Pogovor Katje Perat in Petra Karbe med vožnjo po Ljubljanici sredi poletja.

Katja Perat je avtorica pesniških zbirk Najboljši so padli (2011) in Davek na dodano vrednost (2014). Je članica glasnega uredništva spletišča AirBeletrina. Piše za Delo in Mladino in se spogleduje z gledališčem. Stvar pesmi v prostoru je ta, da zmore spregovoriti z mesta, ki ga pozabljamo in praznimo, in ga znova osvetliti.

Peter Karba je arhitekt, publicist in dolgoletni sodelavec Radija študent. S svojim lucidnimi vprašanji odpira neznane perspektive onkraj materialnega.

Foto: Katja Bidovec

_DSC1375 fin

KP: Enkrat sem se že peljala z ladjico. Kot otrok sem pristala na pikniku Lady. Veš, Lady organizira neki piknik, kjer potem vsi nosijo klobuke. Bila sem s prijateljico. Tam so bili tudi njeni starši. Spomnim se, da mi je bilo grozno dolgočasno … Ti si se že peljal?

PK: Ne … Gospod, se da še kaj pijače naročiti? … A, to pa ne? … No, to pa … Tu sem pa udaril mimo. Namreč, lahko bi s seboj prinesel kakšno pivo, pa nisem.

KP: Jaz sem tudi mislila, da ima buffet ta ladjica. Ne moreš imeti vsega.

_KBI0163

_KBI0167

_KBI0173

 

PK: Skratka, meni se zdi zanimivo, da bova govorila s perspektive suterena, ki pa je tudi perspektiva turista. Zanima me, kaj je turizem v Ljubljani. Kdo so ti turisti? Kako turizem spremeni človeka in mesto? … Ti si Ljubljančanka.

KP: Živim tam, kamor se zdaj peljemo, to je moja domača scenerija. Vsakič, ko se vračam s kakšnega delovnega ali družabnega opravka, hodim po tej poti. Vajena sem gledati Ljubljanico in stvari ob njej.

PK: Kako se je od tvojih prvih korakov percepcija tega mesta razvijala? Kateri so bili prvi krogi, tiste prve lupine, ki si jih doživljala še kot otrok? Kako je doživljanje tega mesta raslo, kam se je širilo? In kasneje, ko si bila že starejša, kako si skozi mesto opazovala spremembe, ki so bile bodisi politične bodisi ekonomske?

KP: Svoj lokalpatriotizem sem zmeraj doživljala ožje in drugje. Nikoli se nisem doživljala kot Ljubljančanko. Čeprav sem hodila v šolo v center, na Osnovno šolo Majde Vrhovnik, sem se socializirala na Viču. Imela sem prijatelje, ki so bili moji sosedje  … z Oražnove. Hodila sem v knjižnico na Vič, moji sprehodi so gravitirali na Rožnik. Do centra sem še prišla, odnosa do preostanka Ljubljane pa pravzaprav nisem imela.

Danes lahko bolje ovrednotim odnos, ki ga dobiš v zvezi s tem, kje živiš; težko ne bi živela v mestu, čeprav bi si tega celo želela. Tako sem navajena na kulturno ponudbo in socialni pletež pet minut stran, da bi se morala resno navajati na življenje, ki bi bilo urbanistično drugače razporejeno.

Vmes sem kratko obdobje živela v Dravljah, kjer sem bila zelo nesrečna. Začela sem razmišljati, ali gre za zaroto. Ali je bil te vrste modernizem za delavski razred prav predviden za to, da si tam nesrečen, da si želiš čim več časa preživeti v delovnem okolju? Ker nočeš biti doma, ker je doma tako grdo?

In moram reči, da čeprav imam drugače določene modernizme in socialistične modernizme čisto rada, mi je bila prav ta konkretna lega – teh natlačenih, sicer moreče obarvanih prostorov, ki pa se nato trudijo z elementom veselega, kar se na koncu zrcali v oranžnih balkonih – tako morbidna, da sem se trudila čim manj gledati, kje živim. Zelo sem vesela, da sedaj, v svojem tretjem ljubljanskem bivališču, živim na Prulah. Ne morem reči, da je stavbno okolje zelo lepo, je pa nevtralno. In tisto, kar na koncu vidim, je drevje, grad, vidim drevorede ob Ljubljanici in stavbe lahko spregledam.

_KBI0128

PK: Nevtralnost okolja ti je torej všeč? Se ti zdi, da načeloma za prostor ni nujno, da mora biti zanimiv, da mora animirati, navduševati?

KP: Zdi se mi, da so lahko stvari tudi monumentalne, a morajo biti potem res lepe. Če pa je nekaj samo opazno, a je grdo, moram reči, da imam raje stvari, ki so neopazne.

Spomnim se, da sem se nekaj časa videvala z arhitektom, ki je bil tukaj na praksi in me je peljal na randi gledat hiše po Ljubljani. Bil je prav »travmiran« zaradi vsega, kar so arhitekti Sadar Vuga naredili v Ljubljani, češ da je te vrste ceneni postmodernizem, ki ga moraš videti, čeprav ga najraje ne bi, res najslabša stvar, ki se je človeštvu zgodila. S tem sem se precej strinjala in prav hiše, ki mi jih je izpostavil kot lepe, so bile po večini hiše, ki so imele malo lastnosti. Vse je bilo zelo čisto, vendar ne na tak način, da bi bila ta čistost že opazna.

Ta poskus, voditi nekakšen minimalizem, ne da bi minimalizem pri tem postal slog, se je tudi meni zdel določena vrednota. Je pa res, da imam tudi jaz rada kakšne stvari, ki so narejene velikopotezno, a morajo potem ustrezati mojemu specifičnemu okusu. Glasnost, ki se mi zdi grda, bom opazila toliko prej.

Ta hiša mi je všeč . Ne morem sicer povsem točno oceniti, ali lahko v njej bivaš. Če vsem Nizozemcem uspeva, potem najbrž lahko tudi kakšnemu Slovencu, ampak – preveč oken je. Vpad zunanjega v notranje je tako velik. Si lahko sploh skuhaš kavo, če veš, da te vsi ljubljanski sprehajalci pri tem opazujejo? Toda kombinacija monokromatske svetlo sive in zelenja me zelo pomirja.

PK: Najbrž si lahko skuhaš kavo, tudi če te vsi opazujejo, ampak si jo skuhaš drugače.

KP: Saj, a si moraš to želeti. Moraš si želeti zunanjega pritiska, ki bo nate nalagal to, da si zmeraj v drži. Zdi se mi, da če si tega ne želiš, si samo živčen.

_KBI0198

_KBI0156

PK: Govorila si o grdem.

KP: O tem, kar je vidno, pa ne moreš ne videti, to so hiše na slovenskem podeželju. Ne vem, ali so v določeni fazi začeli prodajati barve za kričeče fasade s popustom ali kaj je bil razlog za to …

PK: Toda ali so te barvne fasade zares grde? Je res to tisto, kar je grdo?

KP: Jaz nimam težav z barvnimi fasadami. Tam, kjer imamo vikend, na pobočju Matajurja, je spodaj v vasi, kjer je izhodišče za vzpon, bila že zelo zgodaj, v fazi, ko smo Slovenci še prisegali na bež, neka rožnata hiša z modrimi okni in zelo izdatno obložena s cvetjem, ki se je meni takrat zdela lepa, pa sem bila še otrok in sem imela drugačen okus – in še zmeraj se mi zdi lepa. To je rustikalen kič. Je kič, toda kič, za katerega veš, da ga je nekdo naredil iz svojega okusa. In se mi zdi, da kadar to ljudje to počnejo z občutkom, da se to njim zdi lepo, se bo na koncu najverjetneje tudi meni zdelo lepo, čeprav morda sama ne bi živela v takem. Kadar pa ljudje počnejo nekaj, ker se jim zdi, da je to moda, oni pa morajo tej modi slediti, ne da bi sami imeli odnos do tega, bo pa to največkrat katastrofa.

Zdi se mi fascinantno, kako večina Slovencev uniči Ikeo. Jaz imam namreč rada Ikeino oblikovanje. Se povsem zavedam, da je to poceni in da ne sporoča ničesar dobrega o razvitosti mojega okusa, toda meni so preproste, bež, bele, svetlo sive stvari, ki jih nekam daš in tam mirno obstajajo, ne da bi se ti bilo treba ukvarjati z njimi, všeč.

PK: Se pravi, te fasade so grde zaradi vzgiba ljudi, ki se odločijo svojo hišo pobarvati. Kajti ne odločijo se zato, ker bi se jim to zdelo zares lepo, ampak ker je to stvar medsosedske mode, poudarjanje enega proti drugemu. To je torej tisto, kar je grdo, medsosedski odnosi na slovenskem podeželju?

KP: Ja. Kar vodi v to, je pomanjkanje lastne odločitve za stvari, ki jih izbiraš. To, s čimer se obdajaš, in način, kako živiš, ni prvi razlog za to. Pomanjkanje odnosa je tisto, kar na koncu privede do estetskih katastrof. Pravzaprav tudi etičnih katastrof …

Ta kader mi je zelo všeč. Če stojim prav na Špici, na tistem robu, in gledam samo to ladjico in ta del Ljubljanice, ki zavija proti barju, imam občutek, da je ta reka večja. Občutek imam, kot da gledam Mississippi. Občutek imam, da tu poteka določeno življenje.

PK: Občutek, ki navdaja gledalca tega prizora, da ti ljudje tukaj še živijo svoje, nekoliko umaknjeno, mirno življenje na vodi?

KP: Saj človek potem v tej iluziji ne gre predaleč. Saj vem, da ni res. A še vedno rada uživam v tem občutku, ki mi ga daje, kot da to je.

PK: Sedaj se na ravni lepega dotikava tega, kar lahko rečemo denimo za del zgodovine klasične glasbe, ki je narejena z odobritvijo cerkvenih avtoritet; da gre za maše, korale, ki so skušali narediti vtis na ljudi, so pa bili v ideološkem smislu varljivi. Če dandanes spremljamo pop kulturo, se lahko navdušujemo nad pesmimi, filmi, čeprav se zavedamo, da za tem obstajajo zelo pragmatični, rigidni interesi in sistemi, ki do nas privedejo ta izdelek – ki pa je na koncu vseeno lep. Ena od pozicij, v katero se lahko postavimo, je ta: stvari so v svojem osnovnem motivu sprevržene, napačne, toda vseeno lahko uživamo denimo v pokrajinah, ladjah, pesmih … To je možno. Saj to vsi počnemo, brez tega bi naše življenje postalo …

KP: Ali misliš, da če bi bili prisiljeni prenehati čutiti karkoli do stvari, ki same po sebi niso …

PK: Ki niso pravilne, so pa lepe …

KP: … Seveda. Saj če gledaš recimo nacistično estetiko …

PK: Čudovito …

KP: To je grozovita lepa reč. In je ideologija absolutno človeku neprijazna in je pod nobenimi pogoji ne bi podpirala. Ali pa, če se z vzvišenega vrnemo na nižje, recimo Ceca, ki je sposobna sproducirati veličastno pesem o veličastnih čustvih, ki so poceni, in igra na ljudski patos, a je to vendarle velika ljubezen, v veliki pesmi, ki je na marsikateri način precej boljša od nečesa, kar zmore sproducirati neka slovenska pop glasbenica z manjšim čustvenim momentom. Toda ona je vendarle soproga pokojnega Arkana in tudi sama soodgovorna za določene stvari, ki so politično, zgodovinsko in etično grozljive. Ampak še vedno – meni bo malo zaigralo srce.

In tudi ne vem, ali bi človek ob tem moral čutiti določeno krivdo. Ker se mi zdi, da če to znaš razmejiti in veš, za katerimi stvarmi kot človek ne bi nikoli stal, je to tisto, kar je pomembno, in ne to, da se začneš pretvarjati, da te določene stvari ganejo. To je že a priori dogma, dogmatizem pa redko vodi do česa lepega in prijaznega.

PK: Saj to je. Z nekim pridržkom si lahko zelo obogatiš ta svet in se čudiš marsičemu lepemu, kar pa ni v celoti lepo ali pa je sprevrženo. Lahko uživamo v tem. Šele ta pridržek nam omogoča, da lahko v neki stvari dejansko uživamo. Problem navduševanja nad neko Cecino pesmijo ni v sami pesmi, ampak v tem, da je navduševanje nad njo ekstatično in nereflektirano.

KP: Zlo se rojeva iz nepoznavanja konteksta oziroma nepoznavanja celotne slike. Zdi se mi, da če si pri stvareh, ki jih počneš, previden – to pa pomeni misliti čim več stvari naenkrat – potem je manjša možnost, da boš nevede zataval v zlo. Če se pa samo odločiš ali pa ne zmoreš te previdnosti, potem pa …

_KBI0219

_KBI0282

_KBI0289

PK: Kar zadeva navduševanje in kulturo, lahko tu prispeva do turista. Turist, ki se navdušuje s pridržkom, brez pridržka. Ki razume kontekst okolja, v katerem stoji, ali ga ne. Ali obstaja kak način, kako bi lahko bili turisti na boljši način? Kaj bi bilo pri tem treba vzeti v obzir, ko gremo v neko mesto, muzej, restavracijo?

KP: Biti turist že vključuje določeno mero nevednosti. Lahko je ta nevednost odprtost in pripravljenost, lahko pa je to tudi neke vrste odločenost ostati neveden. Meni se zdi zelo komično … Angleži se radi norčujejo iz sebe, ko v marsikaterem filmskem portretu kolonialistov v Indiji ali angleških dopustnikov v Grčiji ti ljudje iščejo svojo hrano in so nato bridko razočarani. Greš nekam, zato da bi spoznal nekaj drugega, potem pa se še zmeraj skušaš vračati v elemente, ki so ti že znani. Na koncu zmeraj hlepiš po varnosti in po tem, kar ti je domače.

Največ, kar lahko človek naredi, da bi bil kot turist boljši, je to, da ko nekam pride in ničesar ne pozna, skuša biti do te neposredne izkušnje čim bolj zaupljiv. Sicer ne gre pretiravati, saj te lahko na koncu zaradi prevelike zaupljivosti ubijejo in posilijo. Daj okolju vsaj toliko možnosti, da ti pove, kar ti ima povedati, ne pa da nanj apliciraš predsodek, s katerim si vanj prišel.

Je pa to težko, tudi če si prijazen in razumevajoč človek, ker se ne moreš nikoli znebiti lastne identitete. In tudi ni razloga, da bi se je moral. Saj tudi ti kot tujec prinašaš neko vsebino, ki bi morala biti tudi za okolje zanimiva.

PK: Zdi se, da turizem vsebuje nekakšen optimizem – glede odkrivanja, najdenja nečesa nekje, nečesa, česar ti doma ni dano najti.

KP: Veliko ljudi živi v usodni iluziji, da se bodo s tem, ko se bodo izvzeli iz okolja, v katerem imajo težave, in se prestavili na kraj B, teh težav rešili. Pomanjkanje vednosti – da človek, kamorkoli gre, sebe nosi s sabo in v neskončnost reproducira težave, ki jih je ustvaril v domačem okolju – ljudi žene, da blodijo in blodijo po svetu, posnamejo na tisoče čudovitih fotografij, a sreča ne pride. Optimizem, od katerega turizem živi in ki ga poganja, je zmoten. Zdi se mi, da si lahko res srečen, ko kam greš, ko nisi imel potrebe, da bi šel, ampak samo željo.

PK: Navdušenju nad svetom, historično gledano, sledi romantična doba, ki pokaže na razočaranje nad tem, kaj vsi novi svetovi, nove kulture dejansko prinašajo. Izkaže se, da svet ne živi v raznolikih podobah, ki so razporejene druga ob drugi, ampak je ravno v turistu zajeta celovitost sveta, ki jo ves čas nosi s sabo. V tej podobi je problem. Ali misliš, da če smo sedaj v trenutku, ko je Ljubljana odkrita kot lepo in zanimivo mesto in se temu prilagaja, prihodki od turizma pa postajajo pomemben del mestnega proračuna – da lahko med temi turisti, ki so nekakšna abstraktna bitja, pride v prihodnje celo do razočaranja, naveličanja nad Ljubljano kot mestom?

KP: Kolikor sem v življenju potovala, sem spoznala več ljudi, ki so kronični popotniki, ki obdelajo ogromno količino mest v razmeroma kratkem času. To so ljudje, ki bodo zmeraj prihajali na plan s frazo, da radi spoznavajo nove ljudi in nove kulture. To so ljudje, ki imajo najmanj vsebine in najmanj vsebine tudi vidijo. S takšno logiko si težko razočaran, saj se prestavljaš z enega na drugo mesto, posnameš tistih obveznih pet fotografij, greš v restavracijo, pub in potem greš že naprej. Te ljudi je preprosto zadovoljiti.

Problematično pa je to, kar se potem dogaja z mestom. Že ko sem opazila porast rečnega prometa po Ljubljanici in ko so na gradu naredili razstavo mučilnih naprav, ki je tudi obvezna razstava vsakega srednje- do vzhodnoevropskega mesta, sem začela dobivati nevrotičen občutek, da bo Ljubljana, oziroma vsaj center, postala generično mesto, kot so Praga, Krakov, Bratislava, ki ima pet pričakovanih lastnosti in nočno življenje, organizirano na način, ki kot gosta predvideva večinoma alkoholiziranega Avstralca ali pa Angleža – in s tem izgublja vse tisto, kar je tu za prebivalca ali nekoga, ki sem ne bi prišel kot tipski turist, lahko prijetno in zanimivo.

Toda ker je stara Evropa obubožana in potrebuje turista, da jo hrani, se bojim, da se bomo prilagodili temu, da bodo ti ljudje z minimalnimi pričakovanji prihajali sem in nam dajali denar za to, da bomo mesto s tistimi malo lastnostmi, ki jih oni pričakujejo in potrebujejo, da se lahko v svetu počutijo varne in imajo občutek, da so veliko doživeli, ne da bi jim bilo treba za to tvegati.

PK: In tudi mi bomo postali ljudje in družba s temi malo lastnostmi. Prodajali jim bomo sladoled in stregli pijačo. Da bomo ponudbo in dejavnosti ljudi reducirali na to uniformnost.

KP: Saj je tudi vprašanje, ali se to splača. To so v določeni točki naredili Grki in jim je šlo nekaj let super, pa so potem vseeno propadli kot država. Kaj pa vem.

PK: Te turisti motijo?

KP: Ne. V redu je, da je mesto živo, četudi se mi ljudje, ki ga oživljajo, ne zdijo posebej simpatični. Zdi se mi v redu, da se zadržujejo, kjer pač se, pa ni nujno potrebno, da se ti zadržuješ za sosednjo mizo.

V Ljubljani je še zmeraj tako, da ni postala mesto muzej. Še zmeraj je tako, da lahko jaz kot običajna občanka grem na pivo in bom tam našla ljudi, ki so ali domačini ali tiste vrste tujci, ki se ne vedejo kot turisti.

PK: Saj ne da bi si delal posebne upe … Ali lahko neko mesto s svojo kulturno politiko naredi nekaj v tej smeri, da oblikuje turistično ponudbo, privabi bolj zanimive turiste, ki ga ne bodo v določeni perspektivi nujno reducirali na … Ne vem, najbrž se zgodba konča pri denarju.

KP: Res se konča pri denarju. Ljudje so ljudje. Vsi ljudje migrirajo. Veliko je tudi tujcev, ki od mesta ne zahtevajo, da jim pripravi ready-made občutek, da jih vrne v zgodovino, za kar se sedaj stara Evropa specializira kot tržno blago.

Tu trčimo ob vprašanje izganjanja resničnega življenja iz starih mestnih jeder. Če se ta stara mestna jedra organizira tako, kot je pred leti začela Ljubljana, in skušaš vse, kar je resničnega, čim bolj umakniti, zato da v končni fazi dobiš izpraznjeno posodo, v katero lahko potem naliješ turiste – ti potem to pofotografirajo, obkljukajo na svojem seznamu doživetij in gredo naprej.

Pri nas se je to začelo s tem, da so iz starega mestnega jedra začeli izganjati promet. S tem, da smo avtomobile postavili na obrobje, smo občanom onemogočili, da bi svoj redni promet izvajali po določenem območju, in s tem smo zgladili ta prostor za neke druge ljudi.

PK: Ampak kaj je bilo prej? So bili prej turisti ali je bila prej izpraznjenost?

KP: Nekdo je bil pač dovolj senzibilen, da je začel opažati trende drugod. Začel je ugotavljati, da če začneš ponujati staro mestno jedro kot muzejski prostor, potem pridejo ti ljudje, ki ga bodo želeli fotografirati, kupovali bodo razglednice in zanje predvidene spominke. Urbanizem začneš voditi tako, da bo končni rezultat muzejsko mesto.

PK: Pa so vsa mesta, vsi ti kraji, kjer srečujemo turiste, odsev predhodne nezmožnosti zapolnjevanja z neko drugo vsebino? Z neko tvornejšo, bogatejšo vsebino?

KP: Ali ni to ta večni gentrifikacijski tok? Sprva je nič. Potem na ta nič pride nekdo, ki nima denarja za kaj drugega, in tam iz gole potrebe zrase kreativnost. In ko tam nekaj je, nekdo ugotovi, da se to da tudi tržiti, pride in vse to kupi ter potem proda naprej.

PK: In kje se ta krog zaključi?

KP: Ne vem, potem je navadno kakšna vojna.

PK: Se pravi, najprej so visoke in svetleče stolpnice in potem je vojna? Najprej so turisti in potem bo vojna?

KP: Najprej s fotoaparati, nato s tanki.

_KBI0264

_KBI0297

_KBI0301

KP: Se sprašujeva o tem, ali obstaja kakšno čisto mesto, v katero prihajajo čisti ljudje s čistimi interesi in potem tam vsi skupaj ustvarjajo tvorno kulturo?

Saj če pogledaš zgodovino mest, je zmeraj tako, da nekje obstaja prostor, kamor ljudje prihajajo zaradi duhovnih izmenjav. Tako kot je bil to na začetku 20. stoletja Pariz.

Se bo to kdaj zgodilo v Ljubljani? Dvomim. Ne vem, ali lahko spremeniš dejstvo, da si v tem smislu provinca. Tukaj je pač tako malo prostora, tako malo ljudi, tako malo prometa, da se mi zdi, da bo v tem smislu Ljubljana zmeraj samo spalno naselje. Pa ni nič narobe s tem. Toda pomembno se mi zdi tudi to, kako to organiziraš.

Najbolj me skrbi, da bi vse skupaj postalo neresnično. Ne motijo me ne ljudje ne razvijajoča se gostinska ponudba. Problem je samo v tem, da potem vse postane plastično, ko vse postane enako. Ta dušeči občutek, da imaš veliko izbire, na koncu privede do tega, da nimaš nobene izbire, ker je vse enako.

PK: Ta slabi občutek; ne mesta kot fasade, ampak kot sestava nekih ploskev, ki so zase lepe, a ne dovoljujejo nobene penetracije, nobenega vstopanja, prestopanja zidov …

KP: Ali skušava izvedeti, ali obstaja dobro mesto, pa tega ne veva? Nihče ne ve.

PK: Ampak mesto, kakor si ugotovila uvodoma, je nekaj dobrega. Je na žalost tudi nekaj lepega, premalo nevtralnega.

KP: Kratek čas sem živela na Baltiku. Ravno v času, ko je bilo vse precej sivo, belo in svetlo modro, in spomnim se, da ko sem se vrnila v Ljubljano, je bila zame tako zelena, da sem mislila, da se mi bo zmešalo. Ta neskončna olistanost. To čisto sveže, svetlo zeleno olistano drevje se mi je zdelo samo po sebi tako lepo, da se lahko vprašam, ali za to, da se dobro počutim, sploh še kaj potrebujem.

Če zna mesto urejati, ohranjati prisotnost narave, je zame že zelo veliko naredilo. Mislim, da smo v tem res kar dobri.

PK: Saj. Stvari rasejo tudi same od sebe. Ne vem, ali je tako lepo, ker je urejeno. Saj tukaj je nabrežje, tu so razpoke, iz katerih tako silovito poganja.

KP: Že to, da tega nihče ne iztreblja, se mi zdi čisto dovolj.

PK: Je Ljubljana lepa tudi zaradi tega, ker se jo je dolgo pustilo pri miru? Bila je povsem nezanimiva in dolgočasna.

KP: Spomnim se, kako sem se sprehajala po Viču in razmišljala – to je bilo, še preden se je Ljubljana začela ukvarjati s svojo samopodobo – kako da je tukaj grdo. Če bi bila turist, bi si mislila, da sem prišla nekam, kjer imajo hudo nizek BDP … Ampak – kako šarmantno je bilo to. V mestu mora biti dobro ravnotežje tega, koliko je vzdrževano in koliko je zanemarjeno. Da imaš občutek, da še ima dušo, pa da se ti stvari vseeno ravno ne zvračajo na glavo.

Ljubljana je zelo majhna, Slovenija je zelo majhna, vse je tako majhno – in to je lahko zelo dobro. Srečna bi bila, če bi v odnosu do tega postali bolj samozavestni in ne bi tega a priori doživljali kot deficit. To, da je nekaj zlahka dosegljivo in udobno, je nekaj, po čemer človek, ki živi v nekem megalopolisu, hlasta. Zelo rada živim v majhnem mestu. Če se jaz tako počutim, se potem najbrž še kdo. Zakaj se potem do tega ves čas obnašamo, kot da je to slabo ali pa narobe?

PK: Dobro.

KP: Lepo sva se imela.

PK: Hvala.

 

_KBI0312

_KBI0328

_KBI0342

Podprite naše delo z nakupom izvoda revije Outsider ali naročilom! Vsebine na spletni strani se razlikujejo od vsebin v reviji Outsider! Revijo lahko naročite tukaj.

 

 

Ena misel na “NAJPREJ S FOTOAPARATI, NATO S TANKI

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja