Hitim proti vrtcu in se borim z ledenim vetrom. Sonce, ki ga v novembrskih dneh v Helsinkih tako ali tako ni videti, je nekje za sivimi oblaki zašlo že pred kakšno uro. Stiskam pesti, da so v tem neprijaznem vremenu otroci na toplem. Seveda se motim. Malčki se v svojih debelih zimskih kombinezonih po igrišču premikajo kot astronavti in z velikimi plastičnimi lopatami kopljejo luknjo do zaklada pod snegom. Ne, danes ne bova podaljšali igre na igrišču, mami ni primerno oblečena. Greva v knjižnico? Ja! Ujameva tramvaj do železniške postaje in se odpraviva v Oodi.

Finci so navdušeni uporabniki javnih knjižnic – 5,5 milijona ljudi si izposodi skoraj 76 milijonov knjig na leto. Glede na pogosto neprijazno vreme knjižnice niso le prostori za učenje, branje ali izposojo knjig, ampak so tudi ključnega pomena za druženje. Finci jih pogosto opisujejo kot javne dnevne sobe ali notranje mestne trge, nordijske piazze.

Mreža Helmet povezuje 66 knjižnic na širšem mestnem območju Helsinkov. Izposojeno gradivo lahko vrneš v katerokoli izmed enot, lahko pa ga celo posodiš naprej prijatelju, če sta obe osebi prijavljeni v sistem z mobilno aplikacijo. Poleg knjig so na voljo za izposojo še družabne in računalniške igre, glasba, pa tudi športna oprema in orodje.

Oodi (v slovenščini Oda) je najnovejša in s 17.000 m² površine tudi največja knjižnica v Helsinkih. Otvorili so jo leta 2018 ob praznovanju stoletnice finske neodvisnosti. Njena zbirka vključuje približno 100.000 artiklov za izposojo, dnevno pa jo obišče okoli 10.000 ljudi. Je lahko tako velika knjižnica še vedno udobna kot dnevna soba? Kakšne kulturne norme veljajo v takšnem prostoru?

Z vozičkom vstopiva v prostorno pritličje knjižnice. Na zaslonu naju pozdravijo pravila: “Vsakdo ima pravico biti v knjižnici. Brezdelno druženje je dovoljeno, celo spodbujano. V knjižnici ni prostora za rasizem in diskriminacijo. Oodi je naša skupna dnevna soba. Spoštujte udobje in dobro počutje drugih.” Ali je stavba res namenjena vsem? Ali se prilagaja uporabnikom?

Knjižnico sestavljajo tri zelo različna nadstropja. Pritličje je prostor z več vhodi, ki ga sestavljajo prireditveni prostori, restavracija in info točka. Povezuje jih velika avla, kjer mirno posedajo najrazličnejši ljudje. Pomislim, da je verjetno nekaj od njih potnikov, ki so se odločili neudobno čakalnico na železniški postaji zamenjati za toplo zavetje knjižnice. Kot vedno se na poti do dvigala ustaviva pri šahistih. Prostor sprva namenjen začasnim razstavam so pred časom opremili z mizicami za dva in šahovskimi seti. Od takrat dalje so vse mize vedno zasedene. Zelo pomirjujoče je opazovati zbranost in predanost šahovski igri. Med čakanjem na dvigalo slišim glasbo iz mladinskega prostora v medetaži.

Odpeljeva se v tretje nadstropje, ki ima vzdevek “knjižnična nebesa”. Ogromen odprt prostor je zapolnjen s knjižnimi policami. Knjige, kamor seže oko! Med police so kot oaze vrinjeni prostori za branje in počitek opremljeni s kavči in velikimi preprogami. Grafične podobe preprog so ustvarili finski oblikovalci na podlagi znanih literarnih del. Največja oaza je otroška dnevna soba, ki je namenjena branju, igri in ustvarjanju. Voziček pustiva na jasno označenem parkirišču za vozičke, ki ima danes na srečo še nekaj prostih mest. Knjižnica je tako priljubljena med mladimi družinami, da je ob gneči osebje primorano vzpostaviti dodatno parkirišče za vozičke v pritličju! Najprej se odpraviva na hitro malico v kavarno. Zanimivo je, kako je skozi leta prilagodila svojo ponudbo družinam: od prvotnega rogljička in kave lahko zdaj izbiram tudi med otroškimi kašicami, jogurti, sadjem, sokci in goro sladkarij. Ob mize so dodali skoraj toliko otroških stolčkov, kolikor je stolov za odrasle. Pri pultu kupiva jogurt in zaman iščeva čisto mizo. Dvigne mi pritisk! Posledica velikega števila obiskovalcev in predvsem finske odsotnosti postrežbe so umazane mize polne uporabljenih krožnikov in kozarcev. Vdam se v usodo in z vlažnim robčkom očistim mizo.

Po malici pustim hčerko, da se igra z velikimi mehkimi kockami na preprogi v otroškem kotičku, sama pa sedem na kavč ob strani in opazujem ljudi. Na celotnem otroškem oddelku velja pravilo brez čevljev. Na mehki preprogi so večinoma starši z dojenčki in malčki, medtem ko starejši otroci brskajo knjige ali pa na bližnjih stopnicah igrajo družabne igre. Na galeriji tri najstnice z živahno pobarvanimi lasmi ob tihi glasbi vadijo plesno točko. Tudi otroški kotiček je skozi čas doživel nekaj prilagoditev: dodali so več kavčev, ki zdaj tvorijo bolj zaprt prostor in preprečujejo pobeg hitrim malčkom. Dodali so mize in stole za hranjenje otrok. Inovativno so rešili problem plezanja malčkov po nevarni leseni klančini, saj so nanjo prilepili oblazinjene igralne elemente. Tako so ustavili hitro drsenje in obenem ustvarili novo igralno površino.

Prebereva nekaj knjig, pokukava v pravljično sobo in raziščeva interaktivno pravljično steno v večnamenski sobi. Vsi kotički so polni družin, ki mirno berejo, se igrajo, pogovarjajo. Potem narediva sprehod po celotnem nadstropju in med knjižnimi policami iščeva robotke. Tatu, Patu in Veera, poimenovani po junakih iz finskih otroških knjig, so avtomatsko vodena vozila, ki prenašajo škatle s knjigami med nadstropji knjižnice. Oziram se naokoli: vsi kotički, delovni prostori, stopnice in klančine so polni ljudi. Berejo, listajo časopise, zrejo v prenosnike in mobilnike ali pa se mirno pogovarjajo. Na stopnicah opazim skupino moških, ki jih polne plastične vrečke izdajo, da so nabirali pločevinke in plastenke iz smeti (recikliranje embalaže je na Finskem plačljivo). Nedaleč stran študenti tipkajo na svoje jabolčne računalnike.

Čas je za odhod, hčerko prepričam v oblačenje le z obljubo, da greva na poti domov pogledat glasbenike. Spustiva se v drugo nadstropje, ki vključuje učilnice, snemalne in glasbene studie, igralnice računalniških iger, urbano delavnico ter prostore za tečaje in srečanja. Najprej pogledava, kaj nastaja v 3D tiskalnikih, ki so jih nedavno prestavili na bolj dostopno mesto, saj so prej gruče turistov okrog njih povzročale prometni zamašek. Tudi urbana delavnica je polna, delovna mesta s šivalnimi stroji so zasedena, obiskovalci uporabljajo rezalnike in različne tiskalnike. Zadnjič sem opazovala mlado žensko, ki je na tiskalniku velikega formata tiskala ogromen krvavo rdeč plakat v podporo protestom v Iranu. Ustaviva se pred steno, kjer so razstavljeni inštrumenti za izposojo in uporabo v glasbenih studiih. Kje je najina najlepša modra kitara? Jo mogoče kdo igra? Res je. V enem izmed studiev trije dolgobradi mladeniči igrajo na modro kitaro, bobne in klaviature. Sobe za sestanke in učenje so polne različnih skupin: v eni poteka srečanje društva upokojencev, drugo pa je zasedla učna skupina osnovnošolcev. Kuhinja namenjena za najem in kuhanje s prijatelji je danes prazna. Postaneva še pred sobo za igranje iger v navidezni resničnosti, v kateri očka z otrokoma igra nekakšno dirko. Tako zabavno je opazovati ljudi z velikimi očali, ki nekoordinirano mahajo po zraku! Zaključujeva svoj obisk. Ozrem se še na študijski del nadstropja – kot običajno so vse sobe za učenje in mirno delo polne študentov.

V dvigalu na poti v pritličje obnovim statistiko obiska. Videla sem ljudi vseh starostnih skupin, od dojenčkov do starostnikov. Slišala sem vsaj pet različnih jezikov, opazila ljudi različnih polti in – sklepajoč po ženskih naglavnih rutah – tudi nekaj različnih veroizpovedi. Po moji laični oceni je (bil vsaj danes) Oodi res dnevna soba za vse. Ob tako velikem številu obiskovalcev in gručah radovednih turistov močno upam, da bo Oodi tudi v prihodnje uspeval uravnavati krhko ravnovesje med opolnomočenjem obiskovalcev, da počnejo kar želijo, in spoštovanjem vseh ljudi.

Pred izhodom si nadaneva še zadnje sloje oblačil in se podava v boj z vetrom in snegom. Pa-pa Oodi, bil si dobra družba. Potiskam voziček po zasneženem pločniku do metro postaje in sanjam o mediteranski dnevni sobi – o topli piazzi, kjer v senci pijem kavo, medtem ko se otroci lovijo na soncu.

Napisala: Alenka Kramer Turnšek

Kolumna je bila objavljena v tiskani izdaji revije Outsider.

Na spletu vsebine iz tiska objavimo le izjemoma. Z naročilom revije omogočite nastajanje tako spletnih kot tiskanih vsebin. Hvala!

Celoletna naročnina