Že nekaj tednov prek študentskega servisa za izvajalca hitrih brisov opravljam testiranja zaposlenih pri največjem slovenskem trgovcu. Rutinsko delo, pri katerem v šestih urah opravim krepko čez sto testov, ni ravno med najbolj zanimivimi ali razgibanimi posli. Zaradi zaščitne opreme – maske, kape, plašča, vizirja in rokavic – tudi ni najbolj udobno. Vendar te lahko tudi taka dela naučijo novih veščin, včasih pri delu prideš do kakšnih nepričakovanih spoznanj. Moje prvo spoznanje je bilo to, da je res prijetno, če imaš možnost na delo priti peš. V dozdajšnjem življenju sem na vsa delovna mesta, šole in fakulteto namreč moral hoditi z avtobusom ali s kolesom. Tokrat pa sem se na testirno mesto odpravil peš, hodil pet minut in prispel na cilj. Jutranji prihranjeni čas je še posebej dragocen. Hoja kot najbolj rudimentarna oblika trajnostne mobilnosti pa je odličen način, kako se dodobra naužiti spomladanskega jutra na dišečih bežigrajskih ulicah in se obenem pripraviti na nov delovni dan. Za tiste dni, ko se ti preprosto ne da, pa na oguljeni blokovski fasadi ob poti srečaš motivacijski grafit – Življenje je borba. 

Ko prispem na testirno mesto, se pred vhodom po navadi že vije kolona čakajočih na testiranje. Vidim, da se znajo nekateri dobro prilagoditi dani situaciji, tudi iz neprijetne nujnosti izvlečejo najboljše in čas med čakanjem v vrsti izkoristijo za branje dnevnega časopisa. Nekateri poklepetajo s sodelavci, spet drugi pa te iste minute raje porabijo za pritoževanje, češ, kaj jim je tega treba, in za strašenje drug drugega z grozljivimi zgodbami s testiranj v preteklih tednih. 

Manjšina nergačev postane še glasnejša, ko se testiranje dejansko začne. Po odvzemu brisa se začne pritoževanje in poročanje o tokratnem brisu. Novice se v vrsti hitro širijo. Glasnejši je sporočevalec, hitreje se širijo in dlje sežejo. »Pojdi raje k fantu, punca je groba.« Take dramatične zgodbe iz trpečih ust pod orošenimi očmi se razširijo do te mere, da kakšen čakajoči raje še malo počaka, kot pa da bi se dal pobrisati domnevnemu grobijanu. Vlogo grobijana si čez dan med seboj večkrat izmenjamo, odvisno pač od tega, kateri od nas naleti na glasnejšega občutljivca. Pojasnila, da vsi delamo po enakem protokolu, da vsi sterilno palčko vstavimo v nosnico do nosnožrelnega prostora, jo tam 3- ali 4-krat zasučemo in nežno izvlečemo, prav nič ne zaležejo. Mimogrede, kihanje, kašelj in kakšna solzica so znak, da je bil bris odvzet kakovostno, saj so to refleksne posledice draženja žrela s plastično palčko.

Zgodbe, sploh tiste, ki vzbujajo empatijo, dvome in strah, so močno sredstvo za prepričevanje ljudi. Precej bolj kot številke, dejstva in logične razlage nas prepričajo dobre zgodbe, saj jih naši možgani naravnost obožujejo. Strah pred bolečo penetracijo v nosno votlino pa na žalost marsikatero globoko odraslo osebo spremeni v precej infantilno obnašajočo se, javkajočo karikaturo zrelega človeka. 

S kolegi se trudimo narediti bris karseda prijeten, delamo v skladu s smernicami in navodili proizvajalca testov. A žal to nekaterih ljudi ne spreobrne – na srečo govorim o manjšini – in ti so ogorčeno nezadovoljni z našim delom in prepričani, da smo ravno mi krivci za njihove muke. Obtožbe o nehumanosti, vprašanja o naši usposobljenosti in domneve o našem užitku v grozljivem trpljenju sočloveka. Karanje, grožnje z odpovedjo, če se to nezaslišano početje ne preneha, fizično odrivanje in obsodbe, pa zgodbe o zdaj že famoznih medicinskih sestrah v Domžalah, ki bris bojda odvzamejo veliko bolj nežno, ne da bi sploh čutil. Veliko bolj humano torej. Če takšna praksa res obstaja, se sprašujem, ali ta prijetna tehnika odvzema brisov res pomeni smotrno porabo delovnega časa zdravstvenih delavcev in denarja, ki ga država namenja za množična testiranja. Skratka, vse to so odzivi nekaterih ljudi na 10-sekundni postopek brisa.

Odvzem nosnožrelnega brisa seveda ni prijeten. Naš nos pač ni narejen za to, da bi vanj porivali razne paličice. Nekateri bris slabše prenašajo, imajo bolj občutljivo nosno sluznico ali kaj podobnega. Pa vendar, očitno res ne znamo več potrpeti, če človeka takšna minorna nevšečnost popolnoma vrže iz tira. Če je odvzem brisa nosnožrelnega prostora trnova krona trpljenja v naši družbi, smo zmagali. No, sam mislim, da v tako popolni državi vendarle še ne živimo. Po mojem je bolj verjetno, da ljudje projicirajo svoje neštete resnične težave v en namišljen problem s fokusom na konici plastične palčke za bris.

Sorazmerno s trajanjem epidemije se je pri nas razpasel trend mučeništva in žrtev, saj ljudje kar tekmujejo, kdo bo bolj trpeč, zatiran, zapostavljen in pozabljen. Težko je najti vzroke ali sprejeti odgovornost za lastne težave. Še težje se je načrtno spopasti z lastnimi problemi in poiskati učinkovite rešitve. Lažje je poiskati dežurnega krivca in se steklo zagnati vanj. Ljudje se prepogosto spuščajo v spopade, v katerih lahko tudi v najboljšem primeru iztržijo zgolj pirovo zmago. Življenje je sicer res borba. Ampak morda bi bilo pametneje izbirati bitke, ki jih je resnično smiselno biti. Bitke, kjer je zmaga nagrajujoča.

Piše: Žan Malek Petrovič

Portret: Elena Rucli