Med manj znanimi segmenti tehnične dediščine rudnika živega srebra v Idriji, ki je vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine, je njegova kompresorska postaja, ki je bila namenjena strojem za proizvodnjo stisnjenega zraka. Ta je od leta 1914 do 2006 poganjal vrtalne stroje, kladiva, ventilatorje in drugo rudniško mehanizacijo, s tem pa omogočal hitrejše in bolj varno delo v rudniku.
Stavba kompresorske postaje iz 60. let prejšnjega stoletja je bila zaradi strojnih tresljajev in nestabilnih tal močno načeta, leta 2004 pa usodno poškodovana v posoškem potresu. V sklopu popotresne obnove so jo zato porušili, na njenem mestu pa sta novogoriška arhitekta Teja Savelli in Tine Kljun zasnovala poslopje, ki na sodoben način prezentira restavrirane kompresorske naprave in situ.
Nova stavba ohranja določene kvalitete svojega predhodnika – nevsiljivo umestitev, zunanje gabarite, členitev in tlorisno zasnovo –, razlikuje pa se v konstrukcijski zasnovi in detajlu. Arhitekta sta prevzela tudi ritem konstrukcije in logiko montažne gradnje, ki pa sta jo prenesla iz betona v les: stavba je namreč zaradi slabe nosilnosti tal zasnovana kot lahka lupina, ki prekriva obnovljene kompresorje na originalnih temeljih. Izvedbo take lupine omogoča menjava materiala; kombinacija skeletne konstrukcije in prostorskega paličja se poleg tega navezuje tudi na tradicionalno rabo lesa v idrijskem stavbarstvu. Navsezadnje je bila tudi prva stavba kompresorske postaje iz začetka 20. stoletja zgrajena v tehniki predalčne gradnje: ta princip je v sodobnem arhitekturnem jeziku reinterpretiran v novi stavbi, kjer se les na fasadi prav tako pojavi v dvojni vlogi, kot vidna konstrukcija in kot obloga.
Z lesom je obložena tudi notranjost, tokrat v obliki OSB-plošče, ki ustvarja svetlo ozadje robustnim napravam in črnim razstavnim panelom. Kljub poudarjeni referenci na tradicionalne tesarske konstrukcije je les skozi celotno stavbo uporabljen kot sodobno gradivo z izčiščenim tektonskim izrazom, ki sta ga avtorja z rabo novih materialov povezala v zadržano in elegantno celoto – ta prikliče v misli najboljše vzore iz sodobne arhitekture alpskega prostora.
Arhitekta sta po stari stavbi povzela in posodobila tudi potezo bazilikalnega okna, ki v notranjost vnaša enakomerno galerijsko naravno osvetlitev. Kar je bila nekoč funkcionalna logika industrijskega objekta, danes izvrstno služi stalni razstavi, ki sledi razvoju proizvajanja stisnjenega zraka za potrebe rudnika skozi poljudne razlage in zgodbe »kompresistov«, ki so upravljali s tehničnim ustrojem kompresorske postaje.
Stavba na »Olimpu«, kakor domačini imenujejo mestni predel na osojnih pobočjih južno od modernega centra mesta, verno ohranja urbanistično pojavnost in se s svojo leseno strukturo povsem prilega gozdni brežini v ozadju, obenem pa je tudi svojevrstna arhitekturna uganka, ki mimoidočemu zastavlja vprašanja o svoji vsebini ter posrečeno izraža dialog med tradicijo in inovacijo, tako značilen za knapovsko mesto ob Idrijci.
Ime projekta: Kompresorska postaja Idrija
Avtor projekta: Teja Savelli, Tine Kljun
Investitor: Rudnik živega srebra Idrija d.o.o. – v likvidaciji
Lokacija: Prešernova ulica 4, Idrija
Leto načrtovanja: 2015
Leto izvedbe: 2020-21
Površine skupaj: 385 m2 bruto
Površina parcele: 952 m2
Projektanti (Projekt d.d. Nova Gorica):
Arhitektura: Teja Savelli, Tine Kljun
Gradbene konstrukcije: Vilko Šuligoj
Elektro inštalacije: Dean Božic
Zasnova razstave: Tomaž Bizjak (CUDHg Idrija)
Grafično oblikovanje: Matej Peternelj (3D Art)
Izvajalci: SGP Zidgrad Idrija, Lamo
Napisal: Luka Jerman
Foto: Teja Savelli, Tine Kljun
