Rem Koolhaas se je že v preteklosti intenzivno ukvarjal z evropsko identiteto in vlogo oblikovanja pri projektu Evropske unije. Najbolj znan prispevek Koolhaasa in njegovega AMO, neodvisne organizacije v okviru bolj znanega OMA (Office for Metropolitan Architecture), je bil predlog za novo evropsko zastavo iz leta 2004. Namesto vsem znane in še danes uporabljane modre zastave z dvanajstimi zlatimi zvezdami, ki jo nekateri kritizirajo, ker naj bi šlo za diskriminatorno referenco na krščansko »Marijino krono«, je Koolhaas predlagal vsaj enako polemično novo zastavo. »Črtnokodna zastava« je vsebovala nacionalne barve vseh držav članic, ki se jih da po potrebi dopolnjevati (pa tudi odvzemati, na kar nas je opozoril nedavni Brexit). Obenem pa je zastava, ki na raven nadnacionalnega političnega simbola povzdiguje formo komercialnega produkta, naletela tudi na ostre kritike. Je Evropska unija samo politični odvod globalnega neoliberalizma? Še več, je bil Koolhaasov predlog sprejetje te sporne vloge ali njena kritika?

Predlog za novo evropsko zastavo (AMO – OMA, 2004)

Kakorkoli že, zgodba o črtnokodni zastavi, ki je bila uradno naročena s strani Evropske komisije, čeprav je ta zaradi polemik nato (skoraj) ni uporabljala, je že precej davna preteklost. Očitno pa se svoji ideji Koolhaas ni odpovedal, še posebej v luči velikih družbenih in političnih sprememb, ki so bistveno preoblikovale (samo)percepcijo Evropske unije po letu 2004. V na novo odprtem londonskem Muzeju oblikovanja, ki so ga odprli konec prejšnjega leta v nekdanji palači Inštituta Commonwealtha v Kensingtonu, bo še do konca aprila na ogled uvodna razstava Strah in ljubezen (Fear and Love). Razstava združuje instalacije enajstih izpostavljenih oblikovalcev in arhitektov na temo anksioznosti in upanja v sedanjem svetu.

V eni izmed instalacij je Koolhaas izvedel povratek svoje črtnokodne zastave, pa tudi svoje tematizacije projekta Evrope. »Panevropska dnevna soba« je preprosta instalacija, v kateri so zbrani bolj ali manj ikonični oblikovalski projekti iz vseh osemindvajsetih držav članic Evropske Unije. V dnevni sobi se lahko usedemo na avstrijski Thonet stol ali na dansko Wengerjevo zofo (no, bi se lahko usedli, če ne bi bilo razstavne bariere – morda nezavedna alegorija »navideznega demokratičnega elitizma«, ki pesti tudi evropske inštitucije?), noge položimo na grško tradicionalno preprogo in telefoniramo z legendarnim slovenskim Iskrinim telefonom ETA 85 Davorina Savnika. Seveda ne manjka niti švedski Ikea Billy regal. Harmonija v različnosti skratka, priljubljena bruseljska alegorija, stara tema s starimi, večinoma že velikokrat videnimi remek kosi evropskega oblikovanja.

Vendar pa dnevna soba ni osrednji motiv instalacije. Eno izmed sten v celoti prekriva vertikalno senčilo, ki je izum iz petdesetih let dvajsetega stoletja, torej iz obdobja formiranje ideje Evropske unije. Kot opozarja Koolhaasov spremni tekst, je vertikalno senčilo element, v katerem morajo vsi sestavni deli delovati usklajeno. Temu primerno je vsaka izmed vertikal ena izmed barvnih kombinacij zastav članic Evropske unije. V barvasti steni kmalu opazimo razporek: seveda, iz »dobro usklajene celote« vertikalnega senčila je odpadel eden izmed elementov, britanska vertikala – referenca na proces izstopa Združenega kraljestva, ki se še niti ni dobro začel, pa imamo kljub temu občutek, da traja že od nekdaj.

Vertikalno senčilo z “odpadlo” britansko vertikalo

Med presledki med vertikalami senčila pa naenkrat opazimo, da skupaj s svetlobo seva proti nam še nekaj drugega. Prizor, ki ga senčilo zakriva, je scena uničenja v drugi svetovni vojni po bombardiranju Rotterdama (mesta, kjer domuje OMA). Koolhaasova alegorija je po eni strani povsem jasna in neposredna: evropska složnost ustvarja zastor, ki preprečuje zdrs kontinenta na še eno trnavo pot proti vojni in uničenju. Z Brexitom, pa tudi z drugimi procesi evropske fragmentacije in neenotnosti se v zastoru razkrivajo vse večje špranje, skozi katere se spet začenjajo kazati nekoč že preživeta prekletstva stare celine.

Podoba vojnega uničenja Rotterdama, ki jo zastira senčilo v evropskih barvah

Po drugi strani pa Koolhaas (morda nezavedno) načenja še nekaj drugih tem: kakšna je vloga dizajna pri gradnji skupne evropske identitete? Predvsem pa: v kakšni meri je neuspela zasnova«črtnokodnih« generičnih evropskih simbolov utopičen proevropski poizkus, v kakšni meri pa sindrom evropskih problemov? Je Koolhaas skupaj z AMO poskusil oblikovati identitetni simbol ali tržni brand? Mar ni ravno nekritično vztrajanje na trdi neoliberalni politiki, ki je skrajna redukcija razsvetljenskih idealov na samo in izključno prost pretok kapitala, Evropo pravzaprav pripeljalo v slepo ulico? Za Panevropsko dnevno sobo se zdi, da je najbolj zanimiva ravno zato, ker že minulim polemikam o »črtnokodni zastavi« doda novo, globljo in bolj usodno dimenzijo – pa če jo beremo kot klic k boju za Evropo, ali pa kot nereflektirano nezmožnost obračuna z lastnimi napakami.

Miloš Kosec

Podprite ustvarjanje revije Outsider z naročilom! Pišite na: [email protected]

4 številke, skoraj 800 strani avtorskih zapisov, fotografij, reportaž, izjemne arhitekture in oblikovanja, 25€.
Revijo lahko tudi kupite v trafikah Delo in 3Dva, bencinskih Petrol, hipermarketih in bolje založenih knjigarnah. 184 strani lastnih vsebin: 7€

Spomladanska številka izide 4. aprila