Se spomnite, kako se spoznata Sherlock Holmes in dr. Watson? Prvi je še mlad, a genialni detektiv, pravzaprav zasebni konzultant – danes bi mu morda rekli forenzični kreativec. Watson pa je obetaven vojaški zdravnik, ki se je iz kolonij vrnil v domovino. Oba sta še neporočena, zato si kljub temu, da sta predstavnika viktorijanskega srednjega sloja v takrat najbogatejši državi na svetu, ne moreta privoščiti najema lastnega stanovanja. Zato se dogovorita, da bosta skupaj najela stanovanje pri gospe Hudson na dovolj ugledni Baker Street. Zveni znano?

Sherlock Holmes: uspešen »kreativec«, pa tudi podnajemnik, ki si ne more privoščiti lastnega stanovanja

Londonska nepremičninska kriza predstavlja morda edino večstoletno stalnico v dinamičnem in hitro spreminjajočem se življenju britanske metropole. Kljub temu pa časopisni članki vsak teden prinašajo nove vesti o nevzdržnost najemanja hiš, stanovanj in sob, ki ustvarjajo občutek, da gre za nekaj novega in škandaloznega. Sicer so res že standardi gradnje po kontinentalnih kriterijih nezadostni, pa naj gre za viktorjansko vrstno hišo ali pa nedavni developerski projekt; po stavbah, zasnovanih za eno družino, se jih stiska po štiri, pet; povprečne cene sob se gibajo od 600 funtov navzgor, mnogi pa v tem mestu vse svoje življenje preživijo v najetih sobah, ne da bi si kdajkoli lahko najeli stanovanje, kaj šele kupili lastno nepremičnino. In to v državi, kjer je lastništvo nepremičnine morda se bolj čaščeno kot v Sloveniji. Najemni trg je v Londonu nedvomno škandalozen; prav gotovo pa ni nov. »Najemni trg je izkrivljen; zaradi pritoka tujcev iz Evropske unije so cene za domačine pretirano narasle; z Brexitom se bodo tudi najemnine uravnale na prejšnjo, vzdržno raven.« Mar res? Nasprotno: nepremičninske razmere so bile vedno podobno nevzdržne – z izjemo povojnih desetletij socialne države, ki je pospešeno zidala stanovanja za neprofitni najem. Vendar pa lahko nevzdržne razmere naredimo za silo vzdržne samo tako, da proizvedemo občutek začasnosti. Morda je slabo, vendar pa bo kmalu boljše. Saj takšno stanje vendar ne more trajati večno …

Dvosobno stanovanje tipa B v stolpnici na Livadi v šestdesetih letih (arhiv časopisa Večer)

In kaj potem? Zakaj bi nas zanimalo, kaj se dogaja na londonskem trgu nepremičnin? Morda zato, ker Ljubljana ter še nekatera turistična središča kažejo, da se tudi pri nas približujemo takšni dolgoročni nevzdržnosti. O absurdnostih ljubljanske najemniške scene poslušajte tole radijsko oddajo. Airbnb je gotovo eden izmed krivcev, vendar pa ni edini. Drugi je seveda gospodarska rast, zaradi katere so krediti cenejši; ker pa ljudje, ki razpolagajo z lastnimi finančnimi sredstvi in lahko najamejo tudi največ kreditov, po navadi niso tisti, ki jih stanovanjska kriza najbolj pesti, visoka gospodarska rast z nakupom in koncentracijo sekundarnih nepremičnin ne prispeva k lajšanju, ampak obratno, k zaostrovanju stanovanjske in se predvsem najemniške krize. Tretji je pretežna odsotnost državne in občinske stanovanjske politike, o katere »ambicioznosti« priča dejstvo, da se bodoča stanovanjska zadruga – vse hvale vreden projekt! – redno omenja kot »eksotična« izjema za sto ljudi, in ne kot bodoča norma, kot je recimo na Dunaju in drugod. Kot nas v radijski oddaji na trdna tla lepo postavi eden izmed sodelujočih: če bi država in občine nemudoma začele regulirati airbnb, začele z obsežnim programom izgradnje najemnih stanovanj in sprejele druge regulatorne in investicijske ukrepe, bi se strukturni vplivi izboljšanja zares začeli kazati šele čez dve desetletji. Pa zaenkrat nič ne kaže, da bi načrti za takšno zdravorazumskost sploh obstajali, kaj šele, da bi bili tik pred začetkom.

Gradnja stanovanj v Savskem naselju v šestdesetih letih

Pomembno pa je naslednje: tudi Ljubljana je mesto, kjer imamo občutek, da gre za začasno, sicer nevzdržno, ampak izkrivljeno situacijo, ki bo prej ali slej minila. Ljubljana res ni London, vendar pa je začasna stalnost stanovanjske krize poleg velike količine zelenja ena od njunih redkih podobnosti. Če gremo v arhiv in beremo popise ljubljanskih prebivalcev v 18. in 19. stoletju, če prebiramo zapisnike policije, ki so jo prenapolnjena stanovanja in sobe v času industrijske revolucije skrbele predvsem zaradi morebitnega pohujšanja javne morale, če spremljamo nastanek pravih barakarskih naselij v menda zlatih tridesetih letih, če beremo romane Mire Mihelič in skozi njih spoznavamo izredno stanovanjsko stisko ne le v medvojnih in prvih povojnih letih, ampak tudi še globoko v šestdeseta, ugotovimo, da je nepremičninska norma v Ljubljani stoletja daleč ravno neprimeren standard bivanja večine prebivalstva: visoke cene, majhni prostori, pomanjkanje zasebnosti, negotove razmere najema. Šele obsežen javni program gradnje stanovanj v šestdesetih in sedemesetih je za normo vzpostavil standarde, ki bi se se med obema vojnama zdeli sanjski: lastno stanovanje in kopalnico za skoraj vsakogar. Kaj pa se dogaja danes? Gre res samo za kratkoročne izredne razmere? Ali pa se Ljubljana po nekaj desetletnem predahu, ki ga je povzročila bolj ali manj socialna država, samo vrača v svoje “naravno stanje”? Očitno smo tudi pri nas osvojili lekcijo, da se lahko z nevzdržno situacijo pomirimo samo tako, da se prepričujemo, da je začasna. Prej ko se otresemo iluzij, da bo stanovanjska kriza minila sama od sebe ali da je anomalija, prej lahko začnemo iskati resnične, strukturne in dolgoročne resitve.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja