ZAMUJENE PRILOŽNOSTI ALI LJUBLJANSKI RAZVOJNI PREBOJ? DELAVNICA MOŽNIH PRIHODNOSTI STOŽIC

od • november 4, 2015 • Dogodki, Trajnostno, Urbano, VizijeKomentarji (0)3530

»Ob Ljubljanski severni obvoznici se na 120.000 m2 razprostira največje ljubljansko propadlo gradbišče, nikoli dokončan spomenik pogoltnim predkriznim ekonomskim apetitom.«
Lahko pa začnemo tudi drugače:
»Med Stadionom in Dvorano Stožice se je v preteklih sedmih letih razlezla urbana krajina, preplet pokritih in odkritih prostorov, dvoran in atrijev, ki bi lahko nudili zavetišče in platformo pestri paleti dejavnosti in dogodkov, predvsem takih, ki bi kje drugje v Ljubljani in v državi le težko našli primeren prostor.«

1
Slednje je bilo tudi izhodišče intenzivne mednarodne študentske delavnice »Stožice: možne prihodnosti«, ki je prejšnji teden združila študente münstrske Šole za arhitekturo ter slušatelje domačih Fakultete za arhitekturo in Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Mentorji delavnice so bili Boštjan Vuga, Jurij Sadar, Ana Kučan in Miha Čebulj – vsekakor pomenljiv podatek, saj gre za ekipo, ki je zmagala na prvotnem natečaju Stožice pred danes že skoraj davnimi 18 leti. Avtorji prvotnega in nikoli dokončanega projekta za kompleks Stožic so se torej lotili raziskave, kakšne so možne alternativne uporabe razsežne strukture, kar je nedvomno prvi izmed miselnih prebojev delavnice v kontekstu našega (mentalnega) prostora. Da bi bilo za arhitekta nedokončanje projekta po prvotnih načrtih kaj drugega kot katastrofa, poskus kritičnega razmisleka o projektu v spremenjenem družbenem in gospodarskem kontekstu pa kaj manj kot izdaja, je pri nas, pa tudi v tujini, resnično redko.

3
Vsakdo, ki je kdaj že obiskal pet let stoječe gradbišče nakupovalnega središča Stožice, je lahko doživel izredno razsežnost strukture, ki popolnoma presega običajno ljubljansko merilo (samo neuporabljenih oziroma nedokončanih površin je za tri in pol Cankarjeve domove!). Vendar pa ni predvsem velikost tista, ki fascinira obiskovalce – teh namreč kljub ograji okrog gradbišča ne manjka. Med pohajkovanjem po stebriščnih dvoranah, odprtih atrijih, monumentalnih klančinah, nezaključenih talnih ploščah in v prazno zevajočih svetlobnikih se nam razkriva jasno artikuliran prostor s sebi lastnimi hierarhijami in ambienti. Nikoli do konca pozidane stene odpirajo izredne poglede v smeri proti centru mesta, BS3 in Kamniškimi Alpami, ki so pred nami kot na dlani. Sprehajamo se po ruševini, ki je še gradbišče; po gradbišču, ki je že ruševina.

4-osvetljenostNaravna osvetljenost prve kletne etaže kot dejavnik programskega predloga

Ko postanemo nekakšni urbani arheologi trgovskega kompleksa Stožice, tako uzremo kvalitete tega gigantskega dejstva v prostoru neodvisno od njegovega (nekdanjega) namena. Takšne kvalitete so nekatere obiskovalce že gnale ne le v opazovanje, ampak tudi v izrabljanje gradbišča – za snemanja, improviziran fitnes, prostor alternativne umetnosti in športnih dejavnosti. Vzporedno s takšno spontano apropriacijo prostora se odvija tudi naravna »apropriacija«: v strukturo se samo od sebe vrača rastlinje in tako skozi nedokončane robove in odprte svetlobnike stavbni skelet spet čvrsto pripenja na zeleno okolico z bližnjo Potjo spominov in tovarištva.

3-delavnica

S podobnim branjem prostora, njegovih od prvotnega programa neodvisnih danosti in zaznamki spontane rabe, se je pričela tudi delavnica »Stožice: možne prihodnosti«. Po opravljeni analizi se je delavnica razdelila na dva dela. Slovenski del ekipe, torej študenti ljubljanskih Fakultete za arhitekturo in Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, so se osredotočili na vprašanje, kaj je potrebno narediti, da lahko prostor začnemo takoj in varno uporabljati vsi. Eden izmed ciljev delavnice je bil namreč preprečiti »alternativno« rabo gradbišča, torej skvotanje in njegov dolgoročni propad, ter omogočiti neformalni prostor za delo, kulturo in druženje vsem občanom in državljanom. Prvi korak k vzpostavitvi takšnega demokratičnega in odprtega prostora pa je na nezaključenem gradbišču nujna vzpostavitev varnosti in prehodnosti. Rezultati tega dela delavnice so vključevali mapiranje in katalogiziranje minimalnega števila elementov – mrež, rešetk in ograj – ki bi varno uporabo območja omogočile za zanemarljivo ceno (nekaj promilov prvotne investicije v kompleks Stožice!).

8-agora
Študenti münstrske Šole za arhitekturo so glede na analizo ljubljanskih kolegov nadaljevali z raziskovanjem različnih dolgoročnih programskih možnosti kompleksa. Pri tem so upoštevali gospodarsko in družbeno realnost Ljubljane in Slovenije, prometno in programsko umeščenost gradbišča v mestu, predvsem pa specifične pogoje nedokončane strukture, ki s svojimi atipičnimi dimenzijami in velikimi razponi, projektiranimi na težke obremenitve, ponujajo platformo predvsem tistim dejavnostim, ki se drugje v mestu ne morejo razviti. Raznolika raba ogromne površine je za vitalnost kompleksa nujna, zato se je oblikoval predlog (kajpak le eden izmed možnih), ki omogoča hkratno delovanje širokemu spektru dejavnosti, ki pokrivajo proizvodnjo hrane, proizvodnjo izdelkov po naročilu, trgovino, izobraževanje, kulturo, turizem, šport in rekreacijo:

12-kmetovanjePredlog umestitve proizvodnje hrane v kompleks Stožice

11-robotiDvorana poceni odkupljenih avtomobilskih prozvodnih robotov, kjer je možna izdelava različnih protipov po naročilu

9-marketBazar na osrednjem trgu Stožic

10-bazaar

Variante razširitve osrednjega tržnega prostora

13-odprto stebrišče

Rekreacija na prostem

15

Območje gradbišča/ruševine kot možna lokacija AGRFT

14-kino

Gledališče/kino na dovozni klančini

Delavnica je bila na nek način račun brez krčmarja: območje trgovskega dela Stožic je v zasebni lasti, lastnik pa je poleg vsega še pred možno razglasitvijo bankrota. V lastniškem smislu ostaja usoda kompleksa torej neznana in negotova. Vendar pa je eden od ciljev delavnice že dosežen: z odpiranjem debate o začasni in stalni rabi prostora najbolj razvpitega izmed ljubljanskih stoječih gradbišč spremeniti pogled na objekte,ki so za investitorje morda res neuspeli projekti, za občane in državljane vse države pa predstavljajo izreden potencial. Kot je na zaključni debati pripomnila Maja Simoneti, že z diskusijo zaustavimo propad objekta. Propadajočih gradbišč v naših donedavnih vzorih, skandinavskih državah in Avstriji, na primer, res ni opaziti. Kar je še razlog več, da potencial nekaj avtentično našega poskusimo obrniti v prednost – za kar pa je najprej potreben mentalni preboj, s katerim šele lahko zgradbo, ki visi med svojo preteklostjo (gradbišče) in prihodnostjo (ruševina), z dejavnostmi trdno zasidramo v sedanjosti.

6-plezališče
V prvi kleti gradbišča so že nekaj let postavljeni paneli vzorčne izložbene stene, s kakršnimi bi po prvotnem projektu napolnili celoten volumen trgovskega centra. Po končani delavnici so ti, kot upamo, postali le še simbol neke opuščene možnosti prihodnosti: predkriznega, netrajnostnega, destruktivnega in ne več aktualnega programa. Zakaj ne bi na območju Stožic nastala drugačna prihodnost: nekakšen nov družbeno-gospodarsko-kulturni center mesta, ki bi ponujal vsem enake možnosti pri zagonu svoje obrti, gospodarske in trgovske dejavnosti, ki bi ustvarjal pogoje za demokratično kulturno udejstvovanje in ki bi ponujal skoraj neomejene možnosti za širitev (in tudi krčenje) dogajanja? Na severnem robu mesta je arhitekturna delavnica zarisala možnosti nekakšne ljubljanske nove agore, novega postkriznega tipa javnega prostora.

Miloš Kosec

Sorodne vsebine

Komentarji