Včeraj se je za obiskovalce po dvoletni temeljiti prenovi spet odprla Plečnikova hiša v Trnovem. Domovanja arhitektov so vedno zanimiva; včasih zato, ker je v njih najbolj dosledno realizirana arhitekturna vizija njihovega avtorja, ki je lahko pri gradnji nastopal kot naročnik in arhitekt obenem; včasih pa nasprotno, ker se arhitektov dom tako zelo razlikuje od avtorjeve siceršnje arhitekture. Tudi v Plečnikovi hiši ždi nekakšna dvojnost. Po eni strani je iz ulične strani očitna racionalnost, skromnost in nepretencioznost iz prizidkov sestavljenega domovanja velikega arhitekta, ki se je razvilo iz male pritlične predmestne trnovske hiše. Po drugi strani pa se na dvoriščni strani nizke stavbe drži nenavadni valjast stolp; iracionalni in na zunaj morda najbolj »osebni« element hiše, ki ga je Plečnik v pismu Kotěri v njemu lastnih slikovitih besedah napovedal že kakih 15 let pred izvedbo: »Sem zelo nekulturen patron, z malo smisla za dom itd. Kljub temu mi že desetletja po glavi straši stolp, ki bi ga rad gradil. Spodaj bi bil hlev za mulo, nad njim delavnica, risalnica in stanovanjski prostor. Eno nadstropje bi bilo za hlapca ali za ‘gospodinjo’ ali za kogar koli drugega in na koncu rastlinjak na strehi. Seveda zaenkrat je jasno: stolp, mula, jaz in vrt.« Z izjemo mule je Plečniku svoj bivanjski ideal torej uspelo povsem uresničiti.

Pregled hiš nekaterih drugih znanih arhitektov nam razkrije različne pristope; verjetno najmanj presenetljiv in najbolj predvidljiv je hiša kot celostna umetnina in komercialna izložba obenem, s katero arhitekt pokaže, kaj vse zna in zmore. Takšna je bohotno secesijsko domovanje Victorja Horte v Bruslju, kjer so vsi elementi, od kljuke do pisoarja, deležni arhitektovega pokroviteljskega in neusmiljenega oblikovalskega posredovanja. (vedno znova sem si razbijal glavo z zamišljanjem Hortove jutranje zakonske rutine – pisoar je namreč skrit v omarici tik ob vzglavju zakonske postelje …). Poletna rezidenca Franka Lloyda Wrighta Taliesin West je kontrasten primer domovanja kot nikoli končane delavnice, umetniškega procesa, kjer je prebivanje v predmoderni maniri povezano z delom. Tretjo skupino bi lahko poimenovali »kovačeva kobila je vedno bosa«, njen poveden primer pa bi bila lahko 12 m2 velika brunarica na Azurni obali, ki jo je zasnoval in v njej ob poletnih mesecih do smrti prebival veliki Le Corbusier. To pa ne velja nujno le za arhitekte – o primeru Thomasa Bernharda, ki si je kupil in sam preuredil vsaj tri avstrijske podeželske hiše, v kakršnih so po navadi živeli provincialni antagonisti njegovih romanov, smo na tej spletni strani že pisali. Naša delovna predpostavka naj torej bo, da je umetnikovo domovanje v neki zvezi z njegovo siceršnjo umetnostjo – pa četudi ji je kontrastna.

Kanadsko-ameriški umetnik Terence Gower se je leta 2007 lotil vsaj tako zanimivega primera, kot je Corbusierjeva »prvinska koča«. Za predmet raziskovanja si je izbral domovanje, ki si ga je postavil Francisco Artigas, eden izmed najboljših in tudi najbolj uspešnih mehiških modernističnih arhitektov 50-ih in 60-ih let. Takrat so v luksuznih četrtih Cuidad de Mexica kot gobe po dežju rastle formalno popolne in v divjo magmatsko pokrajino slikovito inkorporirane stekleno-betonske vile, obdane z obsežnimi nasadi subtropskega zelenila. Pa sploh ne gre le za sledenje uvoženim progresivnim arhitekturnim idealom, ampak tudi za inventivno prilagajanje modernizma lokalni tradiciji in ustvarjanje nove umetniško prepričljive sinteze. Tudi prva lastna hiša, ki si jo je postavil Artigas, pade nekako v kategorijo popolne modernistične umetnine. V luči Artigasovega mednarodno odmevnega opusa si zato Gower zastavi vprašanje: zakaj za vraga si Artigas na stara leta zgradi tole:

Pred sabo naenkrat nimamo več Corbusierjevih petih točk na mehiški način, ampak lovsko rezidenco teksaškega milijonarja. Ne gledamo več utelešenja idealov povojnega optimističnega sveta, ampak prej lažno utrdbo kot iz hollywoodskih pustolovskih filmov. Na vprašanje, zakaj taka hiša, je odgovoril že Artigas sam: »Vedno sem si želel bivati v gradu Robina Hooda.« Ker Gower s tako razlago seveda ne more biti zadovoljen, raziskuje naprej. V svojem projektu z naslovom »Grad« [The Castle, 2007] išče odgovor na nenavaden »odklon« preko zvočnih posnetkov arhitekturne zgodovinarke Esther McCoy, velike zagovornice modernističnega gibanja, ki ob obisku enega svojih herojev v takrat (1970) ravno dokončanem »lovskem gradu« ne more prikriti začudenja in prizadetosti nad nečim, kar razume kot Artigasovo izdajo skupnega boja. Gower zapiše: »Kar nam Artigasova hiša kaže in kar se v intervjuju počasi svita tudi Esther McCoy, je, da je bil modernizem mehiške elite večinoma le stil, simbol prefinjenosti in novosti, vendar obenem ločen od progresivnih družbenih ciljev gibanja. V McCoyinem intervjuju Artigas jasno vztraja, da se njegove ideje o funkcionalnosti, osvetljavi in razporeditvi med modernistično in »pozno« fazo ustvarjanja sploh niso spremenile.«

Namesto, da bi razlog za navidezni prelom torej iskali v spremembi v arhitektu, jo moramo iskati v naravi arhitekture same, predvsem pa v pričakovanjih opazovalca – z drugačnimi očmi preloma morda sploh ne bi videli. Zgodba o hiši nekega arhitekta postane zgodba o arhitekturi nasploh, in to ravno zato, ker v arhitektovi hiši neizbežno trčijo racionalni ideali in intima, ki je večkrat kot ne iracionalna. Vsi si želimo živeti v gradovih; naš problem je, da si svoj grad vsakdo drugače predstavlja. Ko pa si ga kdo še celo zgradi, prisili še nas same, da se soočimo s svojimi željami – in te so dostikrat bolj strašljive kot naši strahovi.
Miloš Kosec

[Vir fotografij Artigasovega »gradu« in citata je http://www.terencegower.com]