Od nekdaj mi je najhuje vsakič, ko me kdo vpraša, od kod sem. Kako naj mu odgovorim? Rojena v Beogradu, s hrvaškim potnim listom, pišem za slovenske časopise, dve tretjini življenja sem prebila na Kitajskem, moje stalno prebivališče je v Avstriji … »Z avtoceste sem,« bi se glasil najbolj točen odgovor.

Sem državljanka letališč in letal. Mar je to tisto, čemur pravijo »državljan sveta«?
Že tri tedne nisem zamenjala hiše, postelje, mesta, ulice. Skorajda bi lahko dejala, da sem se nastanila na enem mestu, v enem stanovanju, skorajda me je zgrabila rutina znanih parkov, križišč in trgov. Začela sem samodejno vstajati iz postelje, ne da bi razmišljala, kako vključiti kavni avtomat, kateri jogurt moram prinesti iz samopostrežbe.

No, jutri bom znova vžgala avto in se odpravila na pot. Na Dunaj, kjer je moj mož, kjer sta sinova. Tam bom tri dni, potem grem spet naprej. Do Beograda, kjer je moja mama. Dva meseca pozneje: Beograd–Zagreb–Dunaj. Nekaj mesecev pozneje Tajvan. Tam bodo predsedniške volitve, jaz pa grem poročat o tem. Vmes nemara Benetke, kjer sem se dogovorila za srečanje s kitajskim kolegom s fakultete.

Želite, da govorim o mobilnosti? Nisem prepričana, da vem, kaj je to.

Pravzaprav nikoli nisem prav rada potovala. Imela sem občutek, da je zame pomembneje sedeti pod drevesom modrosti, pod katerim prav tako letiš – ne le daleč, temveč tudi globoko, vse do tistega stanja duše, ko je tako odprta, da se lahko vanjo naseli ves svet.

No, iskala sem sebe in domnevala, da moram to početi fizično, kakor takrat, ko v gozdu brskamo za kako rožico, o kateri vemo, da diši po našem življenju, ali ko po puščavi iščemo tisto peščeno sipino, o kateri smo nekoč sanjali in ostali prepričani, da je na njej Mali princ.

Nato sem odšla daleč, po znanje in poklic, ter s tem sama sebi za vedno določila skokovito življenje med dvema celinama, nekaj državami, tremi, štirimi mesti, prav toliko domovi in še veliko, veliko več ljudmi okrog sebe, ki govorijo različne jezike, mislijo na različne načine, na svet gledajo z različnih zornih kotov in najbrž tudi mene vidijo kot popolnoma različno osebo.

Kakšno osebo me pravzaprav dela takšna ultramobilnost? Nemirno, začasno, nestalno, nestvarno. Sorodniki me ne vabijo na praznovanja rojstnih dni – nikoli ne pričakujejo, da bom prav na ta dan nekje blizu. Prijatelji ne računajo name, kadar prirejajo srečanja – domnevajo, da sem nekje daleč. Iz Beograda me pokliče mama in me malce obupano vpraša: »Kje si zdajle? Na Dunaju … v Zagrebu? Nisi morda v Pekingu …?« Sinova sta prenehala ugibati. Vprašata samo: »Kdaj boš prišla?«

Za kaj pravzaprav gre? Vse se je začelo z iskanjem identitete, zatem je prav gibanje postalo moja identiteta. Moj cilj je bil, da se umirim v svojem domu, nato pa je nemir postal moj dom. Je to ustvarjalni nemir? In ali je to v resnici moj dom?

Morda pa mi je najpomembneje, da nisem nikjer. Želim biti potnica po poklicu, tujka po opredelitvi, gostja po statusu. In čeprav tako v duši za vedno ostajam brezdomka, mi samo tako uspeva živeti v lastni glavi. Vedno sama s seboj. Nenehno osredotočena na bistvo stvari. Večno pod drevesom modrosti, pod katerim potuješ navznoter, ne daleč, pač pa globoko, ne da bi pred čemer koli bežala, ampak bližajoč se sami sebi.

Od trenutka, ko sem začela pisati tole kolumno, sem prepotovala tristo petdeset kilometrov. Od Dunaja do Zagreba sem potrebovala tri ure in pol vožnje ter pet minut razmišljanja o tem, zakaj vnovič potujem. Pogledat grem sinova in podaljšat veljavnost osebne izkaznice. Mož se je odločil to selitev preskočiti, pes je živčen, ker mora spet na zadnji sedež drveče škatle – edinole jaz sem srečna, ker znova tekmujem z življenjem. Vsa sem v peti hitrosti. Hitrejša sem od usode, neulovljiva za kakršen koli dolgčas, za vsakodnevno rutino pa vse preveč nepredvidljiva. Pomislim, da se tako pospešena ne utegnem niti starati; nasmejim se tej prijetni laži in pritisnem na plin.

V zagrebškem stanovanju ne vem več, kje je kaj, pravzaprav ne vem natanko, ali je nemara v beograjski hiši. Iskano stvar razglasim za nepomembno. Tak življenjski slog me je prisilil, da sem celotno knjižnico spravila v kindle, in ko sem dojela, da v beograjskem stanovanju nimam niti ene police s knjigami, sem prijateljico kaligrafko zaprosila, naj mi v kitajščini napiše: »Sem intelektualka in imam veliko knjig!« To nameravam obesiti na steno.

Pa sem res intelektualka? Le kako bi lahko bila, če pa mi ne uspe obsedeti na enem mestu in se – obdani s knjigami – prepustiti razmišljanju o smislu bivanja … Kako naj bom intelektualka, če nimam svojega mesta v družbi, če ne pripadam nobeni državi in če je to, o čemer razmišljam, tako univerzalno človeško, da znova izgubi smisel vsakič, ko doumem, kakšen smisel sploh ima.

Ne, umetnica sem. Dojela sem, da je vse, kar imam, moje življenje. In odkrila, da je življenje ena sama velika migracija. Od rojstva do smrti se premikamo po črti rasti, zorenja, staranja in izginevanja – in kaj drugega je to, kot ena sama velika avtocesta? Po njej se selimo od enega do drugega konca svojega obstoja, po njej prenašamo vse znanje in izkušnje, ki nam jih uspe dobiti, srce napolnimo z občutji, ki jih nočemo pustiti za seboj, in tako potujemo s prepolnimi kovčki, potujemo vsak dan, sleherno uro, sleherno minuto in sekundo, pri čemer smo vse dlje od začetka in vse bliže koncu, le da so postaje tako barvite in lepe, da včasih sprejmemo iluzijo in verjamemo, da je čas obstal. In da imamo poleg življenja še hišo, avto, knjižnico …
Toda v resnici imamo samo življenje. Vse, kar imamo, je zgolj določeno število srčnih utripov. Samo toliko – in niti enega več. Konec je za vogalom. Le dozdeva se, da je še daleč.

Če si življenje predstavljamo tako, se potovanja vsaka dva, tri tedne, vsakič v drugo državo, v kako drugo mesto in znova v kako drugo hišo ne zdijo več nekaj posebnega. O tem še govoriti ni vredno. Migracija je iluzija. Pravzaprav nenehno stopicamo na mestu in dovoljujemo srcu, da kakor precizna ura odbija preostali čas in nam v obraz vrezuje, kje smo bili, kako srečni smo bili in kaj smo se naučili od življenja. Evidenca nenehnega premikanja.
Nocoj se bom, to zatrdno vem, prebudila in ne bom vedela, kje sem. To občutje breztežnostnega stanja v izposojenem prostoru sem in tja doživljam kot tesnobo, sem in tja kot privilegij, najpogosteje kot gledališko igro. »Ugani, kje si!« šepečem sama sebi, medtem ko strmim v mrak in ne vem, ali je kopalnica na levi ali ne desni in v kateri postelji ležim − dunajski, zagrebški, beograjski? Nedavno se je izkazalo, da sem dvanajst tisoč kilometrov stran od vsake med njimi. Ležala sem v hotelu v Taipeiju in se skušala čim prej spomniti, kako sem prišla tja – in zakaj.

Potem se sem dokončno prebudila in se nasmejala sami sebi, docela zadovoljna z umetniškim delom, imenovanem življenje v nenehnem gibanju. Sicer pa: kakšno pa je sploh še lahko življenje? Človek utegne sem in tja zastati, toda tudi takrat gre življenje naprej. Zato je potovanje edina ubranost med trenutkom in večnostjo. Tu sem, in vendar me ni. Nato sem znova tu, še preden minljivost opazi, da sem se ji izmaknila z lastno peto hitrostjo.

Zorana Baković

Prevedla Aleksandra Rekar

 

Z naročilom revije omogočite nastajanje tiskanih in spletnih vsebin Outsider. Naroči.

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja