V času, ko se svet zapira v svoje domove, da bi se izognil širjenju koronavirusa, predstavljamo tiste zgodovinske arhitekture, ki so na ta ali oni način služile izolaciji posameznikov ali skupin. Arhitektura je v svoji najprimitivnejši obliki postavljanje zidov in umeščanje odprtin vanje – omogočanje ali onemogačenje komunikacije, gibanja, prehoda. Z arhitekturo lahko družbo ločimo in razslojimo, tako v prenesenem, kot tudi v popolnoma dobesednem pomenu besede.

Ena od najočitnejših primerov tega je tipologija bunkerjev in zaklonišč. Najslavnejši bunker na svetu je morda tisti, v katerega se je ob koncu druge svetovne vojne zatekel Hitler s svojimi ožjimi sodelavci in partnerico Evo Braun. Hitler naj bi v bunkerju bival od 16. januarja 1945 do svojega (domnevnega) samomora, manj kot štirideset ur pred njuno smrtjo pa sta se z Evo Braun tam tudi poročila. Prav kmalu, 29. aprila, bi praznovala 75. obletnico poroke.

Bunkerski kompleks je bil sestavljen iz dveh delov, prednjega Vorbunkerja in spodnjega Führerbunkerja, ki ju je bilo moč med seboj ločiti z dvojnimi vrati. Strop je prekrivala 3 metre debela varovalna plast betona. Bunker je gradilo nemško gradbeno podjetje Hochtief Aktiengesellschaft kot del obširnejšega načrta za podzemlje Berlina. Hochtief, mimogrede, posluje še danes.

Bunker naj bi Hitlerju zagotavljal vse udobje običajnega bivališča – v začetku februarja 1045 so ga namreč opremili s pohištvom visoke kakovosti, obesili pa so celo nekaj oljnih slik. Bunker je bil samooskrben: za elektriko je skrbel generator, na voljo je bila tudi tekoča voda. Ker pa je bila večina objekta pod nivojem podtalnice, je bilo v prostorih veliko vlage. Notranja črpalka je ves čas prečrpavala odvečno vodo nazaj v zunanjost.


Pogled na vhod v bunker pred rušitvijo 1947, vir: Wikipedia

 

3d model bunkerja, vir: Wikipedija

 

Kitajski voditelj Mao Cetung se je leta 1969 v pričakovanju napada Sovjetske zveze lotil gradnje podzemnega zaklonišča pod Pekingom, ki naj bi zadostoval za bivanje celotne populacije mesta, torej 6 milijonov ljudi, ki bi lahko pod zemljo ostali do štirih mesecev. Betonski tuneli Dìxià Chéng, ‘podzemnega mesta’, pokrivajo površino skoraj 85 km2 in so vkopani med 8 in 18 metri pod površino zemlje. Pri gradnji je sodelovalo vse prebivalstvo, nekateri deli pa so bili izkopani in zavarovani brez kakršnekoli pomoči strojev, zgolj z ročnim delom lokalnih prebivalcev.

Velikanski kompleks, ki je dejansko podzemni, senčni dvojnik Pekinga, poleg običajnih servisov v večjih bunkerjih – shramb, zdravstvenih postaj, ipd. – vsebuje tudi kinodvorane, restavracije in celo prostor za gojenje gob. Nudil naj bi zaščito pred bombnimi in biokemičnimi napadi. Vendar pa podzemno mesto nikdar ni bilo v rabi kot zaklonišče. Dolgo je bilo nedostopno, potem pa so del velikanskega kompleksa leta 2000 odprli za turiste. Od leta 2008 je pekinško podzemno mesto spet zaprto zaradi sanacij konstrukcije.

V posameznih delih podzemnega mesta so dolgo prebival migranti, pripadniki revnejše populacije in vsi marginalizirani, ki si bivanja nad zemljo niso mogli privoščiti. Lokalni prebivalci so jih imenovali ‘podganji ljudje’ oz. shuzu. Od leta 2012 pa je bivanje pod zemljo prepovedano zaradi varnosti in leta 2015 je bilo veliko število prebivalcev podzemnega Pekinga izseljenih.

Podzemni tuneli, vir: thebeijinger.com

Omenimo še primer, ki ne izstopa zaradi velikosti, temveč zaradi številčnosti: to so slavni albanski bunkerji, nastali pod vladavino diktatorja Enverja Hoxhe. Albanija je posejana z betonskimi bunkerji, povprečno je na albanskem ozemlju kar 5,7 bunkerja na kvadratni kilometer. Bunkerji so bili namenjeni zaščiti in bojevanju prebivalstva, ki je bilo visoko militarizirano.

Bunkerji so zgrajeni iz armiranega betona v več različnih velikostih. Najpogostejši so t.i. QZ bunkerji, Qender Zjarri oz. bunkerji za strelsko pozicijo. Oblikovani so kot betonske polkrogle, saj se je ta oblika izkazala kot najbolj vzdržljiva ob napadih z eksplozivi, v njih pa je prostora za enega ali dva človeka. Ob straneh imajo odprtine za streljanje. Bunkerji so bili prefabricirani, potem pa pripeljani na lokacijo in tam dokončno sestavljeni. Avtor zasnove je Josif Zagali, vojaški inženir, ki je s svojim načrtom tako navdušil Hoxho, da je ta dal po državi postaviti tisoče in tisoče teh polkrožnih utrdb.

Bunkerji za časa Hoxhe niso bili uporabljeni v vojaškem spopadu, vandar jih je lokalno prebivalstvo uporabilo kasneje, na primer med državljansko vojno in med vojno na Kosovu. Med predlogi za uporabo zapuščenih bunkerjev so se znašle takšne in drugačne ideje: med drugim bi lahko služili kot peči za pizzo, solarni grelci, čebelnjaki, objekti za gojenje gob, projekcijske sobe, hostli ali kioski. Med prebivalstvom pa so dosegli že skoraj kultni status kot priročni kotički za romantično druženje, v katerih je bila izgubljena prenekatera nedolžnost.

Bunker na Albansko-grški meji, vir: wikipedija

 

QZ bunker, vir: wikipedija

Piše: Ajda Bračič

Podprite Outsider in se naročite na revijo!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja