Ob 20. obletnici velike kemične katastrofe v indijskem mestu Bhopal sta aktivista Yes Men leta 2004 stopila v stik s svetovnimi medijskimi hišami kot domnevna tiskovna predstavnika korporacije Dow, ki je to nesrečo povzročila. Dow je po katastrofi, ki je vzela življenje več tisoč ljudem, povzročila dolgoročne zdravstvene posledice ljudem v okolici in uničila na hektare rodovitne zemlje, plačal zelo majhno odškodnino svojcem umrlih in se spretno izogibal finančni kompenzaciji množici ljudi, ki še danes čutijo posledice te katastrofe.
V intervjuju za velike svetovne televizijske hiše sta Yes Men izjavila, da je Dow končno sprejel odgovornost za katastrofo: odločil se je ukiniti izpostavo v Indiji, ki je nesrečo povzročila, izplačati odškodnine tisočem prizadetih, plačati njihove stroške zdravljenja, očistiti mesto nesreče in vložiti denar v raziskave o dolgoročnih posledicah kemičnih izdelkov, ki jih proizvaja. V trenutku, ko je vest zakrožila po svetovnih medijih, so delnice Dowa tako zelo padle, da je korporacija izgubila dve milijardi dolarjev dobička. Odločitev Dowa, da plača kompenzacijo, je delovala kot etično pravilna, a finančno katastrofalna. Vlagatelji v delnice Dowa so se namreč zbali za svoj dobiček. Ko je Dow še isti dan razkril, da je šlo za lažno novico in da Yes Men nista njihova tiskovna predstavnika, so delnice spet poskočile. Prebivalci Bhopala, ki so se izjemno razveselili odločitve korporacije, so bili seveda razočarani, vseeno pa so cenili to, da se je po tolikšnem času nekdo spomnil na njihovo trpljenje.
Nedavno se je korporacija Starbucks soočila s posebne vrste internetno zagato. Po Twitterju se je bliskovito razširila novica, da bo določenega dne v vseh Starbucksovih poslovalnicah na voljo zastonj frapučino za nedokumentirane imigrante v ZDA. Tviti s haštagom »#borderfreecoffee« so objavili to novico pod reklamnim sloganom »Dreamer Day«, vključena pa sta bila tudi logo Starbucksa in slika pijače, ki jo bodo imigranti dobili. Ideja, da bi s propagiranjem mednarodnega dneva nedokumentiranih imigrantov malo zmanjšali dobiček Starbucksa, se je najprej pojavila v internetni debati na strani 4Chan. Nikakor ni šlo za to, da se z majhnim darilom pomaga imigrantom, ampak da se hkrati napade domnevno liberalno korporacijo in nedokumentirane imigrante. Protagonisti te twitterske akcije so namreč načrtovali, da bi v času, ko bi se imigranti zgrinjali v poslovalnice Starbucksa, tja poslali državne organe, ki preganjajo nedokumentirane imigrante. Starbucks je na Twitterju izvedel veliko akcijo, da je javnost prepričal, da je informacija popolnoma izmišljena, in »sanjski dan« z zastonj kavo in policijskim pregonom se na srečo ni zgodil.
V zadnjem času so se podobnih internetnih napadov v ZDA lotili mnogi domnevni Trumpovi podporniki, ki lažnih sporočil ne vidijo le kot nečesa, kar lahko radikalno poseže v politični boj, ampak tudi kot orožje v boju z določenimi korporacijami. Ni pa nujno, da je za napadom na korporacijo kakršen koli drug politični ali ekonomski interes kot to, da se doseže čim večje število klikov na določeno internetno stran. Ob tako razvejeni »produkciji« laži, za katero težko na prvo žogo ugotovimo, katerim ekonomskim in političnim interesom služi, ni nepresenetljivo, da se je v javnosti pojavilo splošno nezaupanje do informacij, s katerimi smo od vsepovsod bombardirani.
Dominacija laži v politiki in ekonomiji se ni zgodila šele v času »post-resnice«. Politiki in korporacije so bili vselej vešči laganja in ljudje so bili bolj ali manj skeptični do tega, kar jim govorijo tisti na pozicijah oblasti.
Kar se je zgodilo danes, je le obrat od skeptičnosti v inercijo in brezbrižnost do samega vprašanja, ali je nekaj laž ali resnica. Paradoksno je brezbrižnost do vsebine laži na delu tudi pri oblikovalcih lažnih vsebin na internetu. Pred časom se je v ZDA razširil lažen tvit, da naj bi predsednik korporacije Pepsi Trumpovim privržencem svetoval, naj ne kupujejo njihove pijače. Ideja tega tvita je bila, da se z izjavo pridobi pozornost, klike in seveda posredno denar oglaševalcev. Predstavniki korporacij poudarjajo, da takšni napadi spodkopavajo občutek zaupanja v njihove izdelke s strani kupcev. Ker je bilo pri mnogih korporacijah zaupanje spodkopano že zdavnaj, lahko rečemo, da so lažne novice nezaupanje le potencirale.
Laganje je bistveno povezano s tesnobo. Posameznik mnogokrat laže sebi in drugim takrat, ko je močno tesnoben. Lahko pa lažemo tudi zato, ker v tesnobi najdemo poseben perverzen užitek. Tako kot voajer ne uživa le v tem, da naskrivaj kuka skozi luknjo, ko je nekdo na stranišču, ampak tudi v tesnobi zaradi možnosti, da ga bo pri njegovem dejanju nekdo ujel, tako tudi nekateri lažnivci uživajo v tesnobi, da bodo morda razkrinkani.
S tesnobo pa je povezano tudi nezaupanje v to, kar naj bi bilo resnica. V nekaterih primerih je resnica preveč travmatična, in zato naredimo vse, da ji ne verjamemo – zatiskamo si oči, jo ignoriramo, sebi in drugim lažemo ali jo kako drugače zanikamo. Kari Norgaard se je vprašala, kako to, da Norvežani, ki se sicer dojemajo kot velike ljubitelje narave, niso bolj aktivni v pritiskih na vlado, naj več naredi glede podnebnih sprememb. Ugotovila je, da se mnogi zavedajo nevarnosti teh sprememb, strah pa jih je, da bi manjša odvisnost države od nafte vplivala na njihovo ekonomsko varnost. Ob razpravah o podnebnih spremembah imajo mnogi občutke krivde, nemoči in tesnobe, zato si raje zatisnejo oči in se s temi vprašanji ne ukvarjajo.
Nezaupanje, ki ga srečujemo v času širjenja lažnih novic, je povezano tudi s tem, da so centri moči, ki novice posredujejo, postali tako zelo razvejeni in skriti, da posameznik ne more več presojati, katere informacije so avtentične in katere ne. Če k temu dodamo dejstvo, da nam mnoge informacije posredujejo skrivnostni algoritmi v rokah Facebooka in podobnih internetnih platform ter da je ogromno denarja vloženega v spodbujanje dvoma o znanstvenih dognanjih, potem ni presenetljivo, da je za posameznika brezbrižnost postala način samoobrambe.
Renata Salecl
