»Kako dolgo?«

Ker je v zvoniku nasproti te sive in dolgočasne zgradbe ravno odzvonilo pet popoldne – natanko sem štela udarce, to uro sem namreč poznala – ker je torej zvonilo, sem se za hip zmedla in preslišala vprašanje Sive Miši z druge strani prav take mize.

»Kaj kako dolgo?«

»Kako dolgo ste že … brezposelni?«

Zdaj sem se zmedla v resnici. Vprašanje je bilo enostavno, preprosto in zapisano na slehernem obrazcu, s katerimi je bila nastlana natrpana neugledna Luknja Sive Miši. V resnici pa nanj ni bilo tako enostavno odgovoriti.

Skomignila sem z rameni in pogledala na zvonik, kjer se je kazalec komaj opazno pomaknil naprej.

»Na to vam res težko odgovorim …«

Siva je priprla oči in z enim na hitro poblisnila po isti uri. Bila je sreda, uradne ure so do petih.

»Gospa … » malo listanja po papirjih na zelenomodrem ultrapasu mize. »Gospa Draga.«

»Dragica,« sem jo popravila. »Kar Dragica mi recite,« sem sklenila spremeniti atmosfero male pisarne, predvsem zaradi ure zunaj, ki je Sivo Miš neusmiljeno opozarjala, da je bedaste sredine tlake konec in da nadaljevanje reševanja sveta sledi jutri ali pojutrišnjem ali naslednjo sredo.

»Ja … vsi me kličejo Dragica. Mislim, so m e…. No… v prejšnji službi.«

Bog, kako naj vendar izbiram besede?

»Prav, gospa Dragica. Nekaj podatkov vendar morava zapisati.«

Parker je nežno drsel po papirju, vendar hitro in nenatančno. Navidezna urejenost je stežka prikrivala prvo sivino nad senci in kostim je v razgaljenosti kazal preteklost boljših, predrecesijskih časov. Cenena kozmetika, cenen vonj deodoranta, nič parfuma, polusnjena in rahlo oguljena torbica, športni in udobni čevlji, namenjeni službi, pohodu ob koncu tedna, obisku tašče in cerkve v nedeljo.

Ko sem obhodila pojavo pred seboj in dvignila pogled, sem se spet znašla pred začuda bistrimi in živahnimi očmi, v katerih je namesto zrkel čepelo dvoje velikih stenskih ur in mi narekovalo govoriti ali oditi.

»Koliko časa torej že iščete službo?«

Zdaj sem bila začudena jaz.

»Pa saj je ne iščem! Le kako vam pade kaj takega na pamet?«

Siva se je naslonila nazaj in sklenila prezreti uro pred oknom za zmeraj.

»Gospa, tole je vendar Zavod za zaposlovanje. In jaz sem referentka in vi sedite v moji pisarni. Torej, se bova dogovorili ali ne?«

Presenetljivo. Samica torej, hranilka in borka in blede ličnice utrujenega obraza sredi tridesetih, mogoče z začetka štiridesetih so to potrjevale.

Zato sem pokimala.

»Torej… da. Nekako… menda res potrebujem službo.«

Zadovoljno je prikimala in v zvoniku je trknilo prvič Torej četrt čez pet in vrtec je zaprt, zato je sklenila nadaljevati.

»Rojena?«

Tega me ni do sedaj spraševal nihče. Še najmanj v … prejšnji službi. Nikomur se ni zdelo pomembno. A sem sklenila sodelovati.

Mali nezmanikirani prstki Sive so drseli po tipkovnici.

»Šestinpetdeset let torej.«

Mrmrala je predse, a drobnega zadovoljstva ji nisem mogla odvzeti, niti takrat ne, ko je letnico ponovila in me je neprijetno zaščemelo.

»Izobrazba.«

Tukaj ni bilo kaj.

»Maserka.«

»M.a.s.e.r.k.a«, je črkovala Miš, ko da je ravnokar osvojila abecedo in triumfirala na polno. V sredo torej, petindvajset minut čet peto popoldne sedi v njeni pisarni brezposelna šetinpetdesetletna maserka.

»Dodatna znanja?«

Strmela sem v zvonik in razmišljala o boljših časih, ko je torej pol šesta napovedovala delaven večer in polno noč. Sam Bog ve, kaj se pove pod dodatna znanja?

»Denimo… znanje računalništva, tujih jezikov, mogoče pomoč drugim, kakšno socialno delo, društvo…«

Napenjala sem možgane in se odločila za socialno delo. Ja, to bo to. Bila sem neke vrste socialna delavka.

Parkeljčki Miške so drseli, nejeverno seveda- maserka in socialna delavka. Ampak, res, če dobro pomislim, sem bila natanko to. Prvič mi je odleglo, odkar sem vstopila v to neumno pisarno. Končno nekaj dobrega, novega. Ugotovila sem, kaj in kdo sem, no, sem bila in najraje bi to delo opravljala tudi sedaj. Sedaj mislim, ko je kriza.

»Kako mislite – kot socialna delavka, ali kot maserka?«

Na to nisem znala odgovoriti. Mar ni to isto? Pomagati duši in telesu, to namreč je natanko to, kar znam.

»Torej,« je rekla Siva. »Če prav razumem, iščete delo na primer v kakšnem … kakšnem domu za pomoč starejšim?«

Ta ugotovitev me je prisila v še natančnejše razmišljanje. Mater je tole naporno! Nisem si mislila, res ne, da je iskanje dela takole… POSEBNO. In da te sprašujejo toliko nenavadnih vprašanj.

Vendar- zakaj pa ne?

»V domu, mislite?« ponovim njeno vprašanje. »Mislite, da bi to šlo?«

Sivi se ni dalo razpravljati, zato je pokimala.

»Seveda, veliko jih je, ki potrebujejo pomoč. Nekateri so celo pripravljeni plačati. Mislim, če zmorejo seveda…«

Končno! Pa vendarle razume, za kaj gre.

Nekako sem vendarle oživela v prepričanju, da se bova končno ujeli. Pa saj je vseeno, če je oguljena in postarana, vesela, ker je pol mlajša od mene, a je vseeno potrebovala dokument, da se prepriča.

»Zelo dobro izgledate, gospa Dragica, za … svoja leta.«

»Hvala,« sem odvrnila. «Morala sem, zaradi svoje… službe.«

Miš je pokimala, vsevednica, ki torej ve, kaj pomeni profesionalnost.

»Koliko delovnih let torej imate?«

Če odštejem najstniške neumnosti, ki se menda ne štejejo nikamor in Jožeta, ki je bil moj mož in torej nekako ne more biti vštet v delovno dobo, potem je to denimo…

»Štirideset.«

Parkeljčki na tipkovnici zastanejo.

»Veste kaj, gospa Dragica. Tole je pa res malo preveč…«

»Ne, ne, res. Po pravici rečeno je še kakšno leto več. Sem začela zgodaj,« odvrnem in si popravim pramen, pobarvan tik preden sem odšla z doma.

Skomigne z rameni in tipka naprej.

»Pa kako, da so vam odpovedali, gospa Dragica? Je šlo za spor, za nezadovoljstvo z vašim delom?«

Saj res, sem pomislila. Kako je vendar prišlo do tega?

Zdaj sem skomignila sama.

»Ne vem, res ne vem, kdaj in kako se je začelo. Veste, dela je bilo zmeraj veliko. Preveč, če sem odkrita. A sem zmogla in vse so mi zavidale.«
Poblisnila sem po njej, zmagoslavno in privoščljivo, a ostala je prisesana na ekran in podčrtavala je podatke o kandidatki.

»Mhm.«

»Mislim, prihajali so in prihajali, nekateri več let. Mirko, denimo, je lani umrl in nikoli ni prestopil praga pri drugi. Šlo je torej za dobro vpeljan in utečen posel, stranke večinoma stalne. Dogovarjala sem se sama, bila sem dobro organizirana.«

Siva je počasi prisluhnila.

Ura je ravno postavljala v kazalca na deset in šest in v kosti se mi je torej vračal tisti ogenj pričakovanj in nemir pred začetkom delovne noči. Ja- to je! Dejansko potrebujem službo!

»Torej- kako se je začelo? Ne vem, res vam ne znam odgovoriti, gospa. Ampak nekako tako, neopazno so obiski postajali krajši. Če je recimo prišel Frenk, kamionar, veste, je že na vratih dejal, da so časi hudi in težki in da je fur vse manj in manj. In da zato ostane le pol ure. In je seveda plačal manj. Sprva me to niti ni motilo. Če so Frenk, Borut ali Lojze odšli prej, je to pomenilo več časa za Andreja, ki se je najavil le enkrat, dvakrat na mesec. In je ostal takrat cel večer, nekajkrat celo vso noč in za posel je bilo to izredno. Mislim – gotovo težko razumete- ampak v celonočno je všteta hrana, pranje perila, sveče, cvetlice in darilo. Ja, Andrej je bil pravzaprav edini, ki je ostajal do konca.«

Pogledala sem Sivo, ki je slonela na robu mize in strmela vame.

Pa kaj! To službo rabim. Tale recesija me bo pokončala.

»Torej – tako. Tako se je začelo. Eni so hoteli le skok, drugi- in s tem mislim skupino hipohondrov, maminih sinov, polhomoseksualcev in tiste, ki sploh ne vedo, kaj so – drugi torej, ki so itak hodili na pogovore in trapanje o kompleksih vseh vrst, ti so počasi a opazno zreducirali svoje obiske. Sprva niti nisem vedela, dokler mi ni Minka s sosednje sobe povedala, da Toni in Adi namesto k meni hoditi k psihiatru, ki je menda zastonj, na napotnico. Pa da te kap! Za njiju mi ni žal.«

Siva se je sklonila in iz predala potegnila flaško in dva kozarca. Zasvetile so se mi oči – vendarle ni tako slaba, tale miš. Me prav zanima, če je bil njen pri meni?

»Me prav zanima, če je bil moj Igor kdaj pri vas?«

Sem vam rekla- neke vrste maserka, a prej psihologinja. Niti ne socialna delavka, res – prej sem psihologinja.

Seveda odkimam.

»Ne…« in napeto razmišljam. «Igor… tega imena se pa res ne spomnim.«

Bilo jih je najmanj dvajset.

Odgovor mi prinese poln kozarček orehovca.

»Torej to je to. Nekateri so stiskali tistih deset, dvajset evrov, ki so jih napraskali enkrat na mesec, drugi so za petdesetaka pričakovali orgije do jutra, tretji bi se zapufali in jemali na obroke in Peter – doktor Peter – je izumil piramidni sistem, od katerega bi imeli koristi vsi. Jaz in moji fantje. Ampak – gospa, vi vendar veste, da se tako delati ne da! Človek potrebuje sigurnost, varnost. Brez službe si nič. Nula!«

Siva pokima in izprazni kozarec na dušek.

»Tale recesija je kurba. Vam rečem. Moj posel je bil dober – čudovit in uspešen. Ko bi vi videli, kakšni so prihajali in kaj sem storila z njimi, z njihovimi dušami in telesi. Joj, koliko lepega in dobrega…

Siva je zeksala še enega.

»Ampak tako ne gre! Pa kaj jaz morem, če ni fure in če je firma propadla. In sta me v istem tednu zapustila tako direktor kot Lojze, vratar. Iz istega razloga. Da nimata dovolj, da je kriza in se mora vsak nečemu odpovedati. In da se človek odpove tistemu, kar ima najraje. In sta šla nazaj k tistim veščam, ki jima pereta cunje, ne znata pa jim dati nič drugega. Je res, ali ni?«

Odbilo je šest, moj večer bi se moral začeti.

Siva je iztočila zadnje kaplje.

»Prekleta recesija. Pa kamor se obrnem je isto – ni več mojega cestarja ob četrtkih in ne več pisatelja Janka, ki je prišel kadarkoli je bil pač trezen. Ni več mesarja Andreja, ki mi je prinesel najlepši kos in ni več nabavnega iz »Mileta«, ki je prinašal šampone in milo in sveče. In, veste gospa, pač nisem vsak dan mlajša. Najprej sem seveda menila, da bo to le mesec ali dva, kot je že kdaj bilo. In sem šla malo k frizerju, pa na to ali ono kuro, kupila revijo in se skulirala v Opatiji za dan ali dva. Ampak ne! Počasi in zagotovo traja in traja in samo še B. prihaja, od njega pa ne morem živeti. Nekaj novega potrebujem, novo strategijo!«

Zajamem sapo in jo pogledam.

»Torej – a ste zavod za zaposlovanje ali niste?«

Siva me pogleda in dvigne kozarec. Zadnji udarec odbije šesto.

»In kaj če bi poskusili s partnerstvom?« reče.

Pogledam jo.

»Seveda – da se razumemo. Vpeljan posel – to ste vi. Začetni kapital sem pripravljena prispevati sama. Časi so težki – a če bi bili dve…«

Nazdraviva. Veliko dela naju čaka!

MARIJA MAJA ZAJC KALAR

 

Zmagovalna zgodba natečaja Straniščne spletke je objavljena v 12. številki revije Outsider.

Straniščne spletke

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja