Najprej je bil arhitekturni biro Tria studio, ki so ga takoj po končanem študiju arhitekture ustanovili Jernej Hočevar, Martin Lovrečić in Matevž Vrhovnik. Kmalu je prišla gospodarska kriza. Takrat so ustanovili izvajalsko podjetje, specializirano za gradnjo s križno lepljenim lesom. Ni prav pogosto, da arhitekturni biro odpre izvajalsko podjetje. To je redkost tako v slovenskem kot tudi v svetovnem merilu. A poslovni model se po skoraj desetih letih delovanja kaže za zelo uspešnega.
Organizacija vašega dela za slovensko okolje ni popolnoma običajna. Ste arhitekti, pa tudi izvajalci.
Lovrečić: Veliko več je gradbenikov, ki se odločijo v svojem podjetju ponuditi še projektiranje in zaposlijo arhitekte. Obratno, to, kar počnemo mi, da bi torej arhitekti sami bili tudi izvajalci, pa ni tako pogosto. Tudi mi smo se morali veliko naučiti, saj smo se prej velikokrat zanašali na zunanjega izvajalca. Vendar se struktura, kakršno imamo danes, obnese. Stranke, ki si želijo kakovostne arhitekture, prednosti takšne organizacije dela razumejo.
Začeli ste kot arhitekturni biro Tria studio. Kako pa je pravzaprav prišlo do tega, da ste ustanovili še izvajalsko podjetje Alfa Natura?
Vrhovnik: Za svojo takratno stranko smo iskali ponudnika gradnje v sistemu masivne križno lepljene konstrukcije, in na svoje presenečenje ga v Sloveniji nismo našli. Sama tehnologija gradnje se nam je zdela zelo obetavna, v sistemu smo videli novo stopnjo v razvoju montažne lesene gradnje, in tako je padla odločitev, da se poslovno preizkusimo na popolnoma novem področju – kot ponudniki montažnih objektov. Tistega konkretnega projekta na koncu nismo izvajali z Alfa Naturo, smo pa s trdim delom v razmeroma kratkem obdobju vzpostavili prepoznavno podjetje v segmentu lesene gradnje.
To, da smo tudi arhitekti, je velika prednost, ko sodelujemo z drugimi arhitekti. Ti pogosto rečejo, da jim je žal, da nas niso spoznali prej. Ker razumemo arhitekturno razmišljanje, nikoli ne poskušamo spreminjati koncepta, temveč se povsem posvetimo materializiranju zastavljene ideje. Na načrte ne gledamo zgolj skozi prizmo nižanja stroškov, temveč razumemo, kdaj je treba kakšen detajl obdržati kljub višji ceni. Detajle pa pogosto tudi optimiziramo in tako pomagamo arhitektom k enakemu ali boljšemu rezultatu za nižjo ceno.
Kako si znotraj obeh podjetij delite delo? Deluje ekipa iz Tria studia tudi v Alfa Naturi in obratno?
Hočevar: Vodimo dve ločeni podjetji. Približno polovico projektov Alfa Nature načrtujemo sami, polovico z zunanjimi arhitekti. Nekateri arhitekti sicer ne želijo sodelovati z nami, saj imajo predsodke, da jim bomo kot arhitekti konkurirali. S tistimi, s katerimi pa sodelujemo, se sodelovanje zelo dobro obnese in smo oboji zelo zadovoljni.
Material, s katerim gradi Alfa Natura, je križno lepljeni les. Kako ste začeli?
Vrhovnik: Začetek je po navadi težak in tako je bilo tudi pri nas. Bili smo mlada ekipa, brez referenc na trgu lesene gradnje, ki sama po sebi takrat še ni bila splošno sprejeta – o masivni leseni gradnji pred desetimi leti še ni bilo veliko znanega. Prve stranke smo morali tako prepričati o dvojem: da je lesena hiša prava izbira in da je Alfa Natura, mlada ekipa, polna elana, pravo podjetje za izvedbo njihove življenjske investicije. Takrat je bilo nadvse pomembno zaupanje strank, ki so verjele v naše znanje in sposobnosti.
Ko smo realizirali približno dvajset hiš, pa se je beseda o nas počasi začela širiti. Zdaj, po skoraj desetih letih, bi rekel, da je prepoznavnost našega podjetja velika. Kar zadeva gradnjo iz križno lepljenega lesa, smo v Sloveniji najboljši. Izvesti znamo najzahtevnejše detajle, saj imamo ogromno izkušenj. Prisotni smo bili tudi pri vseh prelomnicah te tehnologije (prva večstanovanjska stavba iz lesa v Sloveniji, prva štirinadstropna, prva poslovna v Sloveniji …). Pridobili smo tudi gradbeno dovoljenje za stavbo, kjer je šest lesenih nadstropij stalo na dveh betonskih, vendar se je projekt nato na žalost ustavil.
Lovrečić: 95 odstotkov hiš, ki smo jih izvedli, uporabljamo kot reference. To pomeni, da so v svoji izvedbi vse tako zahtevne in edinstvene, da so za naročnike zanimive. Poleg tega imamo s strankami izvedenih hiš odlične odnose. Pogosto potencialne nove naročnike peljemo na obisk v že izvedene hiše, kjer so za nas vratavedno odprta. To nekaj pove tudi o kakovosti naše izvedbe in našega sodelovanja s stranko.
Hočevar: Konkurenca pri gradnji lesenih hiš je velika. Ljudje navadno ne razumejo, zakaj vztrajamo pri križno lepljenem lesu, če pa obstajajo ugodnejše možnosti. Vendar smo pri tem zelo dosledni, tudi PVC-oken in stiropora ne uporabljamo. Stranke je treba poučiti o tem, da se v masivno leseno gradnjo vgradi tudi po petkrat več dejanskega lesa kot v skeletno. Če želijo zares živeti v lesu, in ne v mavcu in kartonu, je treba torej izbrati masivno leseno gradnjo.
Križno lepljeni les ima drugačne konstrukcijske zahteve kot skeletna konstrukcija. Kakšne prednosti ima za arhitekte?Vrhovnik: Križno lepljeni les arhitektu omogoča veliko svobodo arhitekturnega izražanja. Je novodobni beton, le tanjši in lažji. To je izjemno zmogljiv material, po drugi strani pa izjemno nezahteven. Sicer ima križno lepljeni les tudi nekaj posebnosti, zaradi katerih se je dela z njim treba priučiti: kar zadeva požarno varnost ali prenašanje zvoka, na primer.
Vaša zadnja realizacija je telovadnica v Mislinji. V čem je posebna?
Vrhovnik: Pred leti smo sodelovali pri natečaju za telovadnico v Mengšu. Ob podelitvi druge nagrade smo spoznali Janeza Urbanca, ki nam je odprl nov pogled na športno arhitekturo. Tako smo zatem kar šest let razvijali »modelno« športno dvorano – torej takšno, pri kateri je osnovni gradnik igrišče za rokomet ali futsal, okrog njega pa so lahko vsakič drugače nanizani različni programi. Ko smo koncept razvili, smo ga predstavili na neki konferenci o trajnostni gradnji; tam nas je slišal naročnik iz Mislinje in nas prosil za idejni projekt.
Lovrečić: Razvoj modelne športne dvorane je bil dolgotrajen proces. Aktivno smo iskali evropska sredstva prek razpisov, da smo lahko dodatno financirali raziskavo te vrste gradnje. Za svoje delo na področju športne arhitekture smo v zadnjih treh letih kar štirikrat prejeli certifikat odličnosti evropske komisije.
Vrhovnik: Želeli smo zasnovati tipsko športno dvorano kot produkt, ki bi ga lahko prodajali. Morda je to nekoliko v nasprotju z idejo arhitekture, ki je odvisna od specifične lokacije, a presodili smo, da je šport dejavnost, ki zahteva standardizirane lastnosti. To velja za dvorane, v katerih se lahko odvijajo prvenstva in ki so potrjene s strani mednarodnih športnih zvez. Arhitektom lahko sedaj ponudimo model takšne dvorane, ki ustreza vsem predpisom; model pomeni osnovno konstrukcijo objekta, navzven pa ga lahko arhitekt dodeluje po svoje. Spremljajoči program je lahko zelo raznolik … Mislinja je prva izvedba modelne dvorane.
Kaj je bistveno za dobre športne objekte?
Vrhovnik: Pomembno je, da so intuitivni, berljivi, da na primer ne iščeš prhe, pomembno je tudi to, kako in kje se shranjuje oprema. Osvetlitev mora biti premišljena: telovadnica zaradi bleščanja ne sme imeti niti enega kvadratnega metra oken odprtega neposredno v dvorano. Idealna dvorana bi morala delovati skoraj brez usmerjevalne grafike – to bi pomenilo, da je res »vse na svojem mestu« in da se lahko uporabnik osredotoča samo na vsebino, torej šport.
Načrtovali in zgradili ste tudi prvi večstanovanjski leseni objekt pri nas – Karantaniko. Kakšni so bili izzivi pri tem?đ
Vrhovnik: Štiri leta prepričevanja naročnika (smeh). Šlo je za vabljeni natečaj, na katerem je bila sprejeta naša ideja. Takrat še nismo kaj dosti govorili o konstrukciji, naročniku nismo naravnost omenjali lesene gradnje, vendar smo ga ves čas tiho pripravljali nanjo. Peljali smo ga na primer na ogled proizvodnje, mu predstavili dobro prakso. Zaupal nam je do te mere, da smo lahko naredili dve zasnovi: eno v betonu in eno v lesu. Ko so bili narejeni vsi preračuni, je pretehtalo predvsem to, da smo pri gradnji iz lesa pridobili 80 m2 več neto uporabne površine zaradi tanjših sten. Naročnik se je zavedal, da bo investicija nekoliko dražja, vendar bo zato pridobil več prodajne površine. Ko smo se odločili, da bo objekt lesen, je šlo vse zelo gladko naprej. Pri objektu smo deloma sodelovali tudi kot prodajalci, saj smo strankam odgovarjali na vsa vprašanja.
Katero pa je bilo najpogosteje postavljeno vprašanje? Kakšni so pomisleki ob leseni gradnji?
Vrhovnik: Največkrat ljudi skrbita ogenj in potres. Zanimivo pa je bilo tudi to, da smo po večini prihajali v stik s strankami, ki so dobro poznale leseno gradnjo, kupci so si pred odločitvijo za življenje v leseni hiši že veliko prebrali o lesu in so nas kdaj z vprašanji kar presenetili.
Lovrečić: Opazili smo tudi, da so se v zadnjih desetih letih, odkar smo prisotni na trgu, vprašanja zelo spremenila. Stranke dosti več vedo o leseni gradnji in jih zanima le še kakšna podrobnost. Mislim, da bo zdaj, ko se les uporablja tudi pri javnih stavbah, tega še več.
Sicer pa ne morejo verjeti, da je hiša res v celoti lesena. Ko jim to povemo, čez nekaj časa vseeno sledi vprašanje: ja, ampak kaj pa jašek za dvigalo? Vse je leseno, pravimo, tudi to.
Vrhovnik: Jaz sicer kot arhitekt mislim, da ima les trenutno težavo, saj je veliko neznanja pri reševanju detajlov. Les ne dopušča samograditeljstva, treba je biti dobro poučen in znati delati z njim. Škoda je v tem, da bo zaradi slabih izvedb, ki se dogajajo zdaj, čez deset let prišlo do vprašanja, ali je les zares dober material.
Zakaj pa na Karantaniki fasada ni lesena?
Vrhovnik: Izključno zaradi kupcev. Veliko ljudi ne razume tega, da se les stara. V Avstriji to bolje poznajo in jim je jasno, da se bo les z leti spremenil. Poleg tega imamo v kolektivnem spominu črne lesene balkone in napušče iz naše mladosti, ki so bili barvani z odpadnim oljem. Zato se naravni les v Sloveniji kar ne prime.
Pa mislite, da se bo v prihodnje uporaba lesa v gradnji povečevala?
Lovrečić: Les je edini »solarno izdelani« material. Resnično mora iti svetovna gradnja v to smer. Stranke, ki pridejo na obisk v katerega od zgrajenih objektov, so tudi vedno presenečene, kako dober občutek vlada v stavbah. To je nekaj, česar se ne da izmeriti in česar z drugimi materiali ne moreš doseči.
Vrhovnik: Prednost je tudi vonj, sploh smreka lepo diši. Hiše izjemno dišijo tudi po več letih.
V svetu se že gradijo lesene stolpnice. Ali je v Sloveniji smiselno razmišljati o tem? Kdaj bo čas za to?
Hočevar: Čas je že. Čim prej.
Vrhovnik: Potrebujemo investitorja, ki si bo upal. Seveda je smiselno. Sicer je Slovenija na potresnem območju, zato bo imel les pri določeni višini težave, vendar so te težave rešljive. Dalo bi se izvesti stolpnico povsem v lesu, vendar bi bilo potrebnega nekaj razmisleka. Na Norveškem so za leseno stolpnico izdelali lepljen lesen steber, ki meri 140 x 140 cm. Proizvajalci niso imeli tako velike stiskalnice, morali so ga obtežiti kar s posodami za vodo, ki tehtajo 1 tono. Sam menim, da je raba lesa smiselna le, dokler je racionalna. Če imamo materiale, ki se bolje obnesejo pri razponih, pri obremenitvah, potem je bolje, da uporabimo te.
Lovrečić: Lesena gradnja nikoli ne bo Manhattan. Ampak kakšen Pariz bi bil pa lahko brez težav lesen.
Vrhovnik: Tudi tehnologija križno lepljenega lesa še ni do konca razvita. V razvoju je rebrasti križno lepljeni les, ki bo omogočal nove konstrukcijske rešitve.
Ali tudi vi sodelujete pri razvoju tehnologij in konstrukcij?
Vrhovnik: Sodelujemo pri razvojnih skupinah, vendar bolj kot izvajalci, ki povedo, kje so pomanjkljivosti, kaj bi bilo dobro izboljšati. Koristijo izkušnje iz prakse, ki jih lahko potem tehnologi uporabijo pri razvoju novih rešitev.
Pred kratkim smo dobili vabilo s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, kjer želijo organizirati seminar z našo pomočjo. Tako bomo lahko izobrazili bodoče projektante in strokovne sodelavce o gradnji s križno lepljenim lesom.
Koliko pa stane nakup katere od vaših hiš?
Hočevar: Povprečna cena naših projektov je okoli 1600 €/m2. K strankam poskušamo pristopati tako, da jim iskreno povemo, da dobra izvedba nekaj stane. Vsaka stvar pomeni strošek. Kakovostna izvedba žaluzij, vgradnja polic, vse to … In tisti, ki se odločijo za sodelovanje z nami, na koncu ugotovijo, da jim povemo po pravici. Ne obljubljamo nizke cene, ki bi jo na koncu zviševali z dodatnimi stroški. Mi kakovost vračunamo že na začetku in potem ni presenečenj.
Vrhovnik: Pogosto nas stranke sprašujejo, ali imamo tipsko hišo. Povemo, da ne in da je tudi ne bomo imeli. Potem jih je strah, ali bo hiša zato kaj dražja – ne, ne bo, le na kožo jim bo pisana. To je prednost tega, da smo projektanti in izvajalci obenem. Stranki se posvetimo od začetka do konca poti do njenega doma. Ljudje so v naših hišah srečni.
Pogovarjal se je: Matevž Granda
Pogovor je bil prvotno objavljen v časopisni izdaji Outsider: Arhitektura v sozvočju, spomladi 2019.
Podprite nastajanje vsebin z naročilom na revijo!
