UČNA URA O POKROVITELJSTVU V ARHITEKTURI

Soseska socialnih stanovanj Centre Village v kanadskem celinskem mestu Winnipeg je bila zgrajena leta 2010. Projektanti, mlada in prodorna ekipa “5468796 Architecture”, so za varnostno problematično in rasno segregirano sosesko, kjer močno prevladujejo imigranti iz Afrike in Bližnjega vzhoda, zasnovali sosesko 25 bivalnih enot. Te po velikosti segajo od enosobnih do štirisobnih stanovanj, prav vsa pa so zaradi čim boljšega izkoristka skopo odmerjene parcele razporejena vertikalno, na dveh do treh nivojih. Nasploh gre na prvi pogled za premišljeno in zrelo zasnovano kompozicijo majhnega merila, ki bi ji zaradi snežno belih sten, ravnih streh in odprtih stopnišč, ki domovinske pravice v srednjekanadskih stepah gotovo nimajo, lahko kvečjemu očitali le določeno mero severnoafriškega “folklorizma” in problematične eksotičnosti, ki verjetno ni najbolj učinkovit pristop k integraciji priseljencev.

Nedavni članek v Guardianu pa obravnava tudi drugo plat pogosto hvaljene in publicirane soseske. Kljub mnogim oblikovalskim ukrepom, ki naj bi poskrbeli za varno bivanje, je majhno območje postalo eno izmed najbolj problematičnih v že tako tveganem območju. Seveda ima arhitektura pri vplivu na načine rabe prostora svoje meje in samo od nje ne moremo pričakovati eliminacije kriminala ali celo realizacije harmoničnega življenja, vendar pa novinarki po pogovoru s prebivalci soseske ni moglo ostati skrito, da je dobršen del varnostnih tveganj povezan neposredno z oblikovalskimi odločitvami projektantov. Poleg tega se je zasnova v dveh ali treh nivojih za že tako majhna in skromno dimenzionirana stanovanja izkazala za problematično do te mere, da onemogoča gibanje prebivalcem s prekomerno težo in prestavljanje pohištva skozi nadstropja.

Še bolj kot branje realnih učinkov izvorno nedvomno dobronamernih projektantov so povedni odgovori vodje arhitekturne pisarne na novinarkina vprašanja, ki razkrivajo motive za sprejete oblikovalske rešitve, obenem pa se berejo kot učna ura o pokroviteljstvu v arhitekturi. Dobrohotne rešitve »od zgoraj« so verjetno najbolj problematične ravno v socialnih projektih, kjer naj bi z inteligentnim projektiranjem nadomestili vedno večji izpad sredstev za gradnjo subvencioniranih stanovanj socialno najšibkejšim in ogroženim. Kot da se od pokroviteljsko zasnovanih delavskih sosesk 19. stoletja, ki so pogosto postala bolj avtoritarna in manj humana okolja od prenapolnjenih in propadajočih slumov, nismo nič naučili, lahko tako še v 21. stoletju beremo presenetljivo arogantne izjave.

Na pomislek o minimalno dimenzioniranih sobah in komunikacijah je odgovor arhitekta Colina Neufelda: »Živimo v velikih stanovanjih, mislimo pa, da bi morali živeti na skromnejši površini.« Ker se uporabniki socialne soseske tja le redko selijo iz razkošno dimenzioniranih stanovanj ali hiš, bi morali stavek kajpak prevesti v : MI živimo v velikih stanovanjih, zato bi ONI morali živeti v manjših, kar pa zveni malce bolj problematično. Neufeld poudari, da so stanovanja majhna tudi zato, da bi se ljudje več gibali na prostem: »Samo zato, ker imamo v Winnipegu sedem mesecev zimo, še ne pomeni, da moramo nenehno tičati znotraj naših hiš.« Problem tu je, da prebivalci niti nimajo izbire: če se želijo kljub minimalnim dimenzijam stanovanj, ki naj bi jih spodbujala k športu na prostem, razgibati, morajo tudi v globoki kanadski zimi ven na mraz, kjer niti »afriški« izgled soseske ne dvigne temperatur. Na ugovore o zasnovi introvertiranega notranjega dvorišča, ki je postalo eno izmed legel lokalnega kriminala in nasilja, pa ugovarja: »Če projektiraš za najslabši scenarij, se bo ta tudi uresničil.« Morda – no, tu se je uresničil s kar najboljšim scenarijem v mislih …

Naselje Centre Village je pač še ena izmed neštetih lekcij o mejah arhitekturnega načrtovanja, predvsem pa o nepredvidljivosti učinkov še tako dobrohotnih zasnov. Življenje in gibanje ljudi s stenami in stropovi resda reguliramo in omejimo, vendar pa nikoli le na tisti točno določen scenarij, ki si ga izberemo v arhitekturnem biroju. Da nominalno »progresivne« soseske ne bi postale past za lastne uporabnike, je pač potrebno razmišljati tudi o opustitvi popolne (arhitekturne) kontrole nad prostorom in njegovo rabo.