Mesec maj je bogat s prazniki. Začnemo s 1. in 2. majem, praznikom dela, 3. maja imamo dan svobode medijev. Sledi 8. maj, dan Evrope, in 9. maj, dan zmage, ko gremo na pot ob žici. Nato je 17. maj, (ukinjeni) dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, in 24. maja praznik Marije pomočnice, letos tudi binkošti. Imamo še 25. maj, dan mladosti, ko sta potekali Titova štafeta – in Plakatna afera. Ta dan nekateri raje praznujejo kot dan brisače, poklon Douglasu Adamsu, avtorju Štoparskega vodnika po galaksiji. 

Prazniki imajo močan ideološki naboj. Glede na to, katere dneve častite, ob katerih pa se le blago ironično nasmehnete, lahko sodimo, kako vam danes gre v naši družbi.

Večkrat slišimo, naj se politika izogiba ideoloških tem. Toda videti je, da so številni prazniki, ki jih vneto slavimo, tudi orodje za politično agendo posameznih strank. Zunanjemu opazovalcu bi se (ob vzhičenih govorih) lahko zdelo, da smo še vedno v nekakšnem notranjem spopadu 20. stoletja. 

Pojavljajo se tudi vprašanja, na primer, kaj je bolj ideološka gesta: uvedba dneva žrtev komunizma ali njegova ukinitev? Kdo določa, katere praznike naj slavimo in katerih ne, česa naj se spominjamo in kaj naj ostane prikrito? In komu to koristi?

Podobno kot prazniki zasedajo idejni prostor, v grajenem prostoru družbene prioritete odsevajo spomeniki – tako tisti, ki jih še vedno častimo, kot tisti, ki jih še vedno nimamo. 

Nereflektirana zgodovina 20. stoletja je močno sredstvo v rokah politike. Ali kot se je nekoč izrazil neki sogovornik: “Ideološki razdor iz obdobja druge svetovne vojne v 99,9 odstotkih ne vpliva na naše vsakodnevno življenje, ima pa izrazito visok vpliv na volilne preference in še vedno pretirano vpliva na volilne rezultate.”

V letošnjem prazničnem maju sem se, tudi zato, da bi bolje razumela razmerja naše družbe, srečala z nekaj izjemnimi ljudmi. 

Pripeljal se je s kolesom, mi kot kakšen mladenič močno stisnil roko v pozdrav, me pogledal s svetlomodrimi očmi in rekel: “Za vas bi bilo bolje, da se ne pogovarjate z mano. O meni raje ne pišite. Lahko vam škodi.” To me je presenetilo. Le zakaj bi leta 2026, ko zanosno praznujemo svobodo medijev, koga motilo, da se srečam in govorim s človekom, ki mi lahko iz lastnih izkušenj poroča o ujetništvu na Golem otoku. Moj sogovornik, “dvomotorec”, ki je Goli otok izkusil dvakrat, je pri 96 letih neverjetno vitalen. Prvič so ga na Goli otok odpeljali, ko je imel 17 let. Razlog? Kot predsednik mladinske sekcije SKOJ-a  je v nedeljo namesto predavanja o marksizmu samovoljno organiziral ples. Na otok so ga odpeljali v kratkih hlačah, tako nevaren je bil za družbeni red. Ko so ga izpustili, so zahtevali, da poroča o svojih kolegih, kar je z gnusom zavrnil in nadrl komisarja. Sledili sta še dve leti Golega otoka. Po vrnitvi pa izolacija, izločitev iz družbe. Umaknil se je v planine, podobno kot mnogi, ki so v zlatem socializmu hoteli svobodno zadihati. Nato je šel v Švico, se poročil v Ameriko. Z osamosvojitvijo se je vrnil, da bi živel v svoji domovini. Vendar mi je resignirano dejal: “Korenita sprememba se ni zares zgodila.” Smo v javnem prostoru ponotranjili normalnost, da se politično drugače misleče napol izloči, jih označuje z etiketami, nasilneže pa nagrajuje z medijsko pozornostjo, vsakovrstno podporo in odprtimi vrati? 

Kaj je skrivnost vaše vitalnosti v desetem desetletju, me je zanimalo? “Pokončna drža,” je rekel. “In pazite, da se ne znajdete na kakšni črni listi.”

Čudno … Kaj ni bistvo novinarstva razkrivanje resnice? Še posebej, če je za javni prostor pomembna in zaradi nerazumevanja vsi občutimo posledice. Le zakaj bi se kdo, ki kakorkoli že vstopa v novinarski prostor, samocenzuriral samo zato, da bi prejel subvencijo, nagrado ali ključe od kabineta v kakšni instituciji?

Zakaj imajo ljudje tako nekritičen pogled na polpreteklost, sem minulo soboto vprašala Zorano Baković. “Eno je ideja, ki je fantastična: združitev različnih narodov v skupno ekonomsko unijo, desetletja pred Evropsko unijo.” Narodi so se odpovedali delu svoje suverenosti za skupno. Morda je to potem tako močno izbruhnilo v vojnah devetdesetih let? Potem je povedala o svojem 24 let starem sosedu iz obmorskega kraja, ki je velik občudovalec Tita. Ko ga je vprašala, zakaj ima po stenah Titove slike in njegovo podobo na majici, je rekel: “Nostalgijo imam po času, v katerem se je po mojem bolje živelo.” Kaj več ga ni zanimalo.

Naša zgodovina je polna heterotopičnih prostorov, ki so bili del realnosti, obenem pa kot da jih ni bilo. Kraji, dogodki in ljudje v polobstajanju. 

Toda danes, ko imamo vso svobodo in dostop do informacij, je, ironično, polarizacija še močnejša. Leta 1987 je skupina umetnikov z enim samim plakatom – genialno parodijo nacistične estetike, preoblečene v jugoslovansko mladinsko štafeto – razgalila absurd režima in njegovega kulta. Danes bi jo najverjetneje označili za »desno«, saj dreza v nedotakljivi mit.

Na začetku meseca so nas spremljali medijski naslovi, ki so slavili dan svobode medijev. Toda kako svobodni so danes zares mediji? Koliko je novinarjev, ki so zmožni intelektualne distance, za katero verjamem, da je pomembna za medijsko in kulturno ustvarjanje? Ta omogoča pisanje skozi širšo optiko, tudi če ti to »lahko škodi«. Mogoče udejanjena svoboda govora res zapre kakšna vrata, vendar bi bilo dosti slabše pristati na nesvobodno polprihodnost, ki jo izrisuje nekritično slavljenje polpreteklosti. 

Nina Granda

Naslovna slika: http://en.wikipedia.org/wiki/Image:Goli_otok_zatvor.jpg