Nemški interdisciplinarni umetnik Harry Kramer (1925–1997) je deloval na zelo različnih področjih: ukvarjal se je s plesom, kiparstvom, slikarstvom in filmom. Med njegova najbolj znana dela spadajo žične kinetične skulpture, ki jih je ustvarjal v 60-ih letih, znan pa je tudi kot pobudnik nenavadnega umetniškega projekta, Nekropole umetnikov v Kasslu. Po njegovi zamisli naj bi si v gozdu blizu Kassla še za časa življenja do 40 umetnikov postavilo lastno grobnico oziroma spomenik.
Izvor ideje Nekropole gre iskati v Kramerjevi kritiki odnosa med umetnostjo in javnim prostorom, pri čemer ga je zmotila instrumentalizacija umetniških del za doseganje socialnih učinkov. Po njegovem mnenju je spominski oz. nagrobni kontekst edino področje, na katerem umetnost najde svojo lastno identiteto: “Melanholija, osamljenost in status tega poklica si ne more želeti bolj primernega mesta za lastno uresničitev. Umetnik je lahko le pri lastni grobnici sam svoj naročnik in mecen. Že to samo je dovolj dober razlog (za ustanovitev Nekropole, op. prev.).” Nekropola umetnikov je zato morda bolj kot počivališče posmrtnih ostankov kraj, na katerem lahko umetniki ustvarijo avtentično prostorsko delo, ki v kontekstu postane umetnikov epitaf oziroma celo umetniški testament.
O tem, da je bilo za Kramerja samega obeleževanje mesta pokopa sekundarnega pomena, govori dejstvo, da je zase izbral anonimni raztros pepela po parku. Njegovo spominsko obeležje predstavlja delo Abendtreffen an der Lichtung – Harrys Abschied (Večerno srečanje na jasi – Harryjevo slovo) umetnikovega prijatelja in slikarja Blalla W. Hallmanna.
Od ustanovitve leta 1992 je svoja dela v parku postavilo že 12 umetnikov, med drugimi tudi Gernot Minke – arhitekt, slikar in izjemno plodovit raziskovalec gradnje z naravnimi materiali, ki ga predstavljamo tudi v aktualni, 39. številki Outsiderja.
Minke (rojen 1937 v Rostocku) je kot vodja Raziskovalnega laboratorija za eksperimentalno gradnjo na univerzi v Kasslu in kot samostojni arhitekt postavil vrsto stavb iz zemlje in slame, pogosto z značilnimi oboki in kupolastimi formami. Zato ni presenetljivo, da se je tudi pri lastni grobnici odločil za preprosto, arhaično kupolo iz naravnih materialov – kamna, zemlje in slame. Zasnovana je v obliki tolosa oziroma panju podobne strme kupole, ki se je prvič pojavila v bronasti dobi v Grčiji (značilen primer tovrstne strukture je Atrejeva zakladnica v Mikenah).
Stavba je očiščena očitne funkcionalnosti, kar omogoča, da obiskovalec posveti pozornost doživetju prostora: volumnu, občutku vlage, vonju in akustiki. Le 1,5 metra visok vhod iz kamnov prisili vstopajočega, da se skloni. Notranjost je tlakovana z bazaltom, ki je ena najbolj razširjenih kamnin na Zemlji in ki tako simbolno poudari povezanost s podlago, tlemi, zemljo. Svetloba, ki pada skozi edino okroglo odprtino v zenitu kupole, poudarja strukturo sten, zidanih iz nežganih ilovnatih zidakov. Edina oprema notranjosti je 24 preprostih sedežev, ki omogočajo različne načine uporabe: pogovore, meditacijo, performanse …
Navzven je kupola zaščitena z glinenim ometom in zaščitnim premazom. Kljub temu je pričakovati, da bo z leti zunanjost kupole obrasel mah in lišaji, ki jo bodo vizualno in simbolno še približali gozdu, ki jo obdaja.
Ime projekta: Lehmkuppel
Avtor: Gernot Minke
Lokacija: Kassel, Nemčija
Leto izvedbe: 2021
Foto: Claytec / Willhardt
Napisal: Patrik Benedičič