Nemčija je v sodnem postopku z Evropsko komisijo zaradi zaščite tarifnega pravilnika HOAI (Honorarordnung für Architekten und Ingenieure), ki določa cene arhitekturnih in inženirskih storitev. Evropska komisija želi Nemčijo prisiliti k umiku pravilnika, ker naj bi omejeval dostop drugim arhitektom na nemški trg. ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije) in IZS (Inženirska zbornica Slovenije) sta pri tem postopku podprla Nemčijo, kar preseneča, saj v Sloveniji tarifni pravilnik še ni uveden.
Na arhitekturnem področju je potreben okvir. O tem ni dvoma. Veliko bi prinesel naročnikom, veliko arhitektom, še največ pa vsem, ki se s prostorom ne ukvarjajo poklicno, ga pa uporabljajo. Iz izkušenj v mednarodnih arhitekturnih birojih in kot član Bavarske arhitekturne zbornice bi rad opozoril, da je tarifni pravilnik dobro izhodišče, a je le del takšnega okvira.
Pravice in dolžnosti arhitekta po HOAI
Zametki reguliranja področja arhitekture v Nemčiji segajo na konec 19. stoletja; kot temelj HOAI se nekako razume Gebührenordnung der Reichskammer der bildenden Künste iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Jasno je, da je bil to čas s popolnoma drugačnimi robnimi pogoji, kot jih imamo danes. Z globalizacijo in mehčanjem meja v Evropi sta se spremenila tako radij izvora delovne sile kot izvor gradbenega materiala, ki sta osnova za izračun arhitektovih storitev po HOAI.
Poudariti je treba, da pravilnika HOAI ni brez VOB (Die Vergabe- und Vertragsordnung für Bauleistungen).
VOB so pogodbeni predpisi, na podlagi katerih arhitekt sklene pogodbo z naročnikom. Gre za jamstva arhitekta do naročnika in za jamstva glede s tem povezanega honorarja ob predaji objekta. Jamstvo arhitekta traja deset let, v določenih primerih še dlje.
DIN 276 in v njem določene stroškovne skupine so osnova za izračun stroškov projekta in arhitektovega honorarja. Pri tem je treba poudariti, da je to norma, ki na ravni stroškov zajema ostale DIN-norme, kot npr. tiste iz gradbene fizike, akustike, področij prezračevanja, brezovirnega načrtovanja, osvetlitve, požarne varnosti ipd. Med njimi so nekatere uzakonjene, druge pa so le priporočene in čakajo na uveljavitev.
Potem so tu še prostorski akti, posebne namembnosti in ozka določila naročnika, kot so trajnostni kriteriji, zahteve zavarovalnic, načrtovanje čiščenja idr., ki sicer niso neposredno določena z normami, jih pa arhitekt za uspešno predajo objekta mora upoštevati.
V bistvu je arhitekt s sklenjeno pogodbo naročniku dolžan predati brezhiben objekt. Dolžan je izročiti produkt, ki naročniku omogoča naročeno uporabnost. Arhitekt za to zaračuna honorar, določen v pogodbi (za vseh 9 faz po HOAI okoli 12 odstotkov vrednosti projekta).
Realnost
Glede na to, da sta za vsako fazo po HOAI določena delež honorarja in globina obdelave, je jasno, da iz tega sledi visoka učinkovitost arhitekta. Najučinkovitejši arhitekt ima tudi najvišji dobiček. Iz pogodbe arhitekt vidi, kaj je dolžan predložiti naročniku, naročniku pa je jasno, kaj lahko od arhitekta zahteva. Tako je na primer arhitekt v fazi 2 (idejna zasnova) še dolžan predložiti variante, v fazi 3 (idejni projekt) pa ne več. Če se potemtakem naročnik odloči za variante v fazi 3 ali celo kasneje, ima to finančne in časovne posledice, ki v pogodbi niso zajete in ki se jih obe strani bolj ali manj zavedata.
V arhitekturni stroki velja t. i. pravilo osmih let, po katerem naj bi se gradbeni sektor osem let ogreval in osem let ohlajal. Na to, kako močno in kako hitro se to dogaja, imata praviloma velik vpliv povpraševanje in ponudba. Da to ne poteka premočno in prehitro, ima država vzvod javnih naročil. Tako lahko sinusno krivuljo osmih let ublaži v obe smeri. V Nemčiji vlada občutek, da se zadnja krivulja navzdol sploh ni zgodila. In to ne po zaslugi državnega vzvoda, temveč trga. Čeprav zasebnim investicijam ni videti konca, je država primorana v investicije v javne zgradbe, saj je velik del teh po zadnjih standardih nezadosten ali celo neprimeren za uporabo. Tako je samo Bavarska napovedala milijardno investicijo v obnovo in novogradnjo stavb na področju izobraževanja.
Opisana situacija ima nepričakovano negativen vpliv na honorar arhitekta pri načrtovanju javnih stavb. Če je arhitekt sklenil pogodbo za vseh 9 faz po HOAI – od natečaja prek vodenja gradbišča do vselitve – je za naročnika dolžan trikrat preverjati stroške: v fazi 2 (idejna zasnova) kot »oceno stroškov«, v fazi 3 (idejni projekt) kot »izračun stroškov« in kasneje še enkrat, v fazi 7, ko so oddane ponudbe. Pri tem ima za arhitekta največjo težo drugi izračun, saj na podlagi tega izračuna svoj honorar. Tako arhitekt naredi izračun stroškov na podlagi razpoložljivih informacij o razvijanju cene v preteklosti, stanja na trgu in velikokrat tudi predvidevanja razvoja cen.
Kot povsod po Evropi je tudi v Nemčiji vse manj neposrednega naročanja pri izvajalcih. Poleg vseh javnih tudi veliko zasebnih investitorjev za izvedbo del uporablja javne razpise. Kar pomeni: posel dobi najcenejši. Dokler je povpraševanja manj od izvajalcev, to drži. Ko pa povpraševanje preseže zmogljivosti izvajalcev, se teh na razpis prijavi malo – včasih samo eden, in zaradi stanja na trgu pričakuje, da bo sam. Zato postavi mnogo višjo ceno in zanjo posel tudi dobi. Objekt tako v fazi razpisov in gradnje zaradi stanja na trgu postaja vse dražji, arhitektov honorar pa je kljub vsem robnim pogojem še vedno na ravni »izračuna stroškov«.
Podobno zaradi togosti HOAI ni mogoče vplivati na razliko med izračunom stroškov in ceno gradbenega materiala. Pri večjih objektih lahko obdobje med izračunom stroškov in razpisom del traja več let. Cena gradbenih materialov pa niha in jo je težko predvideti. Tako lahko cena jekla na Kitajskem posredno vpliva na ceno projekta sredi Evrope – kar ni samo velik problem za naročnika, temveč tudi za njegovega kreditodajalca, ki je financiranje omogočil na podlagi arhitektovega izračuna, pripravljenega pod drugačnimi pogoji.
Pri mnogih nemških natečajih zasledimo, da arhitekturne vizualizacije niso zaželene. Natečajni pogoji »fotorealistične« vizualizacije velikokrat prepovedujejo. Pri ocenjevanju natečajnih rešitev se pri tistih, ki na svoji predstavitvi vizualizacije imajo, te prekrijejo. In to ne zato, ker tega ne bi želeli videti, temveč zato, ker HOAI tega ne zajema. Če naročnik torej organizira natečaj in pri tem zahteva vizualizacije, mora za to plačati honorar, ki ni določen po HOAI, kar pomeni dodatne stroške, za katere se nerad odloči.
Tako pravilnik HOAI, ki naj bi reguliral, da se storitve ne prodajo pod ceno, onemogoča realne srednjeročne prilagoditve navzgor, kamor se prilagodi njegova okolica, ki na HOAI ni vezana (izvajalci, podizvajalci, zavarovalne premije, stroški biroja, najemnine ipd.). Verjetno je jasno, kaj se zgodi, ko se sinusna krivulja obrne navzdol. Takrat je najnižja meja honorarja, ki jo določa HOAI, lahko meja med imeti delo ali ne.
Doma
Mnogi javni projekti, na katere smo z razlogom zelo ponosni, v takšni obliki – s HOAI – sploh ne bi bili izvedljivi. Atipična oblika tlakov na Slovenski cesti v Ljubljani, prostorska ureditev sob v študentskih domovih na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer si sobo delita dva študenta, ali pomanjkljiva akustika v dominikanskem samostanu na Ptuju; vsi ti projekti so v luči javnega naročnika, ki se naslanja na HOAI, »eksperimenti«, ki arhitektu ne bi omogočili predaje objekta. Na eni strani ne bi bile izpolnjene osnovne norme, ki izhajajo iz HOAI, na drugi strani pa bi bila »eksperimentalna« rešitev v določenih primerih mnogo dražja od najcenejše »standardne« rešitve, ki je tako rekoč produkt HOAI pri javnih naročilih.
Če velja, da Nemčija prav zaradi HOAI proizvaja povprečno dolgočasno in (ne)trajno arhitekturo, saj preživi le deset let, ohlapnejši okvir v Sloveniji omogoča svojevrstno svobodo in s tem velika nihanja, ki na eni strani proizvajajo stvaritve, s katerimi se ponašamo po svetu, na drugi strani pa podpira samograditeljstvo, ki vse bolj razvrednotuje prostor. Vprašanje je, ali se želimo tej svobodi odpovedati na račun pravil, ki delujejo samo celostno in arhitektu poleg pravic prinašajo cel kup dolžnosti.
V Sloveniji je potreben znaten vložek v bivanjsko vzgojo; ta se sicer že dogaja, a je za to potreben predvsem čas. Želel bi si, da bi negativna odstopanja privedla do razprave in predlogov dobre prakse, ne pa tudi do implementacije novih pravil, ki dušijo tudi odstopanja navzgor. Ne želim si okolja, v katerem je silhueta mesta odvisna od tega, kako dolgo lestev ima lokalna gasilska postaja, okolja, v katerem razmerje stopnic v stavbi pogojujejo zavarovalnice na podlagi padcev po njih, in okolja, v katerem tisti, ki pišejo pogoje, istočasno izdelujejo izdelke, ki tem pogojem ustrezajo.
Mogoče bi bilo treba razmisliti o lastnem modelu, ki na primer samograditeljstva ne bi prepovedoval, pač pa bi ga vključeval, pri katerem bi imela regulativno vlogo inženirska zbornica, in ne gradbena industrija, predvsem pa model, ki bi ljudem pomagal doumeti, da je prostor končen.
V Nemčiji velja, da je najdražji projekt nedokončan projekt. Verjetno tudi od tod izhaja potreba po sistematiki in členjenju arhitekturnega delovanja po HOAI, ki ga je mogoče razumeti kot naročnikovo orodje, za katero je odgovoren arhitekt.
Alen Hausmeister, München
* Priložene skice plastično ilustrirajo proces oblikovanja prostora – vpliv robnih pogojev in akterjev na podobo objekta. Produkt štiriletnega sodelovanja (1965–1969) med arhitektom Louisom I. Kahnom in skupnostjo dominikanskih redovnic kot naročnikom so variante stavbe, ki se kot nekakšen enocelični organizem nenehno optimizira, a ne izgubi sestavin, bistvenih za svoj obstoj. Gradnjo samostana, ki ga je Kahn na koncu procesa imenoval »master plan«, in ne več »building«, je tik pred začetkom preprečila odločitev naročnika. Kljub začetnim težavam s stroški pa naj za nerealiziranje ne bi bilo krivo predrago načrtovanje.
* Grafično gradivo je vzeto iz knjige: Merril, M.: Louis Kahn Drawing to Find Out; The Dominican Motherhouse and the Patient Search for Architecture. Baden: Lars Müller Publishers, 2010.