Kultura v najširšem smislu, kot jo sam razumem, je način življenja naše civilizacije. Je skupek navodil, vrednot, napotkov, pravil in omejitev, ki jih upoštevamo kot družba in posamezniki, nekakšen kodeks življenja. Ta kodeks upoštevamo zato, ker je za nas koristen, nam omogoča lažje in boljše življenje, zagotavlja nam preživetje. V luči minulega kulturnega praznika so se vrstila opozorila, da ne smemo dopustiti, da epidemija uniči našo kulturo. Verjetno bo umetnost po epidemiji potrebovala določeno podporo države in predvsem državljanov, da si opomore, vendar naše kulture koronavirus ne ogroža v eksistencialnem smislu. Morda bo naša kultura spremenjena, vsekakor pa ne bo izginila.

Kužne bolezni, prastare spremljevalke človeštva, so zmeraj pomembno vplivale na našo kulturo. Skozi stalno bitko med nami in nalezljivimi delci je evolucija vzpostavljala zmeraj nova ravnotežja. Biološka evolucija je poskrbela za genetsko selekcijo, hkrati pa je kulturna evolucija poskrbela tudi za selekcijo človeških intervencij, ki so uspešno nagnile tehtnico v korist ljudi, povečale našo možnost preživetja z močjo kolektivnega intelekta. Znan je vpliv preteklih epidemij na zlome držav, potek vojn, propade civilizacij in velikih mest. Justinijanova kuga v 6. stoletju je pomembno oslabila Bizantinsko cesarstvo v vojnah z Arabci. Črna smrt, kuga v 14. stoletju, je pomorila približno tretjino Evropejcev in povzročila demografsko krizo, ki je sprožila čarovniške procese, v katerih so pomorili na tisoče žensk z znanjem o naravnih kontraceptivih in abortivih. Zadnja velika epidemija, španska gripa, je pomagala končati prvo svetovno vojno. Posledice epidemij so bile nepričakovane in daljnosežne, največkrat se je njihov vpliv raztezal čez več generacij, zgodovino so poleg ljudi spisali tudi mikrobi.

Pretekli izbruhi bolezni in stalna prisotnost kužnih mikrobov v naravi so skozi stoletja dejstvo obstoja kužnih bolezni vtisnili globoko v našo kulturo. Sooblikovali so vrednote, ki jih cenimo še danes, in tabuje, ki so se ohranili tudi v sodobnem svetu. Osebna higiena se nam danes zdi samoumevna, redko pomislimo, da za tem stoji predvsem trud za preprečevanje raznih infekcij. Naša kulinarika sloni na različnih tehnikah preprečevanja zastrupitev in okužb s hrano, s toplotno obdelavo, soljenjem, fermentacijo in prekajevanjem na čelu. Pridelava in uživanje alkoholnih pijač sta predstavljali dobro, tudi zdravo rešitev v časih, ko je alternativo predstavljala mikrobiološko oneznažena voda. Prepoved uživanje svinjine pri nekaterih religijah v veliki meri izvira iz dejstva, da so svinje pogoste okužene s trihinelo, parazitsko glisto nevarno tudi za ljudi. Tudi psi so rezervoar številnih zoonoz, zato so za muslimane nečisti in se jim morajo izogibati. Monogamija, nezaželenost nečistovanja in prostitucije danes, kakor tudi zaželenost devištva nekoč, so v veliki meri posledica možnosti širjenja spolno prenosljivih bolezni. Nekatere izmed njih pozročajo tudi neplodnost, kar je z evolucijskega vidika pogubno. Če vzamemo v okvir predantibiotične čase, zlahka razumemo močno usidranost teh kulturnih intervencij, ki niso kakšna verska blaznost, ampak zgolj (precej učinkovit) javnozdravstveni ukrep. Potem je tu še vpliv na urbanistično in infrastrukturno načrtovanje, odnos do tujcev, način pokopavanja umrlih in tabuizacijo kanibalizma, sicer presenetljivo pogoste prakse v živalskem svetu. To je zgolj nekaj jasnih primerov vpliva nalezljivih bolezni na našo kulturo. Seveda vse kulture niso uporabile istih strategij. Kot je zapisal Giovanni Boccaccio v Dekameronu, zgodbah iz časa črne smrti: “Ti ljudje s tako različnimi mnenji resda niso vsi pomrli, a tudi živi niso vsi ostali.” Čas je določil katera strategija je bila pametnejša in si zasluži mesto v tej zbirki navodil za uspešno življenje, ki ji pravimo kultura.

Kultura je bila v predznanstvenih časih najzanesljivejša opornica, ko je bilo treba določiti ali utemeljiti kako ravnanje. Od gradnje domov do gradnje družbenih odnosov je kultura usmerjala ljudi, da so ustvarili stabilne in uspešne strukture. Ob potrebi po hitrem ukrepanju so se ljudje oprli na kulturni spomin. Človeško življenje je namreč relativno kratko, nimamo se časa učiti na napakah. K sreči se lahko zanesemo na modrost preteklosti, ki je bila težko prislužena in plačana z življenji naših prednikov. Intuitivno in empirično preizkušanje domnev je odločalo o njihovi vrednosti. Pravilne so pomagale pri preživetju, napačne so počasi izginile skupaj z njihovimi nosilci.

V sodobnem času tehnološki napredek in znanstvena dognanja omogočata relativizacijo in zavrženje tisočletnih tradicij, vrednot in vzorcev vedenja. V nekaterih primerih je to dobrodošlo, v drugih smo se morda prenaglili. Vsa naša dragocena kultura je sad nepredstavljivo dolgih procesov – bioloških, družbenih, osebnih preizkusov. Kolektivno oblikujemo to zakladnico znanja. Kar je nepomembno zavržemo, postane le čudna deviacija iz preteklosti ali značilnost davno propadle civilizacije. Vseh vzročno-posledičnih povezav, ki so oblikovale našo kulturo, ne poznamo. Zato moramo imeti, če želimo kulturo spreminjati, imeti res dober razlog. Nikdar ne podirajmo, kar so naši očetje naredili dobro.

Trenutno kaže, da imajo bolj avtoritarne države boljše vzvode za obvladovanje epidemije kot demokratična in svobodnjaška Evropa s Slovenijo na čelu. Upam, da je gledano skozi prizmo stoletij, to le ena izmed zgrešenih kulturnih smeri, tistih deviacij, ki bodo tekom časa pozabljene. Da se bodo demokratičnost, osebna svoboda, inovativnost in zaupanje v znanost pokazale za resnične prednosti v kulturni evoluciji. Vsekakor pa bo treba premisliti o prilagoditvi vidikov naše kulture, ki jo delajo ranljivo. O brezglavi globalizaciji, siljenju turizma v vse kotičke sveta in vdoru človeške civilizacije v naravno okolje, kjer prihaja do preskokov zoonotskih virusov na ljudi. Prihodnje generacije bodo ocenile, ali je naši kulturi to uspelo.

Piše: Žan Malek Petrovič, študent 5. letnika medicine

Celoletna naročnina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja