Eden največjih ameriških arhitektov Frank Lloyd Wright (1867–1959) je poletja preživljal v Phoenixu v Arizoni, kjer je leta 1932 ustanovil svojo šolo, The Taliesin Fellowship. Šola še vedno občasno deluje. Od leta 2019 je kompleks pod Unescovo zaščito. Urejen pa je tudi muzej. Če ga boste kdaj obiskali, vam bo vodnik pokazal sobo, v kateri je Wright študiral in predvsem počival. Povedal vam bo tudi anekdoto, da mojstra v tej sobi ni smel nihče, pod nobenim pogojem in nikoli, zmotiti – razen če bi na vrata potrkal kakšen nov investitor. Takrat so ga morali nemudoma zbuditi. Anekdota govori o tem, kako visoko je ameriški arhitekt cenil investitorja. Za arhitekturo je tako pomemben kot arhitekt sam.

Veliko prahu je dvignil moj nedavni komentar petkove seje državnega zbora (povezava), kjer je odbor za kulturo glasoval glede predloga, naj država reši Plečnikov stadion, in na katero je bilo povabljenih okoli 30 predstavnikov stroke. (povezava) Največ kritik je bila deležna moja izjava, da to, da je stroka enotna, ni nujno dobro. Namreč, glavno sporočilo petkove seje je bilo, da je stroka enotna kot že dolgo ne. Tudi jaz se strinjam, kot sem že večkrat tudi zapisal, da Ljubljana ne potrebuje še enega stadiona, saj je že obstoječi prevelik, in da zato predvidena prenova Plečnikovega stadiona nosi veliko tveganje, da bo nastala še ena večna gradbena jama. Po tem merilu se torej vsekakor prištevam k tej enotnosti.

Sem pa v članku opozoril še na nekaj drugega: tudi če smo še tako enotni, nima to nobene pravne ali izvršilne obveze za investitorja (ali kogarkoli drugega v tem procesu). »Lahko si jaz in 30 drugih predstavnikov stroke mislimo karkoli, investitor tega ni dolžan upoštevati.« Dolžan pa je upoštevati predpise. In tu ima stroka moč, da prepreči nameravano gradnjo. Več predstavnikov stroke sedi v raznih svetih, ki imajo pravne vzvode, prek katerih je mogoče uveljavljati javni interes. Zato je argument, da je stroka enotna, po mojem mnenju nezadosten.

Odzivov na moj članek je bilo veliko. Nekaj sem jih prejel po elektronski pošti, nekaj jih je bilo izrečenih osebno, kar nekaj pa jih je tudi na spletu. Nekateri komentatorji so bili glede mojih izjav zgroženi, drugi so jih pozdravili z odobravanjem. Odzivi na moje pisanje kažejo na to, da stroka ni enotna, in naj v istem stavku dodam (!), da to ni nič slabega niti dobrega (stroko pač sestavlja več tisoč posameznikov). Pokazalo pa se je še nekaj bolj zanimivega: tisti del stroke, ki me je napadel, ker »rušim« enotnost, je, kot lahko razumem, enoten le glede enega: da je ta investitor v tej zgodbi odveč.

Iz komentarjev, ki sem jih prejel (večino lahko preberete na tej spletni strani ali FB-profilu), lahko razberete, da če bi bil petkov predlog v DZ sprejet in bi država odkupila območje ter se ga odločila obnoviti in urediti, se ta ista, danes enotna stroka ne bi več strinjala glede tega, ali ob stadionu kaj graditi ali ne. Nekateri namreč menijo, da predvidena stolpnica ni moteča ali da je celo smiselna, drugi pa, da je nesprejemljiva. Pa bi se lahko stroka spet za naslednjih deset let razdelila in sama sebi prirejala okrogle mize o tem ali onem pogledu, dokler se ne bi čez deset let spet poenotila, ker bi pač neki nov investitor že začel gradnjo nečesa, kar bi bilo za oba pola nesprejemljivo.

Če bi vmes država zbrala tista dva ali tri milijone, ki jih omenjajo kot potrebne za obnovo, bi nastal še en problem, ki bi lahko delil stroko. Stadionu bi bilo treba nekaj dograditi, prenoviti, urediti, zamenjati, posodobiti. To so recimo sanitarije, info točka, morda kavarna, tudi muzej se zdi vsem sprejemljiv, nekaterim park … Skratka nekaj, kar bi kompleksu zagotavljalo življenje. Maruša Zorec je pri prenovi Plečnikove hiše s svojo avtorsko arhitekturno intervencijo povzdignila originalno substanco, tako bi se bilo treba lotiti tudi stadiona. Ne predstavljam si, da bi bila kakovostna obnova mogoča samo s konservatorji, brez vrhunskega avtorskega arhitekta. Tudi pri teh vprašanjih (kdo in kako) bi se stroka lahko hitro začela deliti.

Če se iz teh fantazij vrnem v realnost, naj opozorim na še en negativni vidik »enotnosti stroke«. Stroka se namreč poenoti, kadar nečemu nasprotuje. Poenoti se pet pred dvanajsto in običajno rezultat ni dober za nikogar (primer: Kolizej). Najslabše pa je, da s tem stroka najbolj škoduje sama sebi – in da ima stroka v javnosti že zelo nizek ugled.

Intervju: Markus Pfisterer, soavtor prenove Plečnikovega stadiona

Arhitekturna misel je v svoji naravi kreativna, in ne pasivna. Tudi to je učil Plečnik: »Imejte idejo, imejte idejo, tako veliko, da se boste tresli pred njo!« (Povzemam po P. Krečiču.) Nekoč je v pismu bratu Andreju zapisal tudi: »Če tokrat ne bom pretiraval, nikoli ne bom vedel, kaj pravzaprav zares hočem.« Veliko več kvadratnih metrov je narisal, kot pa jih je bilo kadarkoli izvedenih. In tudi to je del Plečnikove dediščine, za nas, njegove dediče. In ta kreativna drža je poslanstvo, ki smo ga kot stroka dolžni družbi.

Petkova seja državnega zbora je kljub temu, da morda ne bo neposredno »rešila« Plečnikovega stadiona, izjemno pomembna. Prvič se je namreč začel dialog. In dialog je edini, ki lahko – še bolj kot prej omenjena pravna sredstva – reši Plečnikov stadion. A pogoj za dialog je medsebojno spoštovanje vseh vpletenih in spoštovanje različnih pogledov in mnenj. Kako pomemben je v tem dialogu investitor, pove anekdota Plečnikovega sodobnika iz uvoda tega zapisa.

Jaz pri vsej tej zgodbi nimam nobenih drugih interesov kot to, da verjamem, da kakovostna arhitektura in prostor lahko izboljšata naša življenja in družbo. In za to sem pripravljen sprejeti tudi tiste osebne diskreditacije, ki sem jih bil deležen v odzivih na svoj komentar.

Kot sem zapisal v naslovu, je to moj predzadnji članek o tej zadevi. Še enega bom napisal, ko bo čez nekaj let na mestu Plečnikovega stadiona:

a) obnovljen Plečnikov stadion,
b) dograjen Plečnikov stadion,
c) arheološki park Plečnikov stadion.

Napisal: Matevž Granda

Celoletna naročnina

5 misli na “Matevž Granda: Moj predzadnji članek o Plečnikovemu stadionu

  1. Kakšno solzo in besedo bi si zaslužil tudi kompleks stanovanj z vrtovi: kolonija Fondovih blokov, kot del modrih urbanističnih in socialnih tendov začetka dvajsetega stoletja. (Vplivno območje Plečnikovega stadiona-spomenika, kjer so načrtovane tri “vile”, je tudi del območja Fondovih blokov …)

  2. Bravo, to je pravo besedilo dialoga! Poklon razmišljanju – to je strokovnost, ki jo pogrešamo na vseh nivojih družbe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja