V dvainosemdesetem letu starosti je umrl dr. Stane Bernik. Poslovili smo se od eruditskega raziskovalca, brez katerega bi bila zgodovina in vrednotenje slovenske arhitekture, oblikovanja in fotografije napisana popolnoma drugače, predvsem pa manj celostno in kontekstualno.

Stane Bernik se je po gimnaziji in nedokončanem študiju arhitekture v Ljubljani prepisal na Filozofsko fakulteto, kjer je iz umetnostne zgodovine in sociologije diplomiral leta 1964. Že njegova diploma o urbanizmu slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola je nakazala za umetnostno zgodovino takrat še manj običajno polje zanimanja, h kateremu je nedvomno močno prispevala izkušnja študija arhitekture. Živo zanimanje za arhitekturo in z njo povezana področja je ohranil vse ustvarjalno življenje; leta 1989 je doktoriral z disertacijo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture, objavil pa je tudi celo vrsto monografij o slovenskih arhitektih in umetnikih 20. stoletja. Tri desetletja je bil glavni in odgovorni urednik revije Sinteza, odločilno pa je vplival tudi na ustanovitev predhodnika današnjega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, takratnega Arhitekturnega muzeja, in s tem na ohranitev Plečnikove hiše in njenega dragocenega interjerja.

Dr. Bernik je v slovensko umetnostno zgodovino uvedel ažurno in široko kritiko sočasne slovenske arhitekturne in oblikovalske ustvarjalnosti. Že v šestdesetih je začel spremljati in objavljati besedila o arhitektih ljubljanske Šole za arhitekturo, z razstavami in publikacijami pa se je posebej posvetil Milanu Miheliču, Savinu Severju, Marku Mušiču, Vojtehu Ravnikarju, Milošu Bonči in bosanskemu arhitektu Zlatku Ugljenu. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Bienala industrijskega oblikovanja v Ljubljani leta 1963 in pri zasnovi Umetniške zbirke NLB. Poleg intenzivnega ukvarjanja z grafiko, likovno umetnostjo, plakatom in industrijskim oblikovanjem si ga bomo v arhitekturnih krogih še posebej zapomnili po izdaji monografije Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (2004). Publikacija je za razliko od vse preveč pogostih parcialnih, včasih celo pointilističnih raziskovanj bogate arhitekturne zgodovine na Slovenskem ustvarila živopisano fresko pluralističnega stoletja, v katerem je slovenska arhitektura dosegla prej nezamisljive vrhove. Dr. Bernik je s svojim delom in angažmajem pokazal, da je celostna in pravična obravnava pretekle, pa tudi aktualne umetniške produkcije nemogoča brez širokega znanja in poglobljene sintezne kontekstualizacije. Enako pomembno pa je v njegovem opusu tudi dejstvo, da arhitekture ne moremo obravnavati ločeno od urbanizma, likovne umetnosti, oblikovanja in drugih umetniških zvrsti. V šestdesetih je Lojze Spacal dejal: »Slikar slika in je sam. Kritika pa mu išče mesto med drugimi in se trudi, da bi postavila umetnika v svoj čas.« Referenčne točke slovenske arhitekture in oblikovanja dvajsetega stoletja, ki se jim ne bo mogel ogniti nihče izmed sodobnih in prihajajočih raziskovalcev in kritikov, je v veliki meri definiral ravno Stane Bernik.

Miloš Kosec

Naslovna fotografija: Jože Suhadolnik