Umetniška ali arhitekturna vrednost ni nekaj objektivnega, ampak vsakokratni strokovni in družbeni dogovor. Za muzeje umetnosti, oblikovanja in arhitekture velja, da vzpostavljajo zgodovinski kanon: s selekcijo, vrednotenjem in publiciranjem določajo, katere izmed slik, kipov, stavb in drugih umetniških del so vredne ohranitve in spomina. Za nagrade in priznanja pa podobno velja, da naj bi vzpostavljale sito kakovosti za aktualno produkcijo. Koledarsko leto vsake umetniške stroke nagrade določajo vsaj tako kot natečaji in razstave. V arhitekuri, kjer so dosežki posameznikov le redko del javne ali pa vsaj strokovne kolektivne debate, je ritem nagrad še bolj odločilen, saj razstave aktualne produkcije niso tako pogoste kot v drugih umetnostih, realizacije pa razen v poročilih žirij niso javno obravnavane. Zato so slovenske arhitekturne nagrade, med njimi predvsem Plečnikove nagrade, zlati svinčniki ZAPS in nagrade Piranesi, redka priložnost za samorefleksijo arhitektov. Nič drugače ni po svetu, kjer Pritzkerjevi nagrajenci dovolj dobro ilustrirajo poti (včasih pa tudi stranpoti) samorefleksije stroke zadnjih desetletij. Po drugi strani pa so se nagrade zaradi potreb po točkah, dokazovanju dosežkov in na referencah temelječih karierah nagrade pri nas in v tujini močno razmnožile in podobo javnega priznanja iz težko dosegljivih in selektivnih odličij spremenile v potrošno blago, kot v svojem članku o razmahu kupovanja nagrad piše kolega Matevž Granda.

Z razmahom takšnih sumljivih nagrad pa cena raste tudi starejšim, bolj transparentnim, bolj uglednim priznanjem. Britanska Turnerjeva nagrada za sodobno umetnost je že ena takšnih; pregled nominirancev in nagrajencev v preteklosti se pač bere kot seznam »kdo je kdo« v sodobni svetovni, ne le britanski umetnosti. Za razliko od Pritzkerjeve nagrade je proces selekcije dvostopenjski, kar pomeni, da ni objavljeno samo ime zmagovalca, ampak pred tem tudi imena štirih nominirancev. Nominacija za Turnerjevo nagrado je na »trgu referenc« vredna več kot marsikatero novejše in manj ugledno priznanje. Štirje nominiranci imajo nato priložnost javnosti prikazati svoje delo na skupinski razstavi, kar ne le da poveča transparentnost in javni značaj izbora, ampak nominirance tudi simbolno in prostorsko postavi v tekmovalni odnos. Tekmovanje je pač uradna ideologija našega časa, ki ne zaupa več v kolektivno načrtovanje, ampak namesto kolektiva priznava učinkovitost in racionalnost samo individualnemu tekmovališču, torej prostemu trgu.

Štirje nominiranci/nagrajenci letošnje Turnerjeve nagrade: Helen Cammock, Lawrence Abu Hamdan, Tai Shani in Oscar Murillo. Fotografija: Sarah Lee/The Guardian

Letos pa se je pri podelitvi Turnerjeve nagrade zgodil prelom. Sicer je zgodovina Turnerjeve nagrade tako kot preteklost mnogih priznanj polna škandalov in subverzivnih dejanj, kar je povsem pričakovano. Še posebej, ker sistem tekmovanja tako ali drugače spodbuja ne samo individualen avtorski izraz, ampak predvsem izstopajoč karakter in razliko od vseh ostalih sodelujočih. Morda so škandali z nekdaj »nedotakljivo« Nobelovo nagrado najbolj ekstremen primer nove realnosti podeljevanja priznanj. Če ti uspe vzpostaviti zaznavno razliko, si na nek način že v zmagovalni ravnini. Produkcija razlike je uspešna strategija dobrega trženja, pa naj gre za običajno podjetje ali pa za sodobnega umetnika. Letošnji »škandal« pa je po značaju drugačne narave. Če je tekmovalnost pričakovana in v samo formo izbora vpisan način delovanja stroke, pa so letos štirje nominiranci Helen Cammock, Lawrence Abu Hamdan, Tai Shani, in Oscar Murillo poskrbeli za preobrat, ko so se na enem izmed skupnih dogodkov pogovorili in nato skupaj pisali žiriji. Zaprosili so, da se jih obravnava kot kolektiv, ne kot tekmece, tako da žirija na koncu ni imela druge izbire, kot da je nagrado podelila vsem štirim.

Podeljevanje priznanja več nominirancem seveda ni nič neobičajnega; žirije pogosto izberejo to rešitev, ker na bojnem polju poklicnega tekmovanja puščajo manj ranjencev, deloma pa verjetno tudi zato, ker se tako tudi žirije izognejo svoji osrednji nalogi, presojanju in izbiri. Vendar pa pri letošnji Turnerjevi nagradi ne gre za take vrste salomonsko rešitev. Primer je namreč zanimiv zato, ker je subvertiral večino predpostavk podeljevanja nagrade, predvsem pa avtoriteto žirije. Aktivna vloga odločevalca in pasivna vloga nominiranca sta se zamenjali: ad-hoc preobrazba nominirancev v kolektiv je žirijo postavila pred izvršeno dejstvo in ji obenem »ukradla« pobudo. Kot so v svojih izjavah pojasnili štirje nominiranci/nagrajenci, to ni bila samo nekakšno novo vzpostavljanje razlike, lastna »tržna niša«. Predvsem je šlo za njihov kolektivni odziv na vzpostavljen sistem tekmovanja med individuumi, za zavrnitev utečenih vladajočih predpostavk in za ohranitev osrednjega etosa njihovega dela, ki je pri vseh štirih povezan z vzpostavljanjem kolektiva in solidarnosti, četudi se med sabo pred nominacijo sploh niso poznali. S tem, ko so premišljeno »ugrabili« nagrado žiriji in jo spremenili v kolektivno priznanje, so za trenutek zatresli utečene tirnice umetniškega sveta ter izrekli nezaupnico mehanizmom lastne stroke. Ta je v besedah poln moralističnih želja in etičnih pozicij, njen resnični mehanizem pa je tekmovalnost prostega trga.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja