Ob nedavnem obisku ruskega predsednika v Sloveniji je bila ena izmed točk s programom natrpanega popoldneva otvoritev spomenika ruskim in sovjetskim vojakom, ki so v 1. in 2. svetovni vojni padli na ozemlju današnje Slovenije. Spomenik sestavlja osmerica različno visokih stebrov iz hotaveljskega marmorja, na katerih so pritrjeni kipi ptic – žerjavov v letu. Podobno, kot Angleži spomin na svoje padle iz prve svetovne vojne povezujejo z rdečim makovim cvetom, Rusi svoje umrle vojake že tradicionalno povezujejo z žerjavom. Vendar pa je bil postopek postavitve spomenika tako kot mnoge druge organizacijske odločitve ob Putinovem obisku (omenimo samo popolno zaporo cest in skrajno zaostrene varnostne ukrepe) nagel in izveden brez širše debate. Kljub kratki novički o razpisanem natečaju na spletni strani ruskega veleposlaništva rezultati natečaja in nagrajeni projekti niso dostopni ne na spletu niti kje drugje, vsaj kot mi je znano. Zdi se, da je bil glavni cilj postavitve spomenika le pravočasno poliranje protokolarnega prizorišča za 30. julij, ko sta ga slavnostno otvorila slovenski in ruski predsednik.

Vendar pa spomeniki načeloma niso hipni objekti; nasprotno, navadno je ravno trajanje spomenika, njegova ustreznost v različnih zgodovinskih obdobjih pokazatelj njegovega uspeha. Videli bomo, kako bo tem kriterijem odgovarjal  spomenik na Žalah; na prvi pogled pa se zdi, da ne gre niti za formalno niti za vsebinsko sodoben objekt. Vprašanje, kakšen naj bo sodoben spomenik, presega obseg tega zapisa; na Outsiderjevih spletnih straneh smo se ga bežno že lotevali, v vsakem primeru pa ne moremo ponuditi enoznačnega odgovora. Lahko pa za primerjavo spomenikom, kakršne postavljamo v zadnjem času in ki se s svojim povratkom v realizem radikalno razlikujejo od javnih plastik, ki smo jih postavljali še pred nekaj desetletji, opišemo zelo star načrt za spomenik, nastal pred skoraj pol tisočletja. Spomenik kmečkim uporom, ki ga je zasnoval Albrecht Dürer leta 1525, se zdi namreč mnogo bolj sodoben od »poetičnih« in »politično neobremenjenih« spominskih arhitektur, na katere smo se navadili v zadnjih desetletjih.

Dürerjev spomenik ni bil nikoli zgrajen; vse, kar vemo o njem, je skica z opisom, ki sta sestavni del umetnikove razprave o merah (Unterweisung der Messung). Knjiga je izšla leta 1525, istega leta, ko je vojska najemniških bojevnikov in plemiških konjenikov uničujoče porazila obsežen kmečki upor, ki je bliskovito zajel celotno osrednje območje nemških dežel in začel ogrožati fevdalni red. Ko se je na stran knezov postavil tudi Martin Luther, se je vojna nagnila v prid oblasti, ki je z upornimi kmeti kruto obračunala. Gospoda naj bi pobila do 100.000 upornikov, med njimi večino po končanih bitkah. Kot smo navajeni tudi iz kmečkih uporov na slovenskem ozemlju, so pisoči in izobraženi ljudje, sami del družbene elite, večinoma podpirali krut obračun z uporniki v imenu povrnitve reda in stanovske ureditve. Vendar pa nam pogled na Dürerjev načrt za spomenik onemogoča razbrati enoznačno sodbo ali vrednostno stališče avtorja. Je zasnovan kot triumf nad upornimi kmeti ali kot umetniška obtožba krvavega pokola, ki so ga nad ljudstvom izvršili vladajoči knezi? Ali je, na koncu koncev, stališče umetnika za uspeh spomenika sploh pomembno?

Nenavadno je že samo mesto objave spomenika: za razliko od ostalih risb v razpravi o merah se zdi politično občutljiva tema v nepravem času na nepravem mestu. Skoraj, kot da bi mojster severne renesanse svojo umetniško-politično izjavo vstavil v prvo delo, ki mu je prišlo pod roko. Da bi njegovo mesto v matematično-merski »strokovni« publikaciji vsaj nekoliko upravičil, mu je Dürer dodal spremno besedilo, ki opisuje različne mere sestavnih delov spomenika, začne pa se z besedami: »Če bi kdo po porazu upornih kmetov želel postaviti spomenik, bi lahko različne elemente (parafernalije) razporedil takole:«  – sledi opis sestavnih delov spomenika, ki zavzame obliko stebra, sestavljenega iz najrazličnejših alegoričnih znakov kmečkega stanu. Na pravokotnem podstavku, okrog katerega je razporejena ležeča živina, si sledijo kmečka skrinja, košare s pridelki, vrči, pinjo (posodo za izdelovanje masla), snop pšenice, kmečko orodje in košara za kokoši. Na vrhu te eklektične zbirke iz podeželskega življenja sloni »kmet z mečem v hrbtu,« kot zaključi umetnik svoj opis.

V strokovni literaturi se pojavljajo nasprotujoča si stališča; nekateri trdijo, da je spomenik izraz Dürerjevega zaničevanja kmeta, spet drugi, da gre za umetniški krik obtoževanja vladajočih v trenutku največjega trpljenja zatiranih. Izobražen član družbene elite bi v 16. stoletju bi natisnjeno podobo najprej skoraj nedvomno bral kot ironiziranje kmečkega stanu. Vendar pa je eksplicitnost motivov, ki jih pri kompoziciji uporablja umetnik, skoraj prevelika; vse, še posebej pa meč v hrbtu kontemplativnega kmeta na vrhu, je skoraj preveč dobesedno, da bi lahko spomenik pomirjeno vzeli na znanje kot triumf plemstva. Kot da bi bila uradna fevdalna ideologija v Dürerjevemu spomeniku prignana do takšne skrajnosti, da je postala neprebavljiva celo za svoje zagovornike. Sodoben bralec iz domnevno egalitarne družbe skoraj zanesljivo simpatizira s poraženim kmetom: pobita živina s povešenimi glavami in misleča poza upornika, ki je bil povrhu še zaboden od zadaj, mu ne puščajo nobenega dvoma (nož v hrbet je pradaven simbol strahopetnega, nečastnega umora; mit o nožu v hrbet je od konca prve svetovne vojne tudi eno izmed gonil nacionalistične jeze v Nemčiji, ki jo je Hitler lahko preusmeril v svoj nacistični projekt). Zanimivo vprašanje Dürerjevega spomenika pa niti ni: »Kaj je umetnik zares mislil?«, ampak: Kako je lahko petsto let stara zasnova spomenika še danes relavantna, četudi morda njen pomen ni enak tistemu iz časa njenega nastanka? Kot da bi Dürerju uspelo ustvariti misleči objekt, ki se je osamosvojil od specifičnega namena svojega ustvarjalca in postal spreminjajoče se zrcalo opazovalcu. Dober spomenik namreč ni in ne more biti objektivna, okamenela resnica, ampak je bolj podoben prevajalskemu orodju; orodju, ki razkriva namene tistih, ki so ga postavili, in tistih, ki ga motrijo. Je nekakšno vedno nastavljeno ogledalo. Zato je spomenik kmečkemu uporu tako težko natanko določiti: dober spomenik je verjetno najbolj ambivalenten objekt arhitekture. In na tej točki se zdi, da ruskim osmim stebrom z žerjavi ni uspelo, petsto let starejši zasnovi pa je – namesto vprašanj in zrcal, namesto mislečega objekta na straneh Dürerjeve knjige smo na Žalah dobili zamrznjeno ilustracijo pesmi ali simbola, inerten opomnik sodobne nezmožnosti rokovanja s spominom. Tako se zdi, kot da bi bil ravnokar postavljeni spomenik na Žalah star že vsaj petsto let, oni iz pred petih stoletij pa je, nasprotno, še vedno povsem sodoben.

Miloš Kosec