»Zakaj EPK prav na somestju Nove Gorice in Gorice?« O tem bom razmišljala kot Novogoričanka in soavtorica dokumentarnih filmov, v katerih skupaj s svojo mamo Nadjo Velušček že dobrih 20 let šivava spomine tega razdeljenega prostora.

Odraščala sem v Novi Gorici in dolgo nisem razumela, da je to mesto drugačno od drugih. Šele ko sva leta 2004 posneli dokumentarni film »Mesto na Travniku[1]«, v katerem se prvi prebivalci spominjajo njenih začetkov, sem razumela, kakšen čudež je, da sploh obstaja. Film se zaključi z besedami Ervina Hladnika Milharčiča: »Tu imaš na zelo majhnem prostoru združena vsa vprašanja moderne Evrope. Tudi v tem smislu je Nova Gorica zelo moderno okolje, ker mora razrešiti, kako se dvoje združi v eno.«

Nova Gorica in Gorica sta rasli v kontrapunktu: ob Novi je »stara« Gorica postajala še starejša. Nastali sta dve zelo različni mesti, ki si delita isti prostor. Zdita se kot mesti jin in jang, vsako s svojim koščkom travnika kot glavnim trgom – v Gorici le po imenu, v Novi Gorici pa s pravo zelenico v središču mesta. Zanimivo, da je bil ta trg skiciran že v prvem osnutku Edvarda Ravnikarja, in čudež je tudi, da je ostal nepozidan. »Čuvajte nam prostor,« nama je rekel Danilo Fürst, drugi urbanist tega izrazito moderno zasnovanega mesta.

Zanimivo je tudi, da je istega leta, ko so začeli graditi Novo Gorico, John Cage zasnoval skladbo 4′33″[2], eno temeljnih del modernizma. Ko v polju glasbe rezerviramo prostor tišini, se zavemo, da je ta slišna. Tako se zavemo tudi polnosti praznega prostora, ko je ta postavljen v mestno jedro. Popolnoma prazen prostor, tako kot absolutna tišina, namreč obstaja le v teoriji. Prepoznavamo ju lahko le v razmerju do svoje razlike. Da se nasprotja povezujejo, je izrazito moderna misel, ki je bila vpisana tudi v idejo mesta[3], nastalega zaradi meje. In res si lahko tu po nekaj minutah vožnje s kolesom pristal v popolnoma drugačnem svetu. Danes je do drugačnega sveta težko priti celo z letalom, zato bi poleg prostora morali čuvati tudi razlike. Prav zaradi njih je bilo odraščanje ob meji privilegij. Ne da bi opazil, si razumel dva jezika in brez posebnega napora ugotovil, da so stvari lahko take in drugačne hkrati.

Ko me je konec devetdesetih mama poklicala, če bi skupaj posneli film o meji, je še učila na srednjih šolah – v Sloveniji italijanščino in v Italiji slovenščino – ter na obeh straneh pri dijakih vzbujala zanimanje za svet z druge strani. Prostor mesta smo namreč zaznavali polovično. Skupni zemljevid dolgo ni obstajal. Ulica je na meji poniknila in se na drugi strani pojavila z drugim imenom, kot bi se vesolje enih in drugih končalo nekje pri tračnicah Transalpine.

Mama pa je zaradi odraščanja z nonino družino, ki je ostala na italijanski strani, ta prostor doživljala celovito, drugače tudi od mene, ki sem odraščala v stiku z vrstniki iz bloka v Novi Gorici. Zame je bila meja nekaj fizičnega, kot reka, ki bo tu za vedno, saj je bila v moji otroški predstavi tudi od nekdaj tukaj.

Leta 2002 sva tako posneli film Moja meja[4], ki pripoveduje, kako je meja razdelila našo družino in številne Primorce. Vendar to ni bil najin prvi film. Filibert Benedetič, tedanji direktor Slovenskega programa – TV RAI v Trstu, naju je postavil pred preizkušnjo: najprej posnemita film o soški fronti, če bo dober, se pogovarjamo dalje.

Prav pri tem filmu[5] sem spoznala pomen ohranjanja spominov. Leta 1998 je bilo še mogoče govoriti z devetdesetletniki, ki so se prve vojne spominjali kot otroci. Pripovedovali so o dnevu, ko so morali v begunstvo, in vračanju na porušene domove. Na premiero filma večine ni bilo. Zavedali sva se, da sva v kamero ujeli zadnjo generacijo, ki je v spominu ohranjala podobe, zvoke in vonje tistega usodnega časa. Kadar v celoti izgine generacija, ki se spominja tako velike prelomnice, nekaj odzveni tudi v sedanjosti. In res, konec 20. stoletja je bil čas beguncev iz vojne v nekdanji skupni domovini, Beograd pa so bombardirala Natova letala.

Sklenili sva, da bova vedno posneli več, kot bi bilo potrebno za film. Arhiv ni bil več le stranski produkt filma, ampak obratno, film je postal stranski produkt zbiranja spomina. Zanimali so naju osebni, za zgodovino na videz nepomembni spomini, ki pa so osvetljevali drobce še nikoli videne preteklosti. K ljudem z obeh strani meje sva prihajali z radovednostjo in bili sva pripravljeni, da njihove pripovedi preoblikujejo najine predstave. Na prostoru meje namreč pogosto isti datum obeležuje nasprotujoč spomin.[6] Tako se npr. »čudež pri Kobaridu« v italijanščino prevaja v svojo protipomenko »polom pri Kobaridu«.

Izkazalo se je, da ima tudi prostor meje svojo lastno identiteto, ki ne izključuje, ampak povezuje. Združena Evropa bi morala biti najbolj doma prav na svojih nikogaršnjih zemljah. Tu se najbolje izraža njena zapletena in večplastna duša, ki zrcali vrsto razdejanj, ki so jih vojne za njene namišljene ločnice pustile na realnih tleh. Prav tu se je v 20. stoletju večkrat odločala njena usoda. Tako je moja pranona zamenjala kar pet držav, ne da bi kdaj zapustila rojstno hišo. Kako zgodbo o razdeljeni preteklosti pripovedovati na način, ki bo povezoval, je postalo temeljno vprašanje najinega ustvarjanja. In res nama je uspelo posneti film o soški fronti[7], v katerem nista omenjena niti en regiment in niti ena bitka. Pozornost sva raje usmerili v zakulisje vojne in brskali po smeteh vsakdanjega življenja.[8]

Medtem ko so razpadala cesarstva in se rušili družbeni sistemi, so si družine pomagale in preživele. Pomislila sem, da bi Nova Gorica in Gorica bolj kot skupno naracijo preteklosti potrebovali skupen spominski album.[9] Razumevanje obmejne preteklosti namreč nikoli ni enoplastno, pripoveduje jo več glasov, zato ji bolj kot linearna pripovedna oblika ustreza struktura zbirke.

Ob odstranitvi mejnih zapornic decembra 2007 sem tako na nekdanjem mejnem prehodu med Novo Gorico in Gorico izvedla prvo akcijo zbiranja spomina.[10] Občane obeh Goric sem povabila, da v prostor, kjer nas je nekoč zasliševal carinik, tokrat prinesejo družinske fotografije in v kamero pripovedujejo spomine, ki jih te obujajo. Namen akcije je bil sešiti spomine obeh mest in simbolnemu prostoru razmejitve ustvariti nov povezovalen pomen.

Kadar isti dogodek pripovedujemo z različnih perspektiv, se nam pred očmi razgrne razlika med preteklostjo in njeno pripovedjo. Ta razlika, četudi minimalna, nam govori, da smo od preteklosti vsi nepovratno oddaljeni. Preteklost je namreč dosegljiva le v fragmentih, naš spoznavni aparat je ne more zajeti v celoti, zato si moramo o njej ustvarjati predstave. Težava nastane, ko te predstave zamenjamo za preteklost samo.

V tem smislu je somestje Nove Gorice in Gorice odličen poligon za urjenje sobivanja, torej prepoznavanja manipulacij in razpoznavanja nacionalnih ter ideoloških konstruktov, saj ni veliko mest, v katerih bi se tako neposredno stikala v preteklosti tako razdeljena svetova. Pa tudi za kljubovanje vsesplošni potrošniški uniformiranosti, ki briše nianse in ustvarja povsod enak črno-beli svet.

In tu je trenutek, ko kot generator skupnega prostora lahko vstopi umetnost. Umetniške prakse, od filma, gledališča in literature do sodobnih umetnosti, ki raziskujejo narativne tehnike in učinke uprizarjanja, lahko postanejo varen prostor preizkušanja tako zunanjih kot tudi notranjih meja. Cilj, da se vojna na tem prostoru ne bi ponovila, se ne zdi več za lase privlečen, saj ponovno gledamo kolone beguncev iz Ukrajine, in tudi tokrat se generacija, ki se še spominja druge svetovne vojne, za vedno poslavlja.

Vedno ko si prizadevamo odstraniti različnosti ali postaviti jasne ločnice med njimi, pozabimo, da je vsaka manjšina bogastvo in da je vsaka nikogaršnja zemlja last vseh. Ko dovolimo, da prevlada izključevalna dikcija »kdor ni z nami, je proti nam«, smo na pragu nove vojne. Nevarne izključevalne dinamike namreč ne izginejo, ko odstranimo meje, ampak šele, ko je v njih dovolj skupnega prostora. Tisto, kar bi nas v mestu moderne kot Evropske prestolnice kulture moralo zanimati, zato ni kvantiteta umetniških produkcij, ampak kvaliteta prostora, ki ga bodo te generirale in pustile za sabo.

Napisala: Anja Medved, režiserka in scenaristka

Fotografija 5, 6 in naslovna: fotogram iz filma Mesto na travniku, vir: Goriški muzej
Fotografija 1–4: fotogram iz filma Mesto na Travniku, vir: Super 8, Filmski krožek Osnovne šole Solkan
Fotografija 7: fotogram iz filma Mesto na Travniku, vir: Super 8, Branko Belingar in Turistično društvo Solkan

[1] »Mesto na travniku«, Nadja Velušček in Anja Medved, produkcija Zavod Kinoatelje in Kinoatelje Gorica, 2004.

[2] 4′33″ je skladba, ki označuje 4 minute in 33 sekund tišine.

[3] Nova Gorica je edino mesto, ki v centru nima makete realnega mesta, ampak spomenik ideji zasnove.

[4] »Moja meja«, Nadja Velušček in Anja Medved, produkcija Kinoatelje Gorica in TV RAI – Slovenski program, Trst, 2002.

[5] Dokumentarni film »Niso letele ptice«, Nadja Velušček in Anja Medved, produkcija Kinoatelje Gorica in TV RAI – Slovenski program, 1999.

[6] O razliki med individualnim in kolektivnim spominom na Goriškem natančno piše Kaja Širok v »Kalejdoskopu goriške preteklosti: Zgodbe o spominu in pozabi«, Založba ZRC: Ljubljana, 2012.

[7] »Niso letele ptice«

[8] Vsakdanje življenje se namreč ne neha, ko se začne vojna.

[9] O subjektivni zgodovini mesta kot posebni vrsti pripovedi piše Miljenko Jergovič v »Zgodovinski čitanki«, Založba Sanje: Ljubljana, 2009.

[10] V soorganizaciji Društva Kinoatelje iz Gorice in Zavoda Kinoatelje.

Prispevek je del serije »Nova Gorica 2025«, ki tematizira prostorski razvoj Nove Gorice. Serijo v kritičnem obdobju priprave na projekt Evropske prestolnice kulture GO! 2025 v sodelovanju z uredništvom revije Outsider ureja arhitektka Eva Sušnik.