»A vidva se pa ne vidita v Sloveniji?« je pogosto vprašanje, ki ga izseljeni Slovenci dobimo med obiskom doma. Skoraj obvezno me doleti nekje med tistim prvim sprehodom ob Ljubljanici, ki ga pospremi nostalgični izdih v slogu »joj, vedno pozabim, kako lepa je Ljubljana«, pa med grenko-sladkim basanjem paketkov Barcaffeja v ročno prtljago večer pred odhodom.

Vprašanje je običajno mišljeno povsem dobrohotno, iskreno radovedno. Tudi sama ga imam na koncu jezika kadarkoli spoznam Slovenko/ca, ki živi v tujini. Še toliko bolj v primerih, ko je sogovornik v razmerju s tujko/cem. Vseeno se po navadi ugriznem v jezik. Prvič zato, ker vem, da bi se v primeru pritrdilnega odgovora iz mene vsul plaz podvprašanj, ki bi ena čez drugo drvela iz mojih ust. Ampak kaj pa službe? A tvoj partner govori tekoče slovensko? Kaj pa višina plač? Kaj pa cene nepremičnin? Drugič pa zato, ker sama kot Slovenka/izseljenka z možem/tujcem ob tem strah in trepet vzbujajočem vprašanju popolnoma »zatrokiram«.

Toliko je stvari, ki bi jih rada rekla vse naenkrat, ko me nekdo vpraša: »A vidva se pa ne vidita v Sloveniji?«

Rada bi rekla: seveda se vidiva v Sloveniji. Kdo se pa ne bi? Slovenija je krasna, čista, prelepa. Toliko narave, zasneženi vršaci, toplo sredozemsko morje, pa zelene doline, po katerih žuborijo turkizno čiste reke. V Sloveniji so ljubka mesteca, v katerih se pijeta poceni kava in pivo. V Sloveniji so ugodni vrtci, javno zdravstvo, brezplačne šole in faksi, bližina družine in prijateljev. V Sloveniji je vse na dosegu roke: »Vienna for lunch, Venice for dinner« povzame Willa v eni izmed zadnjih epizod serije Nasledstvo (Succession), ko našteva razloge, zakaj se ji zdi dobra ideja, če bi njen novopečeni mož Connor Roy sprejel ponujeno pozicijo ameriškega veleposlanika v Sloveniji. »And Dubrovnik for breakfast,« jo dopolni Connor, da poudari, da res ni slabo, da je Slovenija pravzaprav okej izbira. Če ne drugega, si hitro nekje drugje.

V odgovor bi se torej rada zasmejala: Slovenija je moj dom, seveda se vidiva v Sloveniji!

Toda kaj, ko moram v isti sapi v odgovor dodati tudi: »Slovenija je zelo zbirokratizirana država s togim trgom delovne sile in z blago do hudo nenaklonjenostjo do tujcev, odvisno, kakšne vrste tujec si; zato prišlekom v taki družbi ni lahko najti mesta, kjer bodo uspešni«. To so besede ameriške pisateljice in prevajalke Erice Johnson Debeljak v knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica. Pisateljica se je pred več desetletji ustalila v Ljubljani iz istega razloga kot večina priseljenih tujcev, ki niso iz držav bivše Jugoslavije: zaradi ljubezni. Ko ji umre mož, pesnik Aleš Debeljak, ji družba vseeno da občutek, da je čas, da se vrne »domov« – tja, od koder je prišla. To se zgodi kljub temu, da je njen »dom« v resnici Slovenija. Država, v kateri živi že več desetletij, v kateri si je ustvarila družino in kariero. Država, ki ji tujci, kljub vsem »dokazom pripadnosti«, praktično nikoli ne pripadajo čisto zares.

Slovenija je moj dom. Želim si, da bi se lahko videla v Sloveniji.

Ampak…

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če pa sem poročena s tujcem, ki bi se iz ljubezni do mene sicer odpovedal svoji visokoleteči karieri, pa me ob misli na to zvije, ker vem, da v Sloveniji podobno izpolnjujoče službe v njegovem sektorju enostavno ne obstajajo?

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če sem tudi sama precej ambiciozna, delam pa v kulturnem sektorju, kjer se delovna mesta odpirajo le, ko nekdo umre ali pa se upokoji, vmes pa se, če imaš veliko srečo, do kakšne službe pride tudi po političnih vezah?

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če me ob brskanju na nepremičnine.net zadene kap ob cenah jugonostalgija stanovanj, medtem ko so zaposlitvene priložnosti na mojedelo.com oglaševane brez plače?

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če pa nimamo urejenih mednarodnih železniških in letalskih povezav, ki bi nam omogočile, da bi poceni in hitro prišli do gospodarskih prestolnic Evrope, v primeru, da za tuje delodajalce delamo na daljavo?

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če rada potujeva in imava družini razseljeni po več državah, v domovini pa tudi v pokoronskem času večina zaposlovalcev še vedno funkcionira po principu »delo na daljavo ni delo, delo se zgodi le takrat, ko od 7. do 15. ure sediš v naši pisarni«?

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če pa je bila februarja 2023 povprečna neto plača 1318 evrov, s čemer si lahko družina v Ljubljani privošči najemnino le za grob na Žalah?

Kako naj se vidiva v Sloveniji, če se večina mojih vrstnikov zaradi tega istega razloga seli v zgornja nadstropja hiš svojih staršev na vaseh, kjer med fasadami sladolednih barv življenje še vedno diktira vprašanje »kaj si bodo mislili sosedje«?

Ničesar od tega seveda ne rečem.

Rečem: »Mogoče enkrat« in zamenjam temo.

Napisala: Ajda Milne

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!