V času druge svetovne vojne je ameriška vojska v odmaknjenem zalivu kakšnih 80 km južno od glavnega mesta zvezne države Aljaska začela pospešeno razvijati oporišče. Skrit zaliv, obkrožen z visokimi gorami in ledeniki, do katerega je po cesti mogoče priti le skozi 4 km dolg tunel, je bil v času vojne s svojo pomorsko luko in železnico izjemnega strateškega pomena. Oporišče je ostalo precej aktivno še nekaj let po vojni, zato so tam leta 1953 po načrtih glavnega inženirja aljaških železnic Anton Andersona zgradili večji večnadstropni objekt. Poimenovali so ga Begich Tower. Stolpnica je tedaj predstavljala eno od faz širjenja vojaškega oporišča in je bila zgrajena za vojaško osebje z družinami ter pisarnami za osebje vojaškega oporišča. V arhitekturnem smislu je zasnovana v duhu vojaškega racionalizma, brez kakršnih koli arhitekturnih dodatkov ali drugih ‘nepotrebnih’ elementov. Zasnovana je v slogu nekakšnega vojaškega funkcionalizma s tlorisno zasnovo v obliki grške črke “π”, s 14 nadstropji in nekaj več kot 150 stanovanji. Fasada je iz neobdelanega, pobarvanega betona z velikimi in dolgimi potezami enakih, preprostih oken.
Objekt bi skorajda ostal pozabljen, saj je vojska le petnajst let kasneje začela zapuščati oporišče. Po umiku vojske je v zalivu ostala vsa vojaška infrastruktura, ki ima sedaj pomembno gospodarsko vlogo za Aljasko, zato se je iz vojaškega oporišča spontano razvilo mesto, ki so ga poimenovali Whittier.
Ko je začelo oporišče živeti kot mesto, v urbanizem naselja niso prav nič posegali ali ga prilagajali novi mestni funkciji. Prišleki so preprosto začeli naseljevati opuščene vojaške objekte in zgodila se je logična, a hkrati precej bizarna situacija. Skoraj vsi prebivalci preobraženega mesta Whittier so našli svoj dom v edini veliki zgradbi mesta – Begich Tower. V njem trenutno prebiva okoli 200 ljudi. Poleg stanovalcev so uporabniki objekta tudi župan s svojo pisarno, mestna uprava, administrativne pisarne, klinika, policijska postaja, manjša trgovina ter – morda marsikomu nepogrešljiv prostor srečevanja in druženja – bar. Z novim življenjem v mestu je nastala potreba po osnovni šoli, ki so jo zgradili tik ob stolpnici in obe stavbi povezali s tunelom, da je mogoče lagodno oditi v šolo tudi, kadar zunaj brije huda zima. S časom se je izkazalo, da je največji objekt mesta postal mesto v malem – kjer prebivalec Whittierja najde vse znotraj svojega objekta prebivanja. Tako so dvigala in hodniki ulice, skupni prostori pa trgi, kjer se odvija pravi »utrip« mesta znotraj ene in edine zgradbe mesta. Določenim prebivalcem vsakdanji sprehod po hodniku in hitri vožnji z dvigalom vsaj dvakrat na dan predstavlja edino pot v službo. Druga velika prednost bivanja in delovanja znotraj velikega objekta sredi opustele in surove krajine Aljaske je povezana skupnost ljudi, kjer je frekvenca srečevanj pogostejša, komunikacija pa intenzivnejša, kot bi bila sicer.
Begich Tower arhitekturno ni prav nič izjemnega, ima pa za mesto veliko vsebinsko in pomensko vrednost. Najbolj zanimivo je, da so uporabniki zgradbe naredili iz funkcionalno in utilitarno zasnovanega vojaškega objekta tisto, kar so Le Corbusier in mnogi za njim razvijali celo svojo kariero tako v teoriji kot v praksi – Unite d’ Habitation (enota za bivanje), ki je bila prvič zgrajena v Marseillu. Takšne vrste zgradb s podobnim konceptom, ki vsaj delno še funkcionirajo tako, kot so bile zamišljene, je mogoče našteti na prste rok. Razlogov, zakaj je temu tako, je mnogo; ali je to slaba izvedba, nepredvideni socialni in ekonomski vplivi ali pa nepremišljene urbanistične in arhitekturne rešitve. En vzrok najbrž tiči tudi v tem, da je bila zamisel arhitekta preveč idealna in vsiljena ter odmaknjena od potreb in navad uporabnikov. Rado se zgodi, da se uporabniki načrtovanih zunanjih ureditev in arhitekture znajdejo v diktaturi le-teh, namesto da bi ga s svojo rabo dopolnjevali. Zato je mesto Whittier s Begich Towerjem vredno pozornosti, saj se je tam arhitektura v prvi vrsti izkazala kot logičen odgovor na zastavljeno težavo – sedaj prebivalci mesta Whittier živijo v Le Corbuiserjevem idealu, ne da bi to vedeli. Malo mesto na svoj način deluje, pa ne zaradi vrhunskih urbanističnih ali arhitekturnih rešitev, temveč ker so ljudje sami poiskali rešitve znotraj mogočega in obstoječega ter se prilagodili.
Piše: Srđan Nađ
Zapis je nastal v sklopu kratkih esejev uredništva na iztočnico “Država in arhitektura” spomladi 2020.
