CESARSKI MINIMALIZEM

Če bi Wes Anderson snemal film v Ljubljani, bi bila ena bolj verjetnih filmskih lokacij stavba centralne Pošte na vogalu Slovenske in Čopove. Nenavadno ne bi izgledalo niti, če bi na njej kdo izobesil staro rumeno-črno cesarsko zastavo; habsburški orel in cesarski pismonoše na strešnem vencu pa tako ali tako še vedno stražijo častitljivo poslopje. Železnice, gledališča in pošte ostajajo nekakšne izpostave davno propadlega cesarstva in bodo prostor med Alpami, Jadranom in Karpati še stoletja opominjali na skupno zgodovino in kulturo.

Občutek častitljivosti poslopja in ustanove, ki v njem prebiva, obiskovalec ohrani tudi pri prehodu čez prag. V s kupolo kritem vogalu je umeščen intriganten in obsežen sklop predprostorov in osrednje monumentalne večnadstropne avle, ki s svojo monumentalnostjo opominjajo, da sta bila nekdaj pismo in telegram edini sredstvi komunikacije na daljavo. Danes velikih strežniških central in internetnih vozlišč ne zidamo več v tako monumentalni obliki, pa tudi potrebe za to ni več, saj je splet s svojim neizčrpnim breznom informacij in povezav dovolj monumentalen okvir za vsakodnevno brskanje in pošiljanje elektronske pošte. Včasih pa je še vedno treba peš na pošto: paketov še ne pošiljamo po spletu, pa tudi natečajne projekte je včasih še vedno treba opremiti s poštnim žigom. Zato le malokdo ceni novo, v vhodnih avlah avstro-ogrskega poslopja umeščeno 24 ur delujočo avtomatizirano poštno centralo tako zelo kot ravno arhitekti.

Umestitev dokaj obsežnih novih funkcij v razgiban in občutljiv historicistični interier zahteva tankočuten pristop. Na internem natečaju, ki ga je razpisala Pošta Slovenije, so prvo nagrado prejeli in pred kratkim tudi izvedli BAAM arhitekti: Blaž Jamšek, Andrej Zonta in Matej Peneš. Ker je enako kot fasada varovan tudi historični interier, je bilo za projekt ključno tesno sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Projekt je do konteksta pristopil skoraj urbanistično, kar je glede na različna križanja in zgoščevanja poti obiskovalcev v vogalu stavbe smiselno in v sozvočju z izvorno funkcionalno zasnovo objekta. Zagata ohranjanja koherence starega in jasna ločitev od novega je bila glavno vodilo pri enotnem oblikovanju vseh novih elementov v kontrastni črni barvi in materialu: perforiranih oziroma polnih kovinskih elementov.

Nova interpolacija je oblikovana kot dve zaključeni enoti. Prva, umeščena v vogalni predprostor oziroma vetrolov, je 24 ur odprta in avtomatizirana postaja, ki je zaradi vključenih obsežnih avtomatov bolj masivna. Druga, umeščena v osrednjo večnadstropno avlo, je lažja in bolj igriva prodajno-informativna postaja. Vsako izmed njiju v celoto povezuje krožnica, ki jo morda lahko beremo kot sodobno interpretacijo renesančnega načela, da je raznolike in nepravilne prostore najelegantneje nevralizirati s krogom. In kot nevtralizacijo moramo brati tudi nove posege na Pošti – pri tem pa je treba opozoriti, da nevtralizacija tu ne pomeni tudi brezkarakternosti. Če sta material in oblikovalski jezik zadržana in se umikata bogatemu historicističnemu okvirju, pa dvojna krožnica ne poskrbi le za kontekstualizacijo novih posegov, ampak tudi za smiselno koherenco in enotnost nove oblikovalske poteze.

Miloš Kosec