Letos praznujemo dvestoto obletnico rojstva ameriškega krajinskega arhitekta Fredericka Lawa Olmsteda (1822–1903). Na področje krajinske arhitekture je vstopil leta 1857, ko je z arhitektom Calvertom Vauxem zmagal na natečaju za Centralni mestni park v New Yorku. Njegov bogati opus obsega načrtovanje krajin velikih in majhnih meril, krajinsko oblikovanje različnih tipov mestnih krajin, osnovanje zelenih sistemov mest, varstvo krajine in regionalno planiranje. Med njegova najbolj poznana dela sodijo mestni parki, ki jih je obravnaval kot prostor demokracije in so bili namenjeni vsem prebivalcem mesta. Kot prvi je na področju urejanja prostora uvedel poklic krajinskega arhitekta. 

Na natečaj za Centralni mestni park v New Yorku, ki je potekal v letih 1857 in 1858, se je prijavilo 33 natečajnih rešitev. Zmagala je rešitev, poimenovana Greensward, travinje. Arhitekturne novosti na natečajnem območju je zasnoval Calvert Vaux, Frederick Law Olmsted pa je oblikoval krajinsko zasnovo parka. Avtorja sta park oblikovala kot kulturno krajino v pastoralnem slogu. Oblikovalski jezik rešitve poustvarja v idealizirano podeželsko krajino znotraj hrupnega, gosto rastočega, umazanega mesta. Avtorja sta uporabljala vodne elemente naravnih oblik. Ustvarjala sta naturalistično zasnovane travnate površine, ki sta jih členila z drevesnimi gručami in grmičevjem. Pri izbiri rastlinskega sortimenta Olmsted ni sledil takratnim hortikulturnim trendom, ki so zagovarjali uporabo eksotičnih rastlin zaradi izrazitih vizualnih lastnosti. Glavna kriterija izbora rastlin sta bila čim bolj enostavno vzdrževanje in vtis čim večje naravnosti prostora. Pohodne površine parka so naravnih oblik, varnost in orientacijo pa sta avtorja zagotovila s programsko členitvijo v vzdolžni osi parka in premišljenim načrtovanjem gibanja v prostoru. Prometne povezave so deloma vkopane in skrite pred odprtimi pogledi, mestoma pa jih prečijo pohodne poti z značilno oblikovanimi mostovi. Park prebivalcem mesta ponuja raznovrstne scenske poglede in dragoceno možnost oddiha v naravi. 

Zmagovalna rešitev za Centralni mestni park v New Yorku

Naključni obiskovalec Olmstedovih krajin ne opazi, da so grajene prvine, reliefne spremembe, rastlinski elementi in vodna telesa detajlno načrtovani, saj delujejo, kot da so v prostoru prisotni od nekdaj. Parki so videti kot produkt narave, ne človeka. Olmsted je sledil principu, da je ravno zakrivanje umetnosti umetnost sama. V procesu oblikovanja krajine je upošteval duh kraja, »genius loci«, in ga vgradil v krajinsko zasnovo. Pri Centralnem mestnem parku v New Yorku je na primer ohranil značilne kamnite balvane. Z naturalističnim slogom je ujel in preoblikoval duh obstoječe podeželske krajine in ga na simbolični ravni preobrazil v idilično naravo znotraj velemesta. 

V svojem življenju se krajinski arhitekt Olmsted ni ukvarjal zgolj s krajinskim oblikovanjem. Med letoma 1863 in 1865 je imel glavno vlogo pri ustanovitvi enega najstarejših naravovarstvenih območij v ZDA, Narodnega parka Yosemite. Prepričan je bil, da se mora ta izjemna krajina zaradi svoje vizualne vrednosti in ekološke vloge zavarovati ter ohraniti pred pozidavo in degradacijo. Odločilno je prispeval tudi pri varstvu krajine Niagarskih slapov, ki je bila v času njegovega prihoda prizorišče nenačrtovane industrijske gradnje in onesnaževanja. Desetletja pred ustanovitvijo zavarovanega območja slapov je zagovarjal, da se mora lepota krajine ohraniti v imenu javnega dobrega in njen ogled omogočiti vsem ljudem.

Izjemna krajina Narodnega parka Yosemite

Niagarski slapovi okoli 1890

Olmsted je krajino načrtoval na celostni in sistemski način, pri čemer je upošteval načelo od celote k detajlu glede na obstoječ prostorski kontekst. Na področju urbanizma je kot prvi začel celovito načrtovanje javnih mestnih zelenih površin. Leta 1878 je pridobil naročilo za načrtovanje več mestnih parkov v Bostonu, ki jih je smiselno povezal v pravi zeleni sistem parkov, poimenovan Boston Emerald Necklace, bostonska smaragdna ogrlica. Tudi pri tem projektu je Olmsted obstoječe krajinske elemente vključil v novo parkovno zasnovo. Osrednji zeleni element sistema predstavlja reka, ki simbolizira zelen koridor skozi mesto. V svojo zasnovo je avtor integriral obstoječi močvirski značaj krajine in ga pretvoril v sonaravno ureditev vodotoka na način, da postane krajina priljubljena točka obiska. To je dosegel z uporabo oblikovalskega slovarja pitoresknega sloga in zasnovo lepih scenografij. Sistem parkov je zasnoval tako, da lahko umetnik, ki park obišče, vsak pogled na vodotok uporabi kot motiv za svoje slikarsko delo. Olmsted je parkovni sistem razdelil glede na posamezne programske sklope in jih povezal z zelenimi avenijami. Na ta način je mesto Boston pridobilo neprekinjeno, celovito zeleno urbano potezo. Koncept smaragdne ogrlice v Bostonu je eden izmed najzgodnejših primerov zasnove zelenega sistema mesta.  

Načrt za Bostonsko smaragdno ogrlico

Olmstedova dela so zelo pomemben zgodovinski mejnik v razvoju krajinske arhitekture. Koncept narodnih parkov in naravovarstvenih območij se je iz Združenih držav ob koncu stoletja prenesel tudi v Evropo. Sodobno načrtovanje mestnih parkov je, tako kot je menil Olmsted, še danes v domeni javnega dobrega, univerzalne dostopnosti in zdravja ljudi. Kako pomembni sta danes zdravstvena in higienska vloga Centralnega mestnega parka v New Yorku, najbolje ponazori priljubljeno poimenovanje parka za pljuča mesta, Lungs of the city. Olmstedove krajinske ureditve še danes predstavljajo pomemben ekološki steber mest. Pitoreskne, naturalistične zasnove mestnih zelenih površin, ki poustvarjajo idilično podeželsko krajino, gradijo habitat mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Kar morda najbolj navdušuje pri delu Fredericka Lawa Olmsteda, sta po eni strani njegova sposobnost strateškega mišljenja in vizionarstvo, po drugi strani pa potrpežljivost, ki zamišljene ideje v več letih ali celo desetletjih pripelje do uspešne končne izvedbe. 

Napisala: Živa Pečenko