Čez nekaj dni bomo praznovali 29 let neodvisne in demokratične Republike Slovenije. Ustanovljena je bila z demonstracijami in bojem za človekove pravice, svobodo izražanja, pravice do zbiranja in do demokratičnega soupravljanja z državo – v veliki meri ravno na ulicah in trgih Ljubljane in drugih slovenskih mest. Ne takrat ne prej niso bili trgi med protesti zaprti ali ulice blokirane. Nato pa je bil v nervozi pred protesti v petek, 19. junija 2020, naenkrat zaprt, ograjen in nadzorovan celoten Trg republike, srce Ljubljane in demokratične Slovenije ter prizorišče osamosvojitve. Kako smo sredi na videz povsem normalne družbe prišli do te skrajne točke?

Ograje na trgih so skupaj z bodečo žico na mejah novi fenomeni, na katerega smo se na žalost vse prehitro navadili ravno v demokratični in neodvisni Republiki Sloveniji. Če seveda ne štejemo žice, s katero je italijanska okupacijska oblast obdala Ljubljano.

Aleksander Vujović in Miloš Kosec, arhitekta in pisca, sva bila v petek na Trgu republike: eden na eni, drug na drugi strani ograje. Eden izmed naju se je ob petih udeležil protestnega branja slovenske ustave na izpraznjenem in ograjenem trgu, ki je sile reda tako vznemirila, da so začele ploščad prisilno izpraznjevati. Drugi se je udeležil demonstracij ob sedmih, ki so po robovih trga mirno in ogorčeno protestirale. Nato pa sva skupaj razmišljala o tem, kdo se v enaindvajsetem stoletju boji prostega trga in komu pravzaprav pripada javni prostor, če ga je treba s policijo in ograjami varovati pred državljani.

Trg – praznina

Mesta ne oblikujejo zgolj zgrajene stavbe. Tvori ga predvsem javni prostor, torej praznine med njimi: parki, ulice in trgi. Ti po definiciji pripadajo vsem in so vsem dostopni. Omogočajo ljudem, da jih uporabljajo na vnaprej nedoločen način: jih prečkajo, se po njih gibljejo, se zadržujejo, združujejo ali se na njih drugače udejstvujejo. Šele v javnem prostoru lahko posamezniki tvorijo družbo. Popolno ograditev največjega in simbolno najpomembnejšega javnega prostora v državi, ki se je zgodila 19. 06. 2020, predstavlja radikalni prostorski, družbeni in politični precedens. Trg republike je bil dolga leta pred prenovo, ki naj bi ga spet odprla v zares javni prostor, zaseden s parkiranimi avtomobili, nikoli pa ni bil na takšen način v popolnosti blokiran za zborovanja. To se ni zgodilo ne v času socializma (denimo stavka Litostrojskih delavcev 1987), ne v času vojne, ne pozneje.

Arhitekti radi govorimo o praznini. Praznina, ne pa zidovi okrog nje, tvori arhitekturo. Praznina je subverzivna. Praznina je prazni označevalec, kjer lahko vsakdo razbere svoj pomen. Naenkrat pa ni potrebe, da bi brali akademske in filozofske knjige, ki govorijo o praznini. Zadošča pogled na popolnoma ograjen Trg Republike, da lahko potrdimo tezo, da je praznina še vedno, morda celo bolj kot kdajkoli, uporniška in subverzivna. Kdo se boji duha, ki je znotraj prazen, okrog ga pa nič ni? Morda ravno zato avtoritarni režimi praznino tako radi polnijo s skrbno koreografiranimi množicami, ki na tribunah in tlakovanih ploščadih izrisujejo besede in podobe. Takšne množične predstave terjajo vaje in priprave. Namesto vsega tega je moteča praznina sredi Ljubljane v petek za hip spominjala na oder slabega amaterskega gledališča, ki je z v oklepe in ščite odetimi igralci izvedlo burlesko: iz ograjenega trga je prisilno odstranjevalo civiliste, ki so mirno brali ustavo. Prazen prostor in temeljni zakon države: zares strašna nasprotnika.

Trg –  žrtev nestrpnosti

Prazen prostor je prizorišče v čakanju, uprizoritveni potencial, ki pripada vsem. Onemogočanje sleherne neškodljive uporabe pomeni rušitev razmerij v družbi kar predstavlja nevarno igro. Zagrajevanje trga in onemogočanje njegove uporabe je zaenkrat začasne narave – ne bi pa se prvič izkazalo, da začasne situacije postanejo najbolj trajne. . Pomislimo na Narodni dom v Trstu. Čez dober mesec bo minilo natanko sto let od julijskega požiga te znamenite stavbe. Vendar požig ni nujno najhujše, kar se je stavbi pripetilo. Požgano hišo se obnovi, lastništvo se, četudi šele čez stoletje, vrne. Narodni dom pa je doživel še eno, nepovratno prostorsko nasilje. Tri leta kasneje so trg pred palačo pozidali s historicistično stavbo Arrigoni. Narodni dom je tako izgubila prostor pred seboj, trg, na katerem je bil dominanten. S tem so bila razmerja in značaj tega prostora za vedno spremenjeni, Narodni dom in z njim slovenska skupnost v Trstu pa sta bila izbrisana iz javnega prostora.

Zaprti ali prosti trg?

Poseganje v javni prostor je izredno občutljivo dejanje: ne pomeni vedno le pozidave, ampak tudi na prvi pogled začasne in morda celo »prijazne« ukrepe: protiteroristične ovire, stalne postavitve razstav, nepremičnih klopi in panojev, dodatne podstavke in drogove za zastave ter podobno. Tudi na Trgu Republike smo se državljani vse prehitro navadili z vedno bolj vztrajnim pomikanjem ograje: najprej iz neposredne bližine Državnega zbora proti sredini trga in zdaj povsem do njegovih robov.

29 let smo veliko poslušali o prostem trgu: kako je pomemben, kako bolj kot odločevalci v parlamentu ali ljudje na cesti razume prioritete ekonomije in družbe in kako lahko samo prosti trg uravnava proizvodnjo in porabo tako, da bo za vse najbolje. Prosti trg da kaznuje neučinkovitost in nagradi vizionarje. Prosti trg ustvarja pravila igre, ki so enaka za vse. Prosti trg razdeli dobrine med ljudi tako, da sčasoma vsi napredujemo. Prosti trg onemogoča korupcijo in netransparentnost. Prosti trg včasih zahteva, da se zapre kakšno delovno mesto, vendar pa bodo s časom bodo vsi deležni višjega standarda in učinkovitejše družbe. Brez prostega trga v času globalnega kapitalizma pač ne moremo. Zdi se, da je prosti trg osrednja svetinja današnjega časa. Naenkrat pa je največja nevarnost ravno prosti Trg: prazen prostor, namenjen manifestacijam in svobodi govora, umeščen med Državnim zborom in Vlado, med institucijami, ki sicer zahtevajo in branijo prosti trg.

Trg republike, ustava republike

Ne marava politikantstva in lahkotnega jadranja na ideologijah. Ravno tako se ne dovoliva zlorabljati v dnevnopolitične namene, meniva pa, da je nevarno in neodgovorno ostati tiho, ko se radikalizem tako močno prezrcali v prostor. To je po navadi družbeni alarm zadnje stopnje. Zato se je eden od naju ob tej priložnosti z veseljem za nekaj časa pridružil skupini ozaveščenih in pogumnih ljudi, ki so zasnovali svojevrstno uprizoritev branja ustave na Trgu republike ob 17. uri, drugi pa se je udeležil protestov ob 19:00. Prvo dejanje ne bi bilo nič posebnega, če bi bilo družbeno in prostorsko stanje normalni in trg vsakodnevno svoboden za sleherno neškodljivo uporabo. Tako pa se je zaradi skrajne odločitve oblasti to dejanje prelevilo v prepovedano in na videz ekstremno delovanje, ki se je končalo s popisom udeleženih oseb, z grožnjami s silo in na koncu s fizično odstranitvijo sodelujočih. Branje ustave je tako postalo zrcalo nesmiselnosti blokade slabih tisoč kvadratnih metrov velikega javnega prostora. Odsotnost možnosti protestiranja na samem trgu se je kasneje, ob zbiranju več tisoč ljudi, zrcalila v ogorčenosti množice, ki je nadomestno zato zborovala na ljubljanskih (še ne zaprtih) ulicah.

Performans na performans

V petek ni šlo samo za zadušitev umetniškega performansa branja ustave. Šlo je za trk dveh performansov. Mirno sedenje in branje ustave na trgu je nedvomno manj skrajna in manj škodljiva manifestacija v primerjavi z nerazumnim ograjevanjem tako velikega javnega prostora. Če je konceptualna umetnica Rachel Whiteread z betonskim odlitkom notranjosti vrstne hiše ustvarila negativ na ravni posamezne arhitekture, je 19. 06. 2020 na Trgu republike v Ljubljani podobno intervencijo na ravni urbanističnega oblikovanja izvedlo Ministrstvo za notranje zadeve. Z zamejitvijo zraka – celotne prazne ploščadi – so uprizorili neprostor, antitrg. Hkratna uprizoritev branja ustave je bila le šibkejša, a vsebinsko bolj točna paralela, ki je očitno zmotila negotovega in agresivnega »velikega umetnika«. Pa vendar je bila s tem udeležencem protestnega branja ponujena enkratna izkušnja ponovnega premisleka o pomembnosti prostega in vsem dostopnega javnega prostora.

Trg vsem

Ali zamejitev celotne ploščadi Trga Republike in ulic okoli Državnega zbora ni odkrita provokacija s strani oblasti in izzivanje čustev pri državljanih, ki se za uporabo javnega prostora čutijo opeharjene? Ne pozabimo, da so se nekateri največji družbeni premiki zadnjega desetletja začeli ravno z branjenjem javnega prostora: trgi Maidan v Kijevu, Tahrir v Kairu in Taksim v Istanbulu so še dovolj sveži opomini, da se javnega prostora ne da uničiti brez posledic.

 

Aleksander Vujović in Miloš Kosec

2 misli na “Kdo se boji prostega trga?

  1. “29 let smo veliko poslušali o prostem trgu: kako je pomemben, kako bolj kot odločevalci v parlamentu ali ljudje na cesti razume prioritete ekonomije in družbe in kako lahko samo prosti trg uravnava proizvodnjo in porabo tako, da bo za vse najbolje.”

    Prosti trg nima lastne inteligence, je preprosto agregat preferenc ljudi, nič več. Oskrbo države s hrano bi lahko hipotetično upravljali centralnoplansko, tako kot javno zdravstvo npr., ljudem bi od plače trgali prispevek za javni zavod za hrano, ki bi anticipiral prehrambene potrebe ljudi, bil bi lastnik in upravnik kmetij, kupoval bi hrano od uvoznikov… Namesto trgovin s hrano bi imeli izpostave zavoda in ljudje bi tja hodili po prehrambene artikle. Kako ravnovrstno in kakovostno hrano bi dobivali, koliko bi nas stala, kako hitro bi se tak zavod odzival na spremembe potreb uporabnikov ipd. smo videli v socializmu, ko je bilo bolj ali manj vse centralnoplansko, ko je bila izbira dobrin zelo majhna in so morali ljudje stati v vrstah za olje in meso. Ali ni hrana najbolj nujna dobrina in bi morala po logiki zagovornikov centralnega planiranja prva na seznamu javnega dobra? Zakaj ni, zakaj hrano lahko prepuščamo trgu, zdravstva ali medijev npr. pa ne? Zakaj točno hrana bolje deluje na prostem trgu, zdravstvo in mediji pa ne? Morda lahko trdimo, da bi z javnim zavodom ljudje jedli bolj zdravo, da bi javni zavod ščitil ljudi pred junk foodom, tako kot jih RTV pred populizmi in teorijami zarote. Pa jih res, ali pa bi morali za dobro ljudi dejansko prepovedati junk food in internet in dovoliti samo javni zavod za hrano in RTV?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja