhitekturnega poklica, ki od arhitekta, ki želi voditi uspešno ter predvsem odgovorno delo, pričakuje vlogo nekakšne renesančne figure in temu primerno zmožnost kritičnega odziva na dogajanje v okolju, v katerem deluje. Na mestu je torej vpr v  ašanje, kakšno nalogo pri oblikovanju posameznika in arhitekturne stroke nosi fakulteta. Prostor in institucija, zadolžena za izobrazbo in oblikovanje generacije arhitektov, sposobne kritične misli in odgovornega delovanja na področju oblikovanja prostora.

Razstava Edu.arh, prakse arhitekturnega izobraževanja nudi pregled pozicije Fakultete za arhitekturo ter odpira ključna vprašanja, povezane z izobrazbo in, neposredno povezano, arhitekturo kot dejavnostjo. »Če arhitekturo sploh hočemo spremeniti in usposobiti arhitekta, da bo profiliran za odgovore na probleme, na izzive, ki se pojavljajo danes, je v prvi vrsti potrebno spremeniti izobraževanje. Izobraževanje, ki na veliki večini šol poteka na ustaljen, isti način, kot takrat, ko sem jaz študiral, morda z majhnimi popravki«, pojasni Matevž Čelik, takrat direktor muzeja. »Fakulteta za arhitekturo je dala izobraževalne procese na zelo javno, transparentno razstavo, za kar mislim, da bo dalo zelo dobre rezultate. Ta razprava poteka na različne načine, skozi pogovore, srečanja. Eden od teh formatov je tu razstava.«

Kakšna naj bodo torej prakse izobraževanja, ki oblikujejo profil bodočega arhitekta? Kakšna institucija je Fakulteta za arhitekturo, kakšna je bila in predvsem – kakšna naj bo? Zasnova razstava se posredno nanaša na časovno os zastavljenih vprašanj in se vsebinsko deli na tri sobe: Zid, Polje in Postaje. Karakteristike prostorov so tematsko vezane na predstavljeno vsebino, torej na fizično stavbo fakultete, njeno stoletni produkcijo in odklonih v izobraževanju, ki jih je fakulteta neposredno ali posredno ustvarjala. Svoje sporočilo posredujejo skozi medij fotografije, videa, zvoka, risbe, izdelkov in besedila.

Sobo 1 zaznamuje zid, ki neprekinjeno poteka skozi skoraj celotno dolžino izrazito vzdolžnega prostora. Prekrit je s črno-belo tiskano fototapeto, ki prikazuje izbrano zaporedje notranjosti Fakultete za arhitekturo. Vključena sta tako novi kot starejši del stavbe, vsi prizori pa opredeljujejo glavne značilnosti obeh – dolgi hodniki in velika vrata, za katerimi se skrivajo risalnice in, redkeje, predavalnice. Skoraj nenavadno izčiščene prizore sicer polnih prostorov, vedno spreminjajočih se dogajanj fakultete razbijejo zidne odprtine, v katerih se vrtijo serije strukturiranih intervjujev študentov, mladih arhitektov in akademikov s tujih arhitekturnih šol, ki odgovarjajo na serijo vprašanj: kako bi spremenili prostor fakultete, kakšne so prednosti in pomanjkljivosti študija, kam vas je študij na Fakulteti za arhitekturo usmerjal, kakšen je profil arhitekta diplomanta vaše šole? »Izjave odpirajo vprašanja o dinamiki institucije arhitekturnega izobraževanja, o možnostih njenih strukturnih, vsebinskih in prostorskih reakcij na sodobno družbeno realnost,« povzame spletni opis razstave.

Ob ogledu posnetih odgovorov, ki z nežnim prekrivanjem glasnosti zvoka ustvarjajo zanimiv miselni ambient ujetih izjav različnih oseb ter naključnih povezav njimi, se vzdolž druge stranice zidu približamo sobi 2, Polje. Vanjo je bila prenesena razstava Fakultete za arhitekturo Mladi smo in živi, lani ob stoletnici fakultete postavljena v avli Cankarjevega doma. Gradivo je predstavljeno horizontalno in na razmeroma nizki višini, ki naj bi obiskovalca spominjala na sprehod skozi polje – v tem primeru polje izbranih projektov, ki so nastajali pod okriljem fakultete od njenega samega začetka. Namesto tematsko ali časovno, kot narekuje običajno uporabljena praksa predstavitve, so dela razporejena po merilu projekta, ki sega vse od 1:1 do 1:10 000. Vsebina tako ovrže rigiden, klasično hierarhičen časovni pregled študentske produkcija, namesto tega pa do izraza resnično prodre raznolikost idej in razpon področji, na katerih je aktiven arhitekt in urbanist. Ob pregledu raznovrstnih vsebin pa vseeno ves čas ostajamo v stiku s prvim delom razstave, saj so nad paneli obešeni izbrani citati intervjuvanih sogovorcev. Proces ozadja učnega procesa uspešnih projektov nas tako spremlja in ohranja misel na ključna vprašanja o izobraževalnem sistemu, ki jih razstava v obiskovalcu tudi želi vzbuditi.

Kustos razstave kot najpomembnejšo opredeli sobo tri. Sedem postaj, ki se začenjajo z Edvardom Ravnikarjem in smerjo B ter nadaljuje z znamenitim zavzetjem sobe 25, revijo AB, pionirsko publikacijo s področja arhitekturne teorije pri nas, Piranskimi dnevi arhitekture, bienalom oblikovanja BIO in platformo Future Architecture. »To so tiste postaje, tisti odvodi in prakse arhitekturnega izobraževanja v Sloveniji, ki dejansko pomenijo odvod rigidnega izobraževanja na fakulteti«, še doda Vuga. Predstavljeno gradivo v sobi pripoveduje zgodbo o ponavljajoči se reinvenciji konstrukta izobrazbe arhitektov. Ob pregledu zapisov študentov arhitekture med letoma 1969 in 1973, ko so protestno znotraj fakultativnega kurikuluma zavzeli avtonomno pozicijo, uveljavljali pravico v iskanju samosvoje arhitekture in oblikovanju prakse arhitekturnega izobraževanja, kot absolventka Fakultete za arhitekturo prepoznavam pogovore, slišane na načeloma polnih hodnikih institucije, tako v živo kot v hodnikih sobe 1 Muzeja za arhitekturo in oblikovanje:

»Po eni strani mogoče prav to /…/ da fakulteta v bistvu nima jasne vizije, kakšen profil študentov proizvaja, kakšen profil arhitektov. To se do neke mere vidi, da se ne zna usmerit na osi, ali smo tehnična fakulteta ali smo umetniška, ampak je vsega po malo. Hkrati pa se držimo zelo zastarelih paradigm, kot so kulti osebnosti, kar se vleče že od Plečnika dalje.«

– Aljaž Rudolf

»Vsaka organizacija, še posebno neka ustanova kot je fakulteta, predstavlja en avtopoetičen sistem, se pravi stroj, ki proizvaja samega sebe in mislim, da se reprodukcija Fakultete za arhitekturo artikulira med dvema poloma: tako akademik profesor kot podjetnik šef, in če nas študij razvršča v domeno funkcije med tema dvema arhetipskima poloma, mislim, da je neka vizija prihodnosti preseči to linearno funkcijo pa tvorit neke nove kombinacije z arhitekturnimi zunanjimi polji in poli.«

– Tin Troha

»Glede na študijsko smer oz. obliko študijske smeri se zdi kot da nas enoviti magistrski študij usmerja ali da postanemo preizobraženi risarji ali podplačani projektanti …«

– Uroš Mikanovič

»Na nek način nas dobro priučijo te obrti projektiranja objektov, to je po mojem definitivno močnejša plat naše šole. Po drugi strani pa ves čas poslušamo na faksu, da je arhitektura soočena s širšim družbenim kontekstom, s politiko, s sociologijo, je odvisna oz. posega v širši družbeni kontekst. Po tem pa se to ustavi. Nismo seznanjeni z nobenimi metodologijami, postopki, orodji, s katerimi bi se mi kot arhitekti soočali s temi širšimi družbenimi konteksti. Naše znanje ostane samo na tej projektivni oz. oblikovni ravni. Po drugi strani pa manjka tudi teoretska podlaga, da bi na nek način povezovala arhitekturo s širšim bazenom vednosti.«

– Blaž Šenica


»Takoj v začetku je treba reči, kdor hoče od šole/inštitucije, ki je plačana/kaj odnest in pridobiti mora delovati mimo šole. Šola ni nekaj kaj je od zmeraj bilo, nekaj trdnega in stalnega. Šola ni premlevanje znanega. Šola je vprašanje. Ne poizkušati vedno znova odgovoriti na temeljna vprašanja je delovati v brezčasnem prostoru, delovati v prazno, po občutku, samovoljno, samovšečno.«

VINKO TROKAR
AA-glasilo Sobe 25

Razstava edu.arh, Prakse arhitekturnega izobraževanja omogoči širok pregled izčrpno raziskanega procesa razvoja izbranih elementov slovenske arhitekturne šole. Z vključevanjem tako zunanjih akademskih sodelavcev kot mladih arhitektov in študentov nudi pravilno zastavljeno izhodišče diskurza glede (nujnega) preoblikovanja kurikuluma, zaznamovanega s specifično asimetrijo prioritet predmetnika, ki je, do neke mere, zdaj podrejen tudi rigidnosti bolonjskega sistema in pridobivanja kreditnih točk. Tudi zato je smiselno vzporedno preizpraševati (bodočo) pozicijo arhitekta v družbi. Razumeti je potrebno, kako ne le izobraziti, temveč voditi kritično misel v svojem delovanju izven okvira študija. Kako lahko z učinkovitim prepoznavanjem problematik v prostoru ter pravilnim odzivom nanj ravnamo pozitivno v kontekstu pričakujočih družbeno-političnih in podnebnih sprememb.

Glavni kustos: Boštjan Vuga
Izvršna kustosinja: Danica Sretenović
Kustosinja svetovalka: Maja Vardjan
Iniciator: Matevž Čelik
Oblikovanje: Ansambel

Partnerja:
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, direktor: dr. Bogo Zupančič
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, dekan: prof. dr. Matej Blenkuš

Besedilo: Manca Košir, abs. arh.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja