Pretekli teden je Narodna galerija nepričakovano oznanila, da je ena izmed največjih zagonetk slovenske umetnosti razvozlana. Vprašanje, kam sta izginili sliki Ptičar in Prestar baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki smo ju do pred kratkim poznali le po leta 1922 objavljenih črnobelih reprodukcijah, je bilo neodgovorjeno že preko sedemdeset let. Vse je kazalo, da bo tako tudi ostalo in da je vihra druge svetovne vojne na tak ali drugačen način s sabo odnesla, skrila ali uničila tudi žanrsko izjemni sliki. Zdaj pa se je izkazalo, da ni čisto tako, kot tudi niso držale pripovedke, da sta se skrivali pri katerem izmed visokih povojnih funkcionarjev. Čeprav bo na natančnejše podatke treba še nekoliko počakati, vse kaže, da sta se sliki našli v zapuščini enega izmed prijateljev zadnjega izpričanega lastnika Jožefa Hudovernika. Po zaslugi Dr. Ferdinanda Šerbelja jih je Narodna galerija odkupila s sredstvi Ministrstva za kulturo. Po restavriranju bosta sliki (predvidoma najkasneje v roku enega leta) javnosti na ogled v stalni zbirki ob boku drugim baročnim mojstrovinam iz našega ozmelja.

Primer »Ptičar in Prestar« odpira vrsto vprašanj o izgubljeni, založeni, odtujeni in v tujino odnešeni kulturni dediščini, ki smo jih zaradi družbenih in političnih pretresov izgubljali v preteklih dveh stoletjih. V zvezi z odnešenim pohištvom, slikami, knjigami in drugimi dragocenostmi najpogosteje slišimo v povezavi z medvojnimi in povojnimi zgodbami – posnet je bil celo nekakšen triler, kjer glavno vlogo »igra« slika: Pokrajina št. 2. Vendar pa so nekdanje bogate umetnostne zbirke iz našega prostora izginjale že stoletja pred tem. Za mnoge izmed teh še danes ne vemo, kje so in ali še obstajajo. Malokdo pozna izredno bogato slikarsko zbirko, ki so jo na Starem gradu pri Otočcu v osemnajstem stoletju zbirali vitezi Breckerfeldi. V popisu 144 umetnin iz konca stoletja se kot avtorji slik omenjajo imena, ki smo jih sicer navajeni prebirati na seznamih najpomembnejših svetovnih galerij: Brueghel, Caracci, Dürer, Guercino, Lotti, Mantegna, Reni, Tintoretto in celo ena slika Leonarda da Vincija! Dopuščati moramo sicer možnost, da je popisovalec seznam malce ocvetličil, glede na izobraženost lastnikov pa nad morebitno resničnostjo trditev vseeno ne bi smeli biti preveč presenečeni. Nihče ne ve, kaj se je s slikami zgodilo na začetku devetnajstega stoletja; nekateri domnevajo, da je bila razprodana, drugi pa, da je postala plen napoleonske vojske. Nihče pa ne more reči, da nimamo tudi pri nas svoje Da Vincijeve šifre …

Manj znana zgodba je tudi usoda obsežne slikarske galerije z gradu Lože v Vipavski dolini. Grad in posestvo je na začetku devetnajstega stoletja od grofov Cobenzlov skupaj z bogato galerijo baročnih slik odkupila rodbina Mayer, ki je v Vipavski dolini postala eden izmed stebrov narodnega preporoda. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je zadnji lastnik posestva dr. Evgen Mayer slike snel in skril pri prijateljih v Trstu. Očitno je imel s prijatelji manj sreče, kot je upal; po vojni naj bi v ne povsem nerazčiščenih okoliščinah »prijatelj« zbirko odprodal na tuje, kljub temu, da ni bil njen lastnik, Mayer pa si je za vrnitev svoje lastnine zaman prizadeval. Verjetno se je to lahko zgodilo zaradi napetih političnih razmer in nove meje med ponovno priključeno Primorsko in Trstom.

Najpomembnejša priložnost, ki se nam ponuja z izjemnim odkritjem Bergantovih mojstrovin, pa ne bi smela biti domišljijsko razvijanje teorij zarot, ampak premislek, koliko »izgubljenega« je morda še pri nas. Sklepamo lahko, da je pri zasebnikih, še bolj pogosto pa v depojih javnih zbirk, kjer je provinienco zaradi pomanjkljive dokumentacije včasih skoraj nemogoče dokazati, še lepo število dragocenosti, ki veljajo za izgubljene. Očitno nikoli ni prepozno; do nedavnega je na primer veljalo, da sta slavni nagačeni glavi Herbarda Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, ki so ju njuni sorodniki za 20.000 zlatnikov odkupili od Turkov in ju kot svetinji skrbno shranili na Turjaškem gradu, izgubljeni v vojni vihri. Pred kakšnim desetletjem sem v Trubarjevem antikvariatu poslušal pripovedovanje starejšega gospoda, ki se obujal spomine na predvojno šolsko ekskurzijo na grad Turjak, kjer so jim skrinjo z verjetno enim bolj ekscentričnih zgodovinskih eksponatov naše zgodovine tudi pokazali. Pred nekaj leti pa se je izkazalo, da je skrinjica skrbno shranjena pri avstrijskih Auerspergih, potomcih zadnjih (pravzaprav tudi prvih) lastnikov gradu Turjak. Koliko skrivnostnih klobčičev, umetnostno-detektivskih zgodb lahko še razpletemo? Koliko praznih sten gradov in dvorcev bi lahko obogatili z originalno opremo in jim povrnili nekaj izvorne podobe?

Miloš Kosec