Zadnjih trideset let smo skoraj navajeni, da ljudje v Beogradu protestirajo. Spomnimo se marčevskih demonstracij leta 1991, ki so močno zrahljale Miloševićev režim. Odgovoril je, in s tem okrepil svojo oblast, tako, da je razvnel serijo vojn na tleh dotedanje skupne države. Začasno je proteste res utišal (saj vojna krepi vezi v občestvu), vendar so se ponovno razvneli v letih 1996–1997, ko so dobili obliko »sprehodov«. Vzrok so bile volilne kraje, a v bistvu nezadovoljstvo z družbenim in ekonomskim položajem v vojnah izolirane in obubožane države. Tako volilna kraja kot tudi protesti so se ponovili leta 2000, nov je bil bager, ki je prodrl v skupščino in označil konec Miloševićeve oblasti. (Medtem so bili protesti proti Natovemu bombardiranju – toda to je bilo nekaj načelno drugega, bolj podobnega Miloševićevim vojnam, saj so, tako kot vojne, antinatovski shodi mobilizirali ljudi pod geslom: »zlo so izključno drugi«.)

No, in sedaj, že sedem zaporednih tednov, ponovno »sprehodi«, tokrat proti Vučiću in njegovemu načinu vladanja. Kaj se ponavlja in kaj je novega?

Najprej, ponavlja se način vladanja. Družbeni in ekonomski položaj, masovno odtujevanje kapitala, manipuliranje z mediji, korupcija, nespoštovanje zakonov in ustave – vse kot v devetdesetih, le brez vojn. Tudi veliko obrazov je istih (saj lustracije ni bilo). In isti ljudje delajo iste stvari. Vučić, Miloševićev minister za izobraževanje, danes pa predsednik države, enako kot nekoč – ali pa še bolj grobo, brutalno – napada, žali, blati tiste, ki se ne strinjajo z njim. Podobno dela Dačić, Miloševićev portparol, danes minister za zunanje zadeve. Mediji jima v tem z vso vnemo pomagajo. Neodvisnih je bore malo, državni se ukvarjajo z neprikrito propagando, najštevilnejši, rumeni tisk, ki po severnokorejsko navdušeno hvali vsako Vučićevo potezo, z druge strani vsako stvarno informacijo zasuje z oblaki lažnih, senzacionalističnih (na primer o tem, da bo Srbija zdaj zdaj napadena – iz zraka, iz vode, izpod zemlje, napadli jo pa bodo Albanci, ponovno NATO, včasih tudi Hrvati ali mednarodni teroristi), oporečnike imenuje izdajalci ali pa preprosto vse premakne v domeno najbolj umazane pornografije, v dobesednem smislu. Policija in sodstvo sta popolnoma neučinkovita, ko gre za kriminal in korupcijo (na primer, še vedno ni ugotovljeno, kdo je oborožen in pod maskami z buldožerji rušil neugledne revne delavnice na ozemlju, kjer zdaj raste »Beograd na vodi«), in dokaj učinkovita, ko gre za to, da z lažnimi obtožbami in procesi grenita življenje oporečnikom (primer so obtožbe o malverzacijah in dolgotrajna blokada delovanja dobrodelnega sklada kritika nesposobne države in priljubljenega igralca Sergeja Trifunovića). Torej, cilj je podoben kot v Miloševićevih časih: od predsednika države ljudje zahtevajo odstop. Hočejo normalno državo in vladavino prava. Ponavlja se oblika protestov: sprehodi s piščalkami.

No, tudi novega je dosti.

Med drugim to, da se skupaj z ljudmi »sprehaja« kar veliko psov in da je vse nekako prijazno, simpatično. Videti je, da protestniki niso eksistencialno obupani ljudje, ampak da so na ulicah zato, ker sedanja oblast ogroža njihovo etično, kulturno bit, ker njim in njihovim otrokom odvzema normalno, civilizirano prihodnost. Dovolj imajo balkanskega brezzakonja in korupcije, cinizma in kriminala.

Ko so se »sprehodi« začeli, pred sedmimi tedni, je bila med protestniki in koordinatorji zelo aktivna današnja srbska parlamentarna opozicija. Kar pomeni: stranke. Danes jih ni več, protesti so trenutno popolnoma v rokah civilne družbe, ne politike. Vodijo jih znani umetniki. Na zadnjem je množico najprej nagovoril igralec Branislav Trifunović, za njim je govoril njegov zelo popularni kolega Nikola Kojo. Oba sta precej vehementno zahtevala ne le odstop Vučića, ampak sta tudi opoziciji dala »domačo nalogo«, če sploh želi sodelovati v naraščajočih in vse bolj obetavnih protestih: naj se zavzame za popolno spremembo korumpiranega sistema, naj ne sodeluje več v njegovih institucijah, »od skupščine hišnih svetov naprej«, in naj napiše jasna pravila, po katerih bo mogoče v prihodnje brez težav odstaviti oblast, ki namesto skupnega interesa upošteva le osebnega in partijskega. Rekla sta, da nihče ni bil izvoljen in potem plačevan zato, da vlada (posebno ne, če to vladanje pojmuje kot uporabo sile za osebno izkoriščanje in posledično uničevanje ekonomije, šolstva, zdravstva, kulture) – ampak zato, da opravlja družbeno koristne funkcije. Politiki naj bi bili plačani uslužbenci naroda, ki jih je izvolil, ne pa ošabni avtokrati in diktatorji z mafijskimi načini delovanja. Rekla sta, da so koordinatorji protestov v teh sedmih tednih naredili veliko napak, da jih bodo verjetno delali še naprej, ker nimajo izkušenj, ampak da se na napakah učijo in da obljubljajo, da bodo proteste pripeljali do želenega konca. Do padca diktature.

Nekateri vidnejši predstavniki opozicije so že povedali, da se bodo »domače naloge« lotili, ker je v današnjem položaju upravičena in logična.

Proteste so podprli številni profesorji dveh fakultet, ki sta najbolj pristojni za analizo družbenih in političnih dogodkov: Fakultete političnih ved in Filozofske fakultete, ter manj številni profesorji Pravne fakultete, ki je tradicionalno trdnjava režimov.

Gibanje se širi, ljudje so začeli protestirati tudi v drugih srbskih mestih, seznam je vsakič daljši.