Te dni pred dvesto leti so bili Ljubljančani nekoliko raztreseni; pa ne zaradi epidemij, vojn, požarov ali kakšnih drugih kataklizmičnih dogodkov, ki so od časa do časa razburkali življenje v sicer mirni stari deželni prestolnici. Tokrat je bilo vznemirjenje povsem drugačno: Ljubljančani so čez noč ostali gostitelji cesarskih, kraljevih in diplomatskih glav, ki so se od januarja 1821 zbrale na robu Avstrijskega cesarstva zato, da bi celino obvarovale nevarnih revolucionarnih idej. V preteklih člankih »Začetek najlepšega mesta« in »Luknja v Zoisovih vratih« sem se dotaknil prostorskih zanimivosti izza zaprtih vrat diplomatskih salonov. Tokrat pa poglejmo, kako je visoki dogodek vplival na mošnje ljubljanskih hišnih posestnikov.

Ljubljana je pred dvesto leti prvič okusila, da je kongresni turizem ne samo mogoča, ampak tudi dobičkonosna gospodarska panoga. Kdor misli, da so kongresni turizem v Ljubljani začeli uspešno tržiti šele s Cankarjevim Domom, najem zasebnih domovanj za kratkotrajne namestitve pa šele z Airbnb platformo, se moti. Oboje so v navalu priložnosti in pragmatične iznajdljivosti izkoristili že naši davni predniki. Pred tem so preko Ljubljane večinoma potovali samo romarji, potepuhi in trgovci; visokim gostom je bil na voljo ugledni hotel Pri divjem možu, katerega stavba še danes stoji tik poleg Magistrata, ostali popotniki so se zadovoljili z gostišči oziroma, če ni šlo drugače, s seniki v okolici mesta. Kaj pa narediti ob nenadni novici, da bo mesto v kratkem obiskal cesar, poleg njega pa še cela vrsta vladarjev, diplomatov, plemičev, uradnikov, kuharjev, glasbenikov, služabnikov, oficirjev in vojakov? Že brez slednjih je bilo udeležencev kongresa nad šesto – ne ravno veliko za današnje tristotisočglavo mesto s Cankarjevim Domom in lepim številom hotelov, po drugi strani pa ogromno za malo arhaično mestece z 20.000 prebivalci. To tudi niso bili povprečni turisti, ki iščejo ugodno razmerje med kvaliteto nastanitve in ceno. Cesarja pač ne namestiš v obrtnikovo hišo, tudi tako skromen plemič pa se ne more odpraviti samo s sobo ali dvema.

Vicedomski dvorec na mestu današnjega sedeža univerze – “cesarjeva hiša” v Ljubljani

Kam z njimi? Ljubljančani so verjetno omahovali med strahom, da se bodo pred visokimi gosti osramotili, in navdušenjem nad neomejenimi finančnimi viri, ki so jih obljubljali visoki nazivi prihajajočih. Med njimi eden sicer ni bil gost, ampak gostitelj kongresa: Franc I. je bil navsezadnje cesar in tudi vojvoda Kranjske, deželni knez in oče svojim podanikom. Bil je naslednik rodbine, ki je Kranjski takrat vladala že skoraj pol tisočletja. Ko se je vselil v Vicedomski dvorec na mestu današnje stavbe Univerze, je prišel v svojo lastno hišo, zato od njega ni nihče mogel zahtevati najemnine. Drugače pa je bilo z ruskim carjem, neapeljskim kraljem, italijanskimi knezi in vojvodami, grofi in baroni v spremstvih delegacij številnih držav. Ti posamezniki, v svojih domovinah vsak posebej lastnik enega ali pa cele množice dvorcev, so bili pripravljeni odšteti lepe denarce za svojemu stanu primerna domovanja.

Henrik Costa, ki je leta 1821 natančno beležil družabne podrobnosti Ljubljanskega kongresa, v poznih letih

Dnevnik Henkrika Coste,leta 1821 uglednega ljubljanskega meščana, lepo kaže, s čim so se ukvarjali prebivalci mesta, ko so gostili diplomatski zbor. O zaprtih sejah, ki so odločale o usodi Evrope, niso mogli izvedeti kaj dosti, v dobi cenzure in policijskega nadzora pa se s tem tudi niso želeli posebej ukvarjati. So pa Costovi zapiski, ki so v knjižni obliki izšli šele leta 1997 v uredništvu Eve Holz, zelo natančen seznam družabnega dogajanja, slavnostnih maš, vojaških parad, prihodov in odhodov znamenitih osebnosti – stvari, ki se jih je dalo opaziti na ulici in v plesnih dvoranah. Costa je svojemu dnevniku priložil tudi zanimiv zemljevid Ljubljane, kjer so označene rezidence in namestitve najpomembnejših osebnosti. Lepo je razvidno, da se je Ljubljana takrat prvič v celoti spremenila v Airbnb mesto. Če je avstrijski cesar zasedel Vicedomski oz. Deželni dvorec na začetku Gosposke ulice, se je ruski car vselil v drugo najuglednejšo palačo v mestu: dvorec ljubljanskega škofa. Ta se je za čas kongresa diskretno preselil v Semenišče. Bolj ubožni neapeljski kralj, zaradi katerega so kongres pravzaprav sklicali, se je moral zadovoljiti s hišo Marije Lepušič na ugledni Gosposki ulici, tik svojega gostitelja, avstrijskega cesarja. Cesarjev sin, nadvojvoda Franc Karl, se je vselil v Križanke, modenski vojvoda Franc pa v bližnjo palačo grofa Vajkarda Turjaškega, kjer danes domuje Mestni muzej. Avstrijski kancler knez Metternich, gonilna sila kongresa, se je namestil v palači barona Zoisa na Bregu, pruski državni kancler knez Hardenberg pa na Šentjakobskem trgu. Angleška delegacija se je naselila v Nunski ulici blizu nastajajočega Kongresnega trga, zunanja ministra Sardinije in Neapeljskega kraljestva pa na Starem trgu.

Costov zemljevid prvega ljubljanskega Airbnb-ja: mesta najpomembnejših kratkoročnih najemov za kronane glave in visoke diplomate v spomladanskih mesecih leta 1821

Tudi Costov oče Ignac je bil eden izmed hišnih posestnikov, ki je izkoristil dogodek za obogatitev družinskega proračuna. V dnevniku njegovega sina se je ohranila najemna pogodba za pruskega veleposlanika na avstrijskem dvoru barona Krusemarka, ki je bil del pruske delegacije. Ugledni diplomat, ki pa je bil kljub temu manj zahteven gost kot najvišji rang kronanih in knežjih glav, je za svojo uporabo najel štiri opremljene sobe v drugem nadstropju hiše št. 35 na Starem trgu. Mesečna najemnina je znašala 400 goldinarjev, za to najemnino pa je imel baron na razpolago tudi vse hišne naprave. Costovi so natančno določili pravice in dolžnosti najemnega razmerja:

»Stanodajalec mora poskrbeti za kurjavo, čiščenje sob, razsvetljavo po stopnicah in tedensko menjavo posteljnine.  Kuhanje dopoldanskega čaja ali kave je dovoljeno v stanodajalčevi kuhinji. To lahko opravijo stanodajalčevi služabniki ali pa ljudje gospoda najemnika. Po preteku enega meseca se bo pogodba obnavljala tedensko. Najemnina bo 100 goldinarjev na teden.«

Ko so diplomati maja 1821 Ljubljano zapustili, so svoje najemodajalce navadno še obdarili. Če so bili darovi posebej bogati, se je za njih razvedelo po celem mestu. Ruski car je v skladu s svojim bogastvom in osebno darežljivostjo svojemu stanodajalcu, ljubljanskemu knezoškofu, ob odhodu podaril z dragimi kamni okrašen križ, vreden 5.000 do 6.000 goldinarjev, in verižico. Costa ni zabeležil, če je svojim gostiteljem kaj več od 100 goldinarjev na teden ob odhodu namenil tudi pruski baron. Je pa plaz vladarjev in plemičev iz vse Evrope nedvomno močno povišal stanarine in potenciale nepremičnin v malem mestu, ljubljanskim hišnim posestnikom pa odprl domišljijo pri trženju kvadratnih metrov. Leto 1821 lahko razumemo kot začetek nepremičninske zgodbe, ki je svojo apoteozo doživela dvesto let pozneje v z Airbnb obsedeno Ljubljano.

Miloš Kosec

Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.