V poslanici ob dnevu svobode medijev odhajajoča ministrica za kulturo Asta Vrečko zapiše, da so slovenski mediji ujeti v »fevdalizem« in »suženjstvo«. To niso besede političnih nasprotnikov ali kritikov sistema, temveč besede osebe, ki je zadnja štiri leta nosila polno politično in izvršno odgovornost za področje medijev. Prav zato njena poslanica ne deluje kot analiza stanja, temveč predvsem kot nenavadno priznanje lastnega neuspeha.
Če namreč res drži, da so mediji danes podvrženi političnim pritiskom, kapitalskim interesom, in odvisnostim, potem se zastavlja preprosto vprašanje: kdo je v zadnjih štirih letih upravljal medijsko politiko? Kdo je pripravljal razpise, delil subvencije, oblikoval kriterije in odločal o prioritetah? Te odgovornosti ni mogoče preložiti na abstraktne sile ali “sistem”, saj je bilo prav ministrstvo tisto, ki je imelo vse vzvode moči.
Še bolj nenavadno je, da poslanico zaključi s seznamom “pozitivnih” ukrepov svojega mandata, ne da bi opazila – ali pa je namenoma prezrla – očitno protislovje. Ukrepi, ki jih predstavlja kot zaščito medijske svobode, so bili v veliki meri namenjeni prav tistim strukturam, ki jih sama označuje kot zaščitnike kapitalskih interesov in mehanizme političnega vpliva. Če so razmere res tako “pogubne”, potem jih ni ustvarila neka nevidna roka, ampak politika, ki jo je sama vodila.
Morda je retorika o “fevdalizmu” in “suženjstvu” predvsem sredstvo politične mobilizacije, ustvarjanje občutka ogroženosti in utrjevanje ideoloških delitev. Izkušnje novinarjev s terena pogosto kažejo pomenljivo sliko.
https://www.druzina.si/clanek/premlada-si
Dovolj je pogledati letošnji razpis za podporo medijem. Primer: časopisu Delo, ki je v lasti vplivnega podjetniškega kapitala, je bila subvencija še bistveno zvišana. Toda v istem obdobju je časopis izgubil več vidnih novinarjev. Tri prepoznavne novinarke so denimo odšle na drug medij, ki pa očitno ni deležen enake naklonjenosti oblasti. Morda zato, ker do oblasti ostaja kritičen. Toda ali ni prav kritičnost bistvo medijske svobode? Ali niso mediji, kot pogosto poslušamo, “zadnji branik demokracije”? Torej morajo biti kritični ne le do večne opozicije, ampak predsvem do oblasti? (link)
Podobno zgovorno je tudi dejstvo, da se predsednik vlade ni odzival vabilom medijev, ki niso ideološko blizu njegovi politični opciji. Kakšno razumevanje medijske svobode je to? Svoboda medijev ne pomeni svobode zgolj za tiste medije, ki oblast potrjujejo ali ji prikimavajo. Prav nasprotno, demokracija se meri po odnosu oblasti do kritičnih glasov.
Tudi sama imam s tem osebno izkušnjo. Pri Outsiderju vedno zavestno ohranjamo distanco do vsakršne politike, leve ali desne. Kar je dobro, objavimo kot pozitivno referenco, kar je po naši presoji manj uspešno, konstruktivno kritiziramo. Ko sem pred leti povabila dr. Vaska Simonitija na intervju, se ni odzval. V reviji smo zato objavili prazno stran. Med našo publiko je bila ta gesta sprejeta z velikim odobravanjem. (link)
Čez nekaj let sem poskusila ponovno in intervju s Simonitijem je vendarle nastal. (link)
Ko je mandat nastopila nova ministrica, sem na intervju povabila tudi njo. Na povabilo uredništva se več mesecev ni odzvala, nato pa je sporočila: »Pa saj vam je dal že državni sekretar intervju.« Ta odgovor se mi je zdel nenavaden, posebej potem, ko je prispevala uvodnik v časopisu Glasila Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije, ki mu je ministrstvo namenilo tudi subvencijo. Zakaj takšna selektivna izbira ministrice?
Pri Outsiderju pogosto povabimo ministra za kulturo, ker gre načeloma za strokovno funkcijo. Majda Širca je denimo za revijo napisala izjemen članek o Rotiji Badjura, za kar sem ji še danes iskreno hvaležna. Takšni prispevki presegajo dnevno politiko in bogatijo kulturni prostor.
Outsider nikoli ni bil politično profiliran medij. Toda v zadnjih štirih letih se je pogosto zdelo, da je že sama odsotnost aktivistične lojalnosti oblasti dovolj, da si hitro označen kot problematičen ali celo nevaren. Kot da danes ni dovolj biti neodvisen – pričakuje se pripadnost.
In tu se skriva bistvo problema. Ne v “fevdalizmu” in ne v “suženjstvu”, temveč v selektivnem razumevanju medijske svobode. V ideji, da so svobodni le tisti mediji, ki govorijo “pravilno”.
Zato se na koncu zastavlja še eno vprašanje: kako je mogoče, da moje osebne reference na Delu zadostujejo, da ta časopis prejema subvencijo, medtem ko lastni medij, ki se ukvarja s kulturo in arhitekturo, ostaja prezrt? Kakšni so pravzaprav kriteriji? Strokovnost, kakovost, doseg – ali politična všečnost?
To je vprašanje, na katerega v svoji poslanici ministrica ni odgovorila.
Kot medijska ustvarjalka si osebno želim prav nasprotne politike od te, ki smo je bili deležni zadnja štiri leta. Želela bi si politikov vseh opcij, ki na novinarska vprašanja odgovarjajo, četudi so neprijetna. Želela bi si več intelektualne poštenosti, razgledanosti in odprtosti novinsarskih ustvarjalcev. In želela bi si občinstva, ki medijskega ustvarjanja ne razume kot samoumevnega ter je za dobre vsebine pripravljano plačati, se naročiti ali kupiti izvod priljubljene revije.
Nina Granda
Naslovna slika: Orson Welles (z dvignjenimi rokami) med vajo radijske uprizoritve klasike H. G. Wellsa Vojna svetov. Oddaja, ki je bila predvajana 30. oktobra 1938 in je trdila, da so Marsovci napadli New Jersey, je prestrašila na tisoče Američanov. © Bettmann/CORBIS
