Staro mestno jedro

Tbilisi je glavno in največje mesto Gruzije. Velik del starega mestnega jedra je bil zgrajen po letu 1795, ko je mesto doživelo skoraj popolno uničenje v bitki med ruskimi in iranskimi silami. Novogradnje so sledile srednjeveški zasnovi mesta, ki ga še danes zaznamuje gosta zazidava in organski preplet ulic. Ozke ulice se ponekod razširijo v dvorišča, ki se v nepravilnih oblikah zajedajo med nizke, večinoma opečnate stavbe, z značilnim lesenim, obodnim balkonom. Prav to tradicionalno gruzijsko dvorišče ali ezo, preko katerega se dostopa do 15-20 posameznih stanovanjskih enot, še danes predstavlja enega ključnih dejavnikov družabnega življenja in gradnikov skupnosti v mestu.

Ruska nadvlada

V začetku 19. stoletja je Tbilisi pod rusko nadvlado doživel svojevrsten preporod. Vzpostavili so železniške in cestne povezave z drugimi pomembnimi središči ruskega imperija, prav tako pa so ruske oblasti implementirale nov prostorski načrt. Soseska, ki skupaj z najstarejšim delom tvori današnje mestno središče, je bila po vzoru evropskih prestolnic zasnovana po neoklasicističnem modelu mesta. Do sredine 19. stoletja se je Tbilisi ponovno vzpostavil kot trgovsko, politično in kulturno središče regije, v katerem so domovanje našli številni ruski veljaki in umetniki.

Art Nouveau Ruske aristokracije in socialistični klasicizem

Ruska aristokracija se je ob koncu 19. stoletja navdušila nad novonastalim arhitekturnim gibanjem in je do konca svoje nadvlade v Tbilisiju zgradila nemalo primerov arhitekture v stilu Art Nouveau. Po letu 1917 je sledilo kratko obdobje neodvisnosti, a je že leta 1921 Rdeča armada vkorakala v mesto in razglasila celotno območje Gruzije za socialistično sovjetsko republiko, ki je leto kasneje postala del Sovjetske zveze. Zgodnje obdobje socialistične države se v Tbilisiju manifestira v izstopajočem primeru socialističnega klasicizma, v stavbi, ki jo je leta 1938 naselil Marx-Engels-Lenin inštitut.

Povojni modernizem

Drugi svetovni vojni je sledilo množično priseljevanje v mesto in s tem poplava modernističnih stanovanjskih kompleksov na njegovih obrobjih. V tem času pa so v Tbilisiju zgradili tudi stavbo Ministrstva za promet in Poročno palačo, dva najbolj vidna primera sovjetske »brutalistične« arhitekture.

Ikonična arhitektura

V zadnjih nekaj desetletjih je raznovrstni stavbni fond mesta Tbilisi pridobil še nekaj primerov sodobne arhitekture. Med najvidnejšimi so zagotovo ikonične stavbe mestne občine in glasbenega gledališča in razstavišča Studi Fuksas most miru in Ministrstvo za notranje zadeve arhitekta Michela De Lucchia ter stolpnica hotela Baltimor, ki se dviga izza stavbe nekdanjega Marx-Engels-Lenin inštituta.

Sodobna vernakularna arhitektura

Kljub pestremu naboru najrazličnejše arhitekture, ki odraža zmes različnih kultur, obdobij, režimov in družbenih stanj, pa mesto ključno zaznamuje tisto, kar so samoiniciativno dodali ljudje. Mesto je polno dozidav, prezidav in zaprtih balkonov, ki enakovredno stvaritvam arhitektov gradijo prostor. Prav ti posegi in majhne geste, kot sušenje perila in podobne neformalne ter neobremenjene rabe javnega prostora, so tisto, kar mestu vdihne življenje, tisto, kar mu daje edinstven karakter, ki je morda veliko bolj pristen in pripoveden kot marsikatero likovno dovršeno, a sterilno mestno središče drugod po Evropi.

Ti posegi kažejo, da so ljudje v pomankanju sistemskih rešitev prostor vzeli v svoje roke in si ga prilagodili po lastnih željah in potrebah. Kontrast med načrtovanim in spontano grajenim tkivom ustvarja dinamičen dialog med različnimi tektonskimi pristopi, materiali in estetiko. Kljub različni arhitekturi in raznolikem naboru modelov bivanja, si ljudje, ko so prepuščeni sami sebi, ponovno gradijo stavbe manjšega merila, obodne balkone in tradicionalna dvorišča, le da tokrat v bolj pestrem naboru materialov. Ta sodobna vernakularna arhitektura govori o kulturi bivanja in naseljevanja prostora, ki je preživela vse arhitekturne revolucije zadnjih 200 let in je lastna ter neločljivo povezana z mestom in njegovimi prebivalci.

Foto: Sandra Schett in Jonas Machbet
Napisal: Blaž Šenica

Blaž Šenica je trenutno na študiju arhitekture v Istanbulu. Zanima ga predvsem odnos med ljudmi in grajenim okoljem, kultura naseljevanja prostora ter njegova neformalna in spontana raba v razmerju do arhitekture.