Napovedana sprememba Zakona o visokem šolstvu, ki odpira prostor predavanjem v tujem jeziku, je domačo javnost razdelila na dva pola: spremembe zakona podpirajo Rektorska konferenca RS ter znanstvena sveta Kemijskega inštituta in Nacionalnega inštituta za biologijo; proti spremembam pa je večina jezikoslovne stroke: Slavistično društvo Slovenije, programski odbor Toporišičevo leto, tu je tudi Peticija za vsestranski razvoj slovenskega jezika (17. 8. 2016 ima 8734 podpisnikov), ‘med nasprotniki sta tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Društvo slovenskih pisateljev. Nekaterim se je v javnih razpravah v Državnem svetu očitalo, da so »grobarji« slovenskega jezika in da načenjajo temelje slovenskega naroda, spet drugim, da zavirajo mednarodno izmenjavo znanja in zmanjšujejo priložnosti za zaposljivost študentov. Zanimalo nas je, kaj si o predlaganih spremembah mislita Andraž Tori in Boštjan Špetič, soustanovitelja uspešnega informacijskotehnološkega podjetja Zemanta.

Boštjan Špetič: Nisem podrobno spremljal razprave, a moje mnenje je, da živimo globoko v 21. stoletju, svet je globaliziran, informacijska tehnologija pa bistveno drugačna kot na primer pred dvajsetimi leti … Če prav razumem, nihče ni predlagal, da zamenjamo uradni jezik. Ergo: vsak premik naprej je dober, če sploh želimo ostati v koraku s časom.

Povzeto po Firenški resoluciji: Evropska zveza državnih jezikovnih ustanov (EFNIL)
ugotavlja, da težnja po rabi angleščine ogroža jezikovno pestrost Evrope; svari pred rabo reduciranih različic angleščine; priznava prednosti rabe angleščine kot mednarodnega sredstva sporazumevanja predvsem v t. i. »eksaktnih« znanostih; poziva akademske in politične organe v neangleško govorečih državah Evrope, naj spodbujajo učitelje in študente k rabi lastnih nacionalnih jezikov pri raziskavah in študijah; v prid kulturne in jezikovne raznolikosti Evrope pa profesorje, študente in uprave univerz v angleško govorečih državah poziva še, naj si prizadevajo za študij in rabo drugih evropskih jezikov, s čimer bi pomagali ohraniti jezikovno raznolikost Evrope in njenih vrednot.

Boštjan: Seveda je jezik treba zaščititi. Vprašanje pa je, kako in s kakšnimi cilji.

Andraž Tori: Najprej je treba identificirati, kaj naj bi bile grožnje slovenskemu jeziku. Po mojem mnenju je največja grožnja jeziku odločitev, da bo glavna izdaja SSKJ še naprej knjiga, in ne mobilna aplikacija: jezik in kulturo branimo s koncepti iz 19. stoletja. To je tako, kot če bi danes postavljali Maginotovo linijo. Grožnjo torej vidim v razmišljanju o tem, kako bomo zgradili barikade, medtem ko so resnične težave povsem drugje. Grožnja je to, da odgovorni ne znajo poskrbeti, da bi lahko slovenske knjige kupovali tudi v največji digitalni knjigarni Amazon, in to, da slovenskih avtorjev ne moreš brati na Kindlu.

Boštjan: Ali pa to, da je uradni jezik za Applove produkte hrvaščina, slovenščine, kolikor vem, sploh ni. Moja doslej najljubša pritožba pa je to, da Prešernove pesmi »Al prav se piše kaša ali kasha« ne moreš napisati z računalnikom. Zakaj? Ker nismo poskrbeli za prenos bohoričice in dajnčice v unicode. Take stvari nikogar ne brigajo. Veliko interakcij pa se vendarle seli v digitalni svet. Kaj vse torej lahko tam še naredimo za slovenščino?

Andraž: Tako je, danes je predvsem tam treba razmišljati, kako slovenščino ohraniti med jeziki t. i. prve kategorije.

Ampak saj spletno različico Slovarja slovenskega knjižnega jezika že imamo, izdelali so jo prav na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.

Andraž: Meni se zdi problematično, da so se ljudje, ki se jim zdi slovenščina danes ogrožena, odločili, da knjiga ostane na prvem mestu. Zagotovo se trudijo z najboljšimi nameni, a na napačnih okopih. Zakaj ne bi v večji meri promovirali digitalnih jezikovnih sredstev, torej jezikovnih virov, ki jih vse bolj uporabljamo? Da bi bilo v zavesti vsakega Slovenca: »Oh, zdaj pa ne vem, ali bi tjale postavil vejico ali ne; klik, klik! O, mobilni telefon mi je pravkar povedal, kako je s tem ločilom. In zdaj končno vem!«

Trg podjetja Zemanta je stoodstotno ameriški. Kako jezikovno dilemo spremljata prek povezovanj z mednarodnimi start-up inkubatorji: je na naših fakultetah že dobro poskrbljeno za jezik eksaktnih znanosti, kot je računalništvo, vključno z razvojem strokovne terminologije?

Andraž: Študiral sem na Fakulteti za računalništvo Univerze v Ljubljani in po mojem mnenju imamo odlično razvito strokovno izrazoslovje.

Boštjan: So tudi sodobni koncepti poslovenjeni?

Andraž: Za zadnjih nekaj let ne vem, a takrat, ko sem jaz študiral, je bilo vse poslovenjeno.

Boštjan: To je super. Sicer pa menim, da se bo z uporabo globalnega jezika kakovost predavanj zvišala. Ne zaradi angleščine, ampak zato, ker bodo ljudje začeli razmišljati out of the box.

Andraž: Mislim, da je treba pristati na to, da bo svet dvojezičen. Danes z angleščino, jutri mogoče s kitajščino.

Boštjan: Vedno je bil bilingualen. Ravno zadnjič mi je babica razlagala, kako je šla v šestih letih šolanja skozi proces učenja nemščine, francoščine, italijanščine, ruščine in potem še angleščine. Ker je hodila v šolo med 2. svetovno vojno.

Andraž: Že, ampak zdaj smo imeli 25 let svoje države, ko smo se zapisali enemu, slovenskemu jeziku.

Zavojevalci so skozi zgodovino tudi v tem geografskem prostoru vendarle poskušali uveljaviti svoje načine razmišljanja in delovanja. Je upoštevajoč dejstvo, da smo Slovenci dolgo čakali na svoj jezik, strah upravičen?

Andraž: Mislim, da bi morali namesto o jezikovni nadvladi razmišljati o jezikovnem sobivanju.

Boštjan: Naša generacija je imela v osnovni šoli zelo kakovostno izobraževanje iz angleščine, kar nam danes omogoča, da smo zelo konkurenčni na globalnem trgu. Torej smo ljudi naučili osnov in očitno nismo pokvarili mladine. Zakaj zdaj mladim ne bi omogočili, da bi razvijali in prakticirali svojo dvojezičnost, svetovljanskost, še na fakultetah? Zdi se mi, da obstaja razlika med realnim stanjem in vsebino javnih razprav na to temo. Kakšni so resnični interesi nasprotnikov predloga, pa si ne znam predstavljati.

Andraž: Na koncu koncev je to nekakšna kulturna frustracija.

Boštjan: Akademiki bodo še vedno imeli delo, zaradi tega ne bodo izgubili sredstev.

Andraž: Ne, ne, ne: mislim, da gre za kontinuiteto strahu, ki je zgodovinsko pogojena.

Boštjan: Pri čemer je nečemu, kar sploh nima racionalnih temeljev, namenjene neskončno veliko energije. Jaz pri tem vprašanju ne prepoznam racionalnih interesnih skupin.

Andraž: Saj nasprotniki ne pravijo, da obstaja načrt, kako rabo slovenščine zmanjšati. Bojijo se naravnih procesov, ki bodo do tega pripeljali. Seveda imajo deloma prav, v prihodnje bo raba slovenščine zmanjšana, in to je dejstvo, ki ga je treba sprejeti.

Boštjan: Mimogrede še en pripetljaj na temo nedigitaliziranosti. Akademiki ustvarijo ogromno znanja, ki nikoli ne bo ugledalo slovenske Wikipedije. Ergo: članki o slovenski zgodovini so na angleški Wikipediji daljši in kakovostnejši. Kako je to mogoče?! Saj bi lahko spletne članke dopolnili z vsebino v slovenskem jeziku spisanih seminarskih nalog, ki jih pišejo študenti, in to bi lahko počeli že 15 let. Na podoben način smo izdelali pojmovnik.si. Danes na portal pride dnevno okoli sto ljudi, ki jih na primer zanima kaj o slovenskih impresionistih.

Andraž: Slovenščine se torej ne izpostavlja tam, kjer bi se jo dejansko moralo.

Boštjan: Ja, mislim, da bi na ta način bistveno razširili slovenščino na spletu.

Andraž: Kot je na primer že nastal (tudi spletni) slovar Razvezani jezik.

Boštjan: Vesta, da je Flaubert v 19. stoletju nekaj podobnega Razvezanemu jeziku naredil za francoščino? Obstaja tudi slovenski prevod tega dela. Sedel je v kavarni in poslušal, o čem se ljudje pogovarjajo in kako govorijo. Jezik je pač mnogo bolj zanimiv od tega, o čemer teče debata v aktualnih javnih razpravah ob predlogu spremembe zakona. Mogoče pa se nekateri izginotja slovenščine bojijo samo zato, ker so tako zelo leni, da si ne želijo nikakršnih sprememb, ki bi povzročile, da bi morali oni kaj storiti? Najraje bi sedeli v svojih pisarnah, delali klipinge člankov in iskali nove lepe slovenske besede. Svet pa je medtem šel naprej. Jezik je živ, oni pa … kot da niso.

Andraž: Mislim, da gre tu bolj za vprašanje prestiža družbene funkcije, ki jo branitelji slovenščine zasedajo.

Boštjan: Želijo jo kanonizirati. Nimam nič proti, želim pa si, da bi to funkcijo dejansko opravljali. Slovenščina se namreč ves čas malo spreminja. Prepričan sem, da tu obstaja dobra analogija z živalskim svetom. Kaj se ti zgodi, če ne skrbiš za svojo čredo? Če jo pošlješ v ogrado in se usedeš pod jablano, bo volk prav kmalu naredil luknjo v ograji in se lotil ovac. Moraš biti z njimi in jih spremljati. Jezik je prav tako gibljiv kot živali na travniku, ne moreš ga torej kar prepustiti samemu sebi za neko ograjo.

Andraž: Mislim, da je treba progresivno razmišljati, kje se jezik da razviti, ne pa kje bi ga zamrznili v času.

Si upata napovedati, kakšni bi bili pozitivni učinki spremembe Zakona o visokem šolstvu?

Andraž: Odprli bi družbo kot celoto. Bolj ko bo družba odprta, laže bo več ljudi ostalo tukaj. Počutili se bodo bolj sprejete.

Boštjan: Ne vem, ali bi si upal trditi, da bomo z odpiranjem jezika na univerzah manj ksenofobna družba.

Andraž: Ne nujno, ampak so pa ti procesi povezani.

Boštjan: Zakaj je to dobro za Slovence na teh istih fakultetah?

Andraž: Ker bodo imeli v svoji bližini zelo pametne ljudi in se jim ne bo treba seliti drugam, da bi bili ob drugih zelo pametnih ljudeh.

Boštjan: Drži, beg možganov z univerz je v zadnjih desetih letih strašljivo poskočil.

Andraž: Ljudje bi sčasoma imeli vse manj razlogov za selitev v tujino.

Boštjan: To je wishful thinking. Ne vem, od kod ideja, da bodo naenkrat programi v celoti boljši, če bo večji odstotek domicilnih predavanj v tujem jeziku.

Andraž: Ne, da bodo programi boljši. Večji pretok ljudi bo. Če boš hotel biti del skupnosti, ki je kozmopolitska in odprta, bo nekoč ta skupnost tudi tukaj. Mislim, da je nasprotovanje z argumentom, kako zaščititi slovenski jezik, napačno izhodišče za debato. Edini smisel vidim v vprašanju, kje bomo kulturo in z njo vred slovenščino odprli svetu.

Boštjan: In dajmo se obenem vprašati, kje vse je slovenščina še nezaščitena: pogovarjajmo se torej o problemu kot celoti.

Pogovarjala se je: Kaja Kokot Žanič

Foto: Gaja Zornada

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja