Leto 2017 bo v znamenju Jožeta Plečnika. 7. januarja smo že obeležili 60 let od smrti velikega mojstra arhitekture, 23. januarja pa se bomo spomnili še 145 let, odkar se je rodil v hiši na današnji Slovenski cesti v Ljubljani. Že v iztekajočem se preteklem letu so nekatere kulturne ustanove oznanile svoje programe ob prihajajočih obletnicah. Mesto Ljubljana in lansko leto vrhunsko prenovljena Plečnikova hiša bosta organizirala serijo štirih začasnih razstav; ta petek bo otvoritev prve z naslovom Plečnik na Brionih, od 14. aprila pa bo na ogled razstava o arhitektovem snovanju zasebnih predsedniških prostorov na Praškem gradu. Sledila bo 7. julija odprta razstava, na kateri bo skozi grafike svoj pogled na Plečnika predstavila mlada generacija likovnih ustvarjalcev, serijo razstav pa bo jeseni, 14. oktobra, zaključila razstava projektov iz arhitektovega opusa (od tega večina nerealiziranih), ki tematizirajo vodo. Na Ljubljanskem gradu bo od 25. maja do začetka oktobra na ogled razstava Plečnik nad mestom, kjer bosta podrobno predstavljena oba arhitektova še danes kontroverzna načrta za preureditev grajske stavbe nad slovensko prestolnico. Poleg omenjenega mesto in Mestni muzej in galerije mesta Ljubljana (MGML) pripravljata še mnoge fotografske razstave, javna vodstva, pogovore in tudi izdajo dveh novih knjig (podrobnosti si lahko preberete tule).
Logo Plečnikove Ljubljane, www.ljubljana.si
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fužinskem gradu se bodo prazničnemu letu pridružili s serijo razstav, ki bodo osredotočene tako na arhitekturne dosežke arhitektov ljubljanske Plečnikove šole kot tudi na oblikovalske dosežke od 50. let 20. stoletja naprej iz zbirk muzeja. Vsebina spreminjajoče se postavitve celoletne razstave se bo menjavala vsaka dva meseca, poleg tega pa bo muzej organiziral še vrsto terenskih ogledov in vodstev. Podrobnejši program bo MAO objavljal sproti na svoji spletni strani.
Plečnikovo leto pa ne sme postati samo komemorativna obletnica. Za Plečnika se včasih zdi, da je postal skoraj prevelika osebnost za slovensko arhitekturno srenjo; kot da se o njem ne da povedati nič novega in da je diskurz omejen na (sicer obilen) nabor splošno sprejetih pogledov in uveljavljenih mnenj. To seveda ni arhitektova krivda; če se je njegova želja po večni arhitekturi, architecturi perennis, kakorkoli uresničila, je to ravno na način večnega premišljevanja in redefiniranja njegove zapuščine. Hvala bogu so minila desetletja, ko se je o Plečnikovem opusu govorilo le z inflacijsko uporabo slogovnih (in na njih bolj ali manj eksplicitno vezanih vrednostnih) oznak, da ne omenjam še posthumnih, celo nedavnih poskusov nasilne preobrazbe v nekakšno svetniško figuro. Če se nam danes ni več treba ubadati z nekakšno osnovno higiensko selekcijo debat o Plečniku, ker ne potrebujemo niti njegovih nekritičnih častilcev niti samodeklariranih »kritičnih« zametovalcev, pa to še ne pomeni, da nam je zmanjkalo dela; nasprotno. Publikacije uveljavljenih preteklih desetletij so vzpostavile dobro, pa še zdaleč ne edino možno izhodišče razumevanja arhitektovega opusa. Knjiga Tomaša Valene, izdana pred nekaj leti, lepo nakazuje, da so v Ljubljani manj uveljavljeni pogledi ne samo možne, ampak tudi nujne in duhovite obogatitve arhitekturne misli. Tako v akademski kot poljudni sferi ostaja množica izredno zanimivih in še skoraj neraziskanih tematik. Omenimo jih samo nekaj: medijska in poljudna fascinacija z arhitektovimi nerealiziranimi projekti, fascinacija z načrti za povojni parlament oz. »Katedralo svobode« v delu Neue Slowenische Kunst in slovenske retroavantgarde nasploh; posmrtni vpliv na popularno in državno ikonografijo; arhitektova dela v luči reprezentacije oblasti od Masaryka preko kralja Aleksandra do Tita; povojno, danes bi rekli »post-ideološko« sintetiziranje ljudske, religiozne in komunistične simbolike; programski pragmatizem Plečnikovega snovanja monumentalnih arhitektur (kot na primer pri Narodni in univerzitetni knjižnici, ki je bolj kot funkcionalen objekt zasnovana kot generična palača, ki bi nekdaj v prihodnosti lahko prevzela katerokoli že reprezentančno funkcijo); »odprtokodna arhitektura« projekta Pod občinsko streho, kot jo je poimenoval Matevž Granda v enem izmed člankov na tej spletni strani … To je le nekaj tem, ki so danes precej bolj aktualne kot še pred desetletjem ali dvema in ki še čakajo na poglobljeno debato in raziskave.
Hiše pod občinsko streho
Morda najbolj nujna naloga Plečnikovega leta, ki nas čaka, pa je razmislek o tem, kaj bomo z njegovo izjemno dediščino počeli v naslednjih desetletjih. Po eni strani postaja arhitekt blagovna znamka in morda najopaznejša ikona slovenske arhitekture v mednarodnem merilu; po drugi strani pa smo bili v preteklih desetletjih presenetljivo uspešni v ignoriranju, včasih pa celo v zaostrovanju propadanja nekaterih njegovih projektov. Pospešen in hvalevreden trud slovenskih in čeških strokovnjakov za zavarovanje arhitektovega dela v okviru Unescove svetovne dediščine je na žalost uravnotežen s propadanjem Bežigrajskega stadiona, kjer se človek ne more odločiti, ali bi večjo katastrofo pomenila realizacija predvidenih predimenzioniranih komercialnih dodatkov ali pa njegovo sedanje počasno propadanje. Plečnikova dediščina je pač ena, celovita; iz nje si ne moremo izbrati samo nekaj dobro vzdrževanih stavb, izpustiti pa vse tisto, kar meče senco na skrbno vzdrževano turistično podobo.
Želimo si, da bi »večnost« Plečnikove arhitekture v prihodnje izražala predvsem večno aktualnost in nenehno potrebo po premisleku njegove zapuščine; ne pa zamrznjena in kanonična pravila razumevanje mojstrskega opusa. Da bi morda v tem sledili gibkosti, dinamiki, odprtosti in metamorfozah Plečnikovega ustvarjalnega procesa, ki ga na izpiljenih in skrbno pretehtanih končnih rezultatih včasih niti ne opazimo. V tem smislu je in bo Plečnik resnično »arhitekt za vse čase«. Pri Outsiderju se bomo v prihajajočem letu trudili, da po svojim močeh sodelujemo v premislekih in odpiranju debat, ki bi pri tem vsaj malo pomagale.
Miloš Kosec
