S padcem nedavnega Referenduma o vodi je slovenska družba izrazila nestrinjanje z gradnjo na priobalnem in obrečnem prostoru. Eden izmed glavnih argumentov proti sprejetju predloga sprememb Zakona o vodah je bil, da z gradnjo novih objektov v javni rabi, rušimo občutljivo ravnovesje obvodnih in vodnih ekosistemov. Kaj pa vodna telesa, ki so jim regulacije, zajezitve in drugi posegi človeka v preteklosti že degradirali občutljivo ekološko ravnovesje? ARSO-vo poročilo Ekološko stanje površinskih voda v Sloveniji, poročilo o monitoringu za leto 2019 navaja, da je pri kar 20 % vseh ovrednotenih vodnih teles prisotno slabo ali zelo slabo ekološko stanje vode.
Eden izmed glavnih vzrokov za slabo stanje voda je poleg onesnaževanja hidromorfološka spremenjenost rečnih strug. V naseljih so struge rek spremenjene zato, da se pred poplavami zaščiti prebivalce, v odprti krajini pa so s spreminjanjem strug rek pridobili dodatno površino za kmetijstvo. Z regulacijo struge reki spremenimo substrat rečnega dna in odstranimo tolmune, plitvine, prodnate nanose ter obrežno vegetacijo. Hitrost rečnega toka se poenoti in znatno poveča. To vodi do zmanjšane samočistilne sposobnosti vodotoka, pregrevanja vode in posledično močno spremenjene vodne dinamike. V takšnih življenjskih pogojih živa bitja tekočih voda težko uspevajo. Renaturalizacija rek je v Evropi že več let pogosta praksa upravljanja voda, ki z bioinženirskimi in krajinskimi ukrepi vodotok ekološko ponovno obogati. Eden morda najbolj zanimivih primerov revitalizacije vodotoka v Evropi je revitalizacija reke Aire v Ženevi, ki so jo zasnovali švicarski krajinski arhitekti Atelier Descombes & Rampini. Na natečaju za revitalizacijo vodotoka so zmagali z idejo, da reka svojo strugo najbolje oblikuje sama, naloga načrtovalca pa je, da ta proces spodbudi. Rečni strugi so namenili več prostora in zasnovali mrežast vzorec iz terena, skozi katerega reka pronica in po svoje oblikuje strugo. Nova zasaditev obrečne vegetacije temelji na dobrem poznavanju ekološke sukcesije. Obstoječi kanal struge je ohranjen in zasnovan kot linearni vodni park s pestrim družbenim programom. 
Proces renaturalizacije pri reki Aire (foto: Superpositions) 
Renaturalizirana struga reke Air (foto: Superpositions)
Tudi v mestih je v manjšem obsegu mogoča revitalizacija vodotoka, pri čemer se geomorfologija struge zaradi zagotavljanja poplavne varnosti v večji meri ohranja. Izboljšanje ekološkega stanja rek v mestih izvajamo z ekoremediacijskimi ukrepi in novimi zasaditvami. Eden izmed primerov ekoremediacije rek se nahaja v predmestju Pariza, v Perreux-sur-Marnena na reki Marni. Krajinski arhitekti biroja BASE pri oblikovanju brežin reke niso upoštevali zgolj družbenih potreb po javnem prostoru, temveč so poskušali oblikovanje nabrežja reke zasnovati kot potencialni habitat za nove rastlinske in živalske vrste. Prostor, ki podpira uspevanje pestrih rastlinskih združb in različnih živalskih vrst, je praviloma bolj privlačen za obisk in oddih. 
Renaturaliziran del reke Marne (foto: BASE Landscape architects)
Tudi v Sloveniji je nekaj projektov, ki se ukvarjajo z revitalizacijo vodotokov. Večinoma gre za projekte, ki so delno financirani z denarjem iz skladov EU. Eden izmed takšnih primerov je recimo projekt LIVEDRAVA, pri katerem so obnovili obrečni ekosistem na reki Dravi med Mariborom in Središčem ob Dravi ob meji s Hrvaško. Pri projektu so med letoma 2012 in 2017 izvedli več renaturalizacij, obnov habitatov, gnezditvenih otokov in rečnih rokavov. Pri samem projektu morda pogrešam več poudarka na arhitekturni in krajinskoarhitekturni zasnovi infrastrukture za obiskovalce. Ustrezno zasnovana turistična infrastruktura privablja več obiskovalcev in prispeva k promociji rezervata oz. parka. Kot primer dobre prakse bi na tej točki izpostavila ureditev rezervata Škocjanski zatok, kjer so za zasnovo rekreacijske in turistične infrastrukture najprej razpisali javni krajinskoarhitekturni in arhitekturni natečaj. Drugi zanimiv primer revitalizacije vodotoka v Sloveniji je projekt Life Stržen. V okviru tega projekta so strugo Stržena v bližini Cerkniškega jezera preusmerili v naravno strugo. Pred časom so obnovili tudi zgornji tok vodotokov Goriški Brežiček in Tresenec. Večji del vodotokov na Cerkniškem polju so med leti 1844 in 1958 regulirali v kanale, s čimer so vodotoki izgubili okoli 12 km dolžine strug. V okviru projekta KRAS.RE.VITA bodo v prvotno stanje povrnili skoraj polovico vseh nekdanjih površin vodotokov. 
Renaturalizirani strugi potokov Goriški Brežiček in Tresenec (foto: Jošt Stergaršek)
Ti projekti dokazujejo, da lahko človek ustvarja tudi takšne vodne krajine, ki ne zadostujejo zgolj potrebam človeka, temveč omogočajo njegov soobstoj z drugimi živimi bitji. Varstvo okolja, ki je na pomenu pridobilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, temelji na etiki. V tistem času je izšla tudi znana knjiga Rachel Carlson Nema pomlad, ki govori o tem, kako zaradi onesnaževanja človek na pomladni dan ostaja sam v tišini, saj generira svet, v katerem za druga živa bitja ni prostora. Kar je morda najlepše pri zgoraj omenjenih projektih renaturalizacije vodotokov je, da se z oživitvijo voda ne obnovi zgolj habitatov za živalske in rastlinske vrste, temveč tudi širi zavest o tem, kako pomembni so ti ekosistemi za družbo. Na ta način se degradiranim vodotokom vrednosti ne vrne zgolj v fizični obliki, temveč tudi na metafizični, mentalni ravni, v obliki vrednot in idej ter pri spremenjenem odnosu do voda. Pri obeh slovenskih primerih gre za revitalizacijo vodotoka v odprti krajini. Sprašujem se, če bomo v prihodnje tudi v slovenskih mestih dočakali kakšen uspešen primer ekoremediacije vodotokov v urbanem okolju in z zeleno politiko urejanja prostora končno stopili ob bok drugim evropskim državam.
Napisala: Živa Pečenko
