Ko je v Tivolskem gradu pred skoraj dvema stoletjema od časa do časa stanoval maršal Radetzky, so bile sobane v prvem nadstropju verjetno opremljene relativno skromno – kot se za starega soldata, ki je večino svojega življenja preživel na bojnih pohodih in poljskih posteljah, tudi spodobi. Radetzky je bil varuh starega reda. Vsi njegovi manevri, premiki in zmagovite bitke so imele en sam namen: obdržati slavo in oblast avstrijskega cesarja, se upreti nezadržnemu vplivu Francoske revolucije, naraščajoče politične moči meščanstva in italjanskega, madžarskega in nemškega nacionalnega vrenja. Bil je, kot smo temu rekli nekdaj, na napačni strani zgodovine. Zato lahko samo ugibamo, kaj bi si mislil, če bi zvedel, da ga danes večinoma poznamo samo po koračnici, ki nosi njegovo ime, in ki je še danes obvezni sestavni del plesa vsake generacije maturantov.
Maršalove sobe v prvem nadstropju tivolskega dvorca, kjer si je stari vojščak kdaj pa kdaj privoščil oddih med kaznovanjem upornikov proti cesarju, pa trenutno ne zevajo v preteklost, ampak naravnost tja, od koder je Radetzky odvračal oči. Črne lovke prihodnosti so osrednja rdeča, no, črna nit razstave Andreja Škufce z naslovom Črni trg. Gre za zelo aktualno predstavo prihodnosti (kar je vedno nekakšen oksimoron): prihodnosti, ki jo bistveno določata tehnološki pesimizem in nepredvidljive silnice prostega trga. Zato je neoliberalna prihodnost danes povsem drugačen pojem kot v devetnajstem ali celo dvajsetem stoletju. Ker po letu 1989 velja, da se je zgodovina s padcem Berlinskega zidu končala, je danes pravzaprav težko biti na napačni strani zgodovine. Še težje si je predstavljati prihodnost, ki ne bi bila zaznamovana s tako ali drugačno katastrofo. In to kljub temu, da živimo v času nezadržnega tehnološkega napredka – vendar pa se zdi, da nove tehnologije in koncepti za razliko od šestdesetih, ko so gradili pot na Luno, danes kvečjemu napovedujejo pospešitev kataklizme. Svet lahko z avtomatizacijo, pospešenim tehnološkim razvojem in istočasnim drsenjem družbe nazaj v arhaične in patriarhalne vzorce kar izbira scenarije svojega uničenja: bo to pandemija (trenutno zelo aktualno!), globalno segrevanje, iztirjena umetna inteligenca, ali morda vsakega po malo?
Kaj imajo vsi ti katastrofični scenariji skupnega? So nadvse abstraktni: njihova velikost ni prilagojena človeškemu telesu, doseg njihovih posledic pa človeku brez pripomočkov informacijske tehnologije sploh ni zares doumljiv, kaj šele intuitiven. Katastrofe so danes protiintuitivne: virus je premajhen, globalno segrevanje pa prepočasen »dogodek«, da bi ga lahko videli ali začutili, kot lahko vidimo vojno ali začutimo poplavo. To je teoretski, zaradi trenutne pandemije pa tudi vsakodnevni kontekst, kamor se umešča razstava. Črni trg je zavzel celotno prvo nadstropje Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Tivolskem gradu – beseda »zavzela« je tu še posebej primerna, ker je bleščeče črna poliuretanska intervencija podobna invaziji v belino utopljenih sob bidermajerskega dvorca. Klasicistični okenski okvirji in vratni podboji so v teh prostorih poleg obiskovalcev razstave samih zadnji označevalci človeškega merila. Črnina povezav, lovk, cevi ali mreže (pojem, ki ga tu uporabimo, je lahko poljuben) si je prostore že prisvojila in določa naše gibanje skoznje. Tu ni več vsiljivec Stvar (ne glede na to, ali v njej vidimo reminiscenco na znanstveno fantastiko, utelešenje svetovnega spleta ali alegorijo prehoda v svet, ki ni več namenjen ljudem). Vsiljivec je človek, in skupaj z njim arhitektura starega dvorca okrog črnine. Oba pripadata enako arhaičnemu svetu. Svoje premikanje moramo hočeš nočeš prilagoditi dejstvom v prostoru, tako, kot se mora človek dnevno prilagajati borznim krivuljam, bonitetnim ocenam, ekspanzijam virusov in bakterij ter počasnemu višanju temperatur.
Abstraktno, črno-belo naravo intervencije spremlja bogat nabor konceptov sodobne filozofije in umetnostne teorije, ki se lotevata spremenjenega odnosa med človekom in strojem, med otipljivim prostorom in neotipljivimi informacijami, med ljudmi in stvarmi. Navsezadnje so danes tudi na intelektualnem in akademskem polju koncepti vsaj tako zaželjeno tržno blago kot so delnice ali kriptovalute na finančnih trgih. Sprehod čez vrsto vratnic v ravni črti, skozi enfilade, je bil nekdaj impresivni ceremonial. Obiskovalec razstave pa pri prehajanju skozi enfilade Tivolskega dvorca prihodnost doživlja bolj streznitveno. Svojo prihodnost meri s svojim telesom, ki z vsakim korakom preko črne lovke in z vsakim sklanjanjem pod črno cevjo izgublja stik z objekti in silnicami, ki vedno bolj ekskluzivno določajo razmerja moči.
Miloš Kosec
Podprite ustvarjanje revije Outsider in se nanjo naročite.
Razstava Črni trg je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Tivolskem gradu na ogled še do srede avgusta.
