Medtem ko se je pravkar odprl nov nakupovalni center v bližini ljubljanske obvoznice, dober kilometer naprej pa sameva velikansko gradbišče nakupovalnega centra Stožice in že deset let čaka na boljše dni, večina nakupovalnih centrov, kljub mnogim nedomiselnim zasnovam, zadnjih trideset let precej uspešno deluje. Sprejeli smo jih kot sestavni del našega urbanega okolja, pa če so s svojo vpadljivo pojavnostjo všečni ali ne. Zanimivo je, da jih mnogi pojmujejo kot simbol razvoja, novotarijo nekega zgodovinskega obdobja, nakupovalno zabavo, drugi pa jih vidijo bolj kot posledico kapitalizma in materializma. Če pa bi o pojavu nakupovalnih centrov vprašali arhitekte ali urbaniste, bi bili ti v odzivih precej enotni: »nakupovalni centri so slabo zasnovani«, »takšnih objektov ne potrebujemo«, »po videzu so grdi«, »preveč jih je«. Ni povsem jasno, zakaj med arhitekti prevladuje tako negativna miselnost, a že hiter pregled COBISS-a kaže na slabo sprejemanje zanimivosti projektiranja nakupovalnega centra. To je jasno že po zastopanosti te teme med diplomskimi nalogami: na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani je med najbolj priljubljenimi stanovanjska gradnja – do sedaj je bilo o njej izdelanih približno tristo diplomskih, okoli petdeset jih je bilo o vrtcih, nekaj čez dvajset o tržnicah, osem o zaporih, nekaj na temo trgovskih objektov. Trgovski centri pa po podatkih na COBISS-u sploh niso bili obravnavani. Videti je, kot da so spregledani ali pa nevredni strokovne pozornosti (pa se jih vendarle ogromno gradi). Po pravici povedano, podobno so do pred kratkim na nakupovalne centre gledali tudi v tujini. Že znamenita arhitekta Frank Lloyd Wright in Rem Koolhaas sta kritizirala trgovske centre. Koolhaas je bil v svojem eseju Junkspace (2000) zelo jasen z zapisom, da so nakupovalni centri zgolj rezultat podrejenosti pravilom tržne ekonomije. Takšna izjava po mojem kaže na veliko nepoznavanje zakonitosti delovanja nakupovalnih centrov in njihovih (v pretežni meri trenutno skritih) potencialov. Zato bi se bilo primerno vprašati, kako to, da so nakupovalni centri kot arhitektura postavljeni povsem na rob.

Bazar, Aleppo, Sirija

Res je, da je ena od nalog stroke poiskati in izpostaviti dobre primere prakse in hkrati tudi jasno pokazati na tiste, ki so kot rešitev slabi. Pa vseeno morda čista ignoranca do tako pogoste tipologije gradnje, kot je v slovenskem prostoru nakupovalni center, ni najboljša. Na nakupovalne centre bi bilo morda smiselno pogledati še z drugega zornega kota.

Bazar, Aleppo, Sirija

Če pogledamo samo izvor prostora trgovanja, je hitro jasno, da nakupovalni centri niso pogruntavščina kapitalizma zadnjega stoletja, ampak jih je v Evropi poznal že antični Rim. Trajanove tržnice, zgrajene leta 110 n. št., so bile prvi nakupovalni center. Res, da je bila stavba mestoma precej nerodno in naivno zasnovana, pa je vendarle zagotavljala osnovne pogoje za čim boljšo preglednost trgovin in osvetljenost glavnih prodajnih prostorov.

Bazar, Damascu, Sirija

Na Vzhodu so imeli pokrite tržnice, imenovane »souq«, ki so se razvile iz trgovskih območij na vpadnicah v mesto, zunaj obzidja. S časom, ko se je tržna dejavnost vedno bolj razvijala, so jih umestili v notranjost mestnih obzidij, in za »souq« je značilna postavitev trgovin na obeh straneh ulic, ki so jih kasneje začeli nadkrivati. Tako so se pokrite tržnice vse bolj približevale zasnovi nakupovalnega centra, a vseeno so ostale nevsiljivo vkomponirane v mestno tkivo, iz katerega so prvotno tudi izrasle. Kaotičen sistem ulic je posledično vplival na značilno slabšo preglednost prostorov za trgovanje. To zadrego so pri večjih tržnicah rešili z oblikovanjem trga, ki je presekal monotonost vzdolžnih potez ulic. Na trgih je našel svoj prostor drugačen tržni program, tam se je lahko trgovalo na manj običajen način.

Bazar,Tabriz, Iran

Bližnjevzhodni princip urejanja površin za trgovanje je našel svoje mesto tudi v novoveški Evropi, kjer so začeli nadkrivati ulice. Takšna primera sta Leadenhall Market in Burlington Arcade v Londonu. Slednji prav letos praznuje dvesto let svojega obstoja. Konec 19. stoletja so nakupovalne centre začeli graditi načrtovano. Nekateri, kot je Galleria Vittorio Emanuele II v Milanu, so v obstoječi mestni strukturi s preboji ustvarili nove povezave in so zato tipološko precej podobni »souqu«. Drugi pa so bili sezidani kot nove, samostojne stavbe. Ena znamenitejših je moskovska veleblagovnica GUM (»Glavni universalni magazin«) s površino 69.000 m2, ki stoji v samem centru mesta in z 250 metrov dolgo fasado pomembno oblikuje Rdeči trg. Nakupovalni center sestavljajo tri vzporedne ulice, pokrite s stekleno streho, ki jo je zasnoval znani ruski inženir Vladimir Šuhov. V dobrem stoletju obstoja je center doživel več sprememb in dograditev. V času pred rusko revolucijo leta 1917 je v njem našlo svoj prostor kar okoli 1000 trgovin in obrtnikov.

GUM, Moskva, Rusija

Pri vseh prostorih trgovanja, ki so se z različnimi poimenovanji razvili v svetu, gre načeloma za isto tipologijo rabe, ki temelji na zahtevnih načelih trgovanja. Razlikujejo se le po značilnih lokalnih posebnostih, ki so vplivale na zasnovo. Praviloma so bili centri trgovanja del mestnega središča oziroma so prevzeli vlogo javnega nadkritega prostora v podaljšku ulice ali trga.

GUM, Moskva, Rusija

V preteklosti so nakupovalni centri praviloma nastajali kot integrirani deli mestnih jeder in so bili eden glavnih tvorcev mestnega življenja. Nato pa je nenadoma prišlo obdobje, ko so »ušli« iz mestnih središč na obrobje ter spremenili koncept delovanja in dinamiko mestnih jeder.

Leadenhall Market, London

Vzrok za to bi lahko našli na drugi strani Atlantika, kjer se je kmalu po drugi svetovni vojni začel bliskovit razvoj gospodarstva. Cvetoče gospodarstvo je potrebovalo nove prodajne površine, in te so našle svoje mesto v prostranih predmestjih, na nepozidanih površinah, dostopnih z znanilcem naprednih časov, avtom. Prve poteze trgovin so bile postavljene okoli centralnega parkirišča. Ta tip nakupovalnega centra je dobil poimenovanje »strip mall«, in prisoten je tudi v Sloveniji. Prelomnica se je zgodila leta 1956, ko so v predmestju Minneapolisa po načrtih v Avstriji rojenega ameriškega arhitekta Victorja Gruena zgradili nakupovalni center na površini 74.000 m2. Gruen je bil zagret socialist in je želel prispevati k humanosti enoličnih ameriških predmestij, zato je poskušal ustvariti prostor trgovanja kot javno družbeno središče. Središče za srečevanje in druženje je oblikoval kot nadkrito območje za pešce, kjer se je bilo mogoče sproščeno in prijetno sprehajati med trgovinami. Za popestritev trgovskega programa je namenil prostor še drugim dejavnostim za kratkočasenje, saj so imeli ljudje možnost tja oditi tudi v slabem vremenu. Pri snovanju nakupovalnega centra Southdale Center se je zgledoval po evropskem (srednjeveškem) urbanizmu, kjer preplet ulic, trgov in promenad ustvarja dinamiko prostora. Z izredno osmišljeno zasnovo centra nakupov kot prostora srečevanja in druženja je anonimno mesto Minneapolis dobilo prvi in edini javni prostor v zasebni lasti. Bistveni premik v razvoju ameriških nakupovalnih centrov je pomenila namenitev poudarka ljudem in njihovi dinamiki gibanja, ne pa avtom. Gruenov princip snovanja nakupovalnega centra se je izkazal kot izredno učinkovit, zato je bil deležen neverjetno veliko posnemanj po celotni Ameriki. A zaradi vsakokratne racionalizacije se je začela Gruenova izhodiščna ideja zasnove postopoma izgubljati. Nakupovalni centri so se spreminjali v vedno bolj surove in suhoparne škatle brez arhitekturne vrednosti, kamor je bilo pomembno samo še umestiti prodajne površine. Primer tega bi lahko bil bližnji zagrebški Westgate. Če izhajamo iz tega, je v arhitekturni stroki morda upravičeno nastopil odpor do tovrstne tipologije. Stroka je preprosto ocenila, da ta ni vredna pozornosti in strokovne debate. Posledično je molk situacijo pripeljal tako daleč, da stroka tovrstnega tipa gradnje ni več zmožna strokovno ovrednotiti. Zato se danes dogaja, da povprečen slovenski arhitekt sploh ne zna presoditi, kateri nakupovalni center je dober, kateri pa ne. Če pa mu že uspe izraziti (ne)všečnost določenega nakupovalnega centra, ne zna točno podati mnenja, kateri so tisti elementi, ki ga delajo dobrega ali slabega.

Southdale Center, Minneapolis, ZDA

Podobno izkušnjo sva doživela, ko naju je radovednost vodila v tedaj povsem nov nakupovalni center na obrobju švicarskega Berna. Zasnovo centra je vodil svetovno znani biro Libeskind. Pričakovala sva arhitekturno domišljeno izkušnjo nakupovalnega centra, toda doživetje je bilo povsem drugačno. Zaznati je bilo nekatere močne arhitekturne poteze in ideje, a neprestano je bil prisoten občutek, da arhitekt ni razumel, kako človeka na prijeten in učinkovit način popeljati skozi nakupovalni center. Dekonstruktivizem objekta je fotogeničen, toda prostor je kaotičen. Dešifriranje usmerjevalne grafike in orientacija v prostoru od uporabnika zahtevata preveč napora. Trgovine nazadnje ostanejo spregledane. Nasprotje bernskemu centru je nakupovalni center Kaufhaus Tyrol na glavnem trgu v Innsbrucku. Za transformacijo nekdanje veleblagovnice je leta 2010 poskrbel David Chipperfield, in prodajne površine mu je uspelo vizualno izpostaviti tako, da je orientacija v 58.000 m2 velikem prodajnem prostoru preprosta in logična. Ohranil je občutek veleblagovnice in hkrati koherenten odnos do starega mestnega jedra. Če se premaknemo v bližnji Celovec, kjer so leta 2006 v centru mesta zgradili 30.000 m2 velik nakupovalni center City Arkaden, ki je v arhitekturnem oblikovanju neambiciozen, lahko vidimo, da je v resnici zelo kakovostno zasnovan. Deluje prav zato, ker so z njegovo umestitvijo dosegli logično nadaljevanje urbane strukture mesta. S svojo vabljivo vsebino podaljša sprehod v del mesta, kamor običajno ne bi zavili.

Ni mogoče reči, da nakupovalni centri niso sestavni del strukture mesta, zato je njihovo ločeno obravnavo v urbanistični zasnovi mesta težko razumeti. So pomemben tvorec mestnega življenja, marsikje v Sloveniji še edini, pa čeprav nekje na robu mesta. Zato bi jih morali z več angažmaja umeščati v središče mestnih tkiv. Marsikdo meni, da so nakupovalni centri izum kapitalističnega sistema, a so le del razvoja civilizacije. Celovški nakupovalni center je zgleden primer, kako obsežno komercialno vsebino nevidno vpeti v strukturo starega mestnega jedra in temu hkrati dati novo življenje. Postal je pomemben generator mestnega življenja. Zato ne bi bilo napak, če bi bilo umeščanju nakupovalnih centrov v središča mest posvečene več pozornosti in če bi že na planski ravni vztrajali v iskanju rešitev in zasnov za njihovo večjo integracijo – v dobrobit urbanega sistema mest in okolju prijazne drže uporabnikov.

Pišeta: Srđan Nađ, Urška Podlogar Kos

Iščete še več dobrega branja? Naročite revijo!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja