Preden se posvetimo naslednjemu pogovoru na temo arhitekturne prakse v Evrope, bi želel opozoriti bralce, da pričujoča serija pogovorov ni pravna analiza gradbenih zakonodaj v EU, ampak nas zanimajo povsem praktični vidiki soočanja arhitektov z upravnimi postopki.
V kontekstu aktualnega sprejemanja nove gradbene zakonodaje v Sloveniji, želimo s temi pogovori opozoriti na dejstvo, da sta kakovostna in stabilna zakonodaja temelj dobrega in strokovnega prostorskega načrtovanja.
Arhitekt Davor Podbregar že skoraj desetletje živi na Dunaju. Deluje kot samostojni arhitekt z aktivno licenco (Ziviltechniker Architekt) pri dunajski zbornici. Na večjih projektih se kot vodja projektov povezuje tudi z arhitekturnim birojem PLOV Architekten. Trenutno kot vodja projekta deluje na projektu stanovanjske soseske s 110 stanovanji, mestnim vrtcem in podzemno garažo v 21. dunajskem becirku in na številnih manjših projektih v Avstriji in Sloveniji.
Kako bi na kratko opisal postopek pridobivanja dokumentacije za gradnjo v Avstriji?
V Avstriji je gradbena zakonodaja urejena na nivoju zveznih dežel, kar pomeni, da ima vsaka zvezna dežela svoj gradbeni zakon. Tehnične smernice in tehnične norme so načeloma poenotene in so enake po celi Avstriji. Večja mesta imajo na magistratu gradbene oddelke, zadolžene za gradbene zadeve, med drugim za podeljevanje dovoljenj za gradnjo. Manjše občine gradbenih oddelkov nimajo, o postopku pridobivanja dovoljenja za gradnjo odloča župan, ki se praviloma posvetuje s konzulenti iz stroke.
Varstvo kulturne dediščine je urejeno na nivoju države, zato se v primeru spomeniška varstva le-to ureja v ločenem postopku, neodvisnim od postopka za pridobitev dovoljenja za gradnjo.
Kakšen je obseg dokumentacije za enodružinsko hišo?
Glede na to, da ima Avstrija 9 različnih gradbenih zakonodaj, se bom v odgovoru navezal na dunajsko gradbeno zakonodajo in postopke. V nekaterih zveznih deželah imajo postopki drugačne specifike in so lahko, predvsem na podeželju, tudi precej poenostavljeni.
Poleg načrtov arhitekture (situacija, tlorisi, prerezi in fasade) in kratkega opisa projekta je potrebno priložiti energetsko izkaznico (projektant gradbene fizike) in dokazilo o uporabi obnovljivih virov energije (projektanti strojnih in elektro inštalacij) ter izjavo statika oz. predprojekt statike (odvisno od zahtevnosti projekta). Del dokumentacije so tudi formularji, v katerih projektanti s svojim podpisom in žigom potrdijo določene bistvene zahteve – npr. gradnjo po principu dostopov za gibalno ovirane, zadostno število parkirnih mest za avtomobile in kolesa, potrdilo o zadostni količini vode za varstvo pred požarom (oddaljenosti javnih hidrantov) ipd.
Kadar gre za večje in zahtevnejše projekte lahko pristojni predpišejo dodatne dele dokumentacije, kot npr. projekt varstva pred požarom, projekt krajinske arhitekture, projekt vplivov na okolje ipd.
Projektante se v zadnjem času spodbuja k oddaji dokumentacije v elektronski obliki preko spletnega portala – za določene dele dokumentacije (npr. energetska izkaznica) je elektronska oddaja obvezna.
Koliko časa traja upravni postopek in ali je ta čas v naprej predvidljiv?
V primeru običajnega postopka za pridobivanje dovoljenja za gradnjo imajo pristojne službe na Dunaju 6 mesecev časa, da odločijo o vlogi. V nekaterih drugih zveznih deželah so roki lahko drugačni, v Spodnji Avstriji npr. 3 mesece. V primeru zahteve po dopolnitvi začne rok teči od začetka z dnem oddaje dopolnitve. Postopek je mogoče pohitriti, če se soglasja in mnenja pristojnih služb pridobi predhodno in odda skupaj z vlogo, v nasprotnem primeru jih magistrat pridobiva v sklopu postopka. Morebitne nejasnosti je mogoče razjasniti v pogovoru z magistratom in referentom pred oddajo vloge, s čimer se je mogoče izogniti dopolnitvam in nepotrebnemu podaljševanju postopka.
Kakšna je vloga arhitekta? Ali lahko na primer tudi gradbeni inženir (ali strojnik ali kateri drug inženir) vodi projekt?
Avstrijska zakonodaja ne pozna funkcije odgovornega vodje projekta, kot je to v Sloveniji. Vsak izmed projektantov je v vseh fazah projekta odgovoren samo za svoj del projekta. Prevzemanje delov projekta drugih strok, za katere posameznik ni kompetenten, imajo lahko rigorozne finančne ali kazenske posledice – npr. odvzem licence.
Gradbeni zakoni ne predpisujejo, kdo je lahko projektant arhitekture, ampak to urejajo zakoni posameznih strok. Načeloma lahko arhitekturni del projektirajo arhitekti (Ziviltechniker Architekt – z aktivno licenco pri zbornici), Baumeistri (ki so avstrijska specifika in znotraj ene osebe ali podjetja združujejo osebo, ki projektira in hkrati izvaja – imeti morajo opravljen strokovni izpit za Baumeistra) ter risarski biroji (ki imajo veljavno dovoljenje gospodarske zbornice). Pri zahtevnejših projektih je to mogoče zgolj v teoriji, saj je potrebno priložiti določena potrdila, ki jih mora z žigom in podpisom potrditi Ziviltechniker, čemur od omenjenih treh lahko zadosti samo arhitekt.
V praksi se investitorji Baumeistrov in risarskih birojev poslužujejo pri enostavnejših projektih, kot so manjše adaptacije ali nezahtevne enodružinske hiše, predvsem je to pogostejša praksa na podeželju. Investitorji praviloma prepoznajo kompetentnost arhitektov kot edini primeren izbor, ko govorimo o resnih arhitekturnih projektih. Zasebni investitorji se zavedajo, da je kompetenten projektant arhitekture pot do uspešno izpeljanega projekta tudi z ekonomskega vidika. Tudi pri javnih investicij je, kljub dejstvu, da ni zakonske regulative, praktično samoumevno, da je projektant arhitekture vedno arhitekt.
Kakšno izobrazbo in katera pooblastila mora imeti avtor arhitekture, da lahko pripravi projektno dokumentacijo?
Imeti mora predpisano izobrazbo, opraviti strokovni izpit in imeti aktivno licenco in članstvo v zbornici v zvezni deželi, v kateri je sedež biroja (oz. arhitektovo stalno prebivališče). Šele z opravljenim strokovnim izpitom in podelitvijo naziva, lahko posameznik uporablja naziv arhitekt. Uporaba naziva arhitekt zgolj na podlagi končanega študija, ni dovoljena. Prav tako lahko naziv arhitekturni biro uporabljajo samo podjetja, v katerih imajo več kot polovični lastninski delež arhitekti (po prej navedenih kriterijih).
Na kratko: trije najbolj pereči problemi v arhitekturni stroki v vaši državi?
Prvi je vsekakor že omenjeno dejstvo, da ima vsaka zvezna dežela svoj gradbeni zakon in zakon o urejanju prostora. S tem ima Avstrija 9 gradbenih zakonov in 8 zakonov o urejanju prostora (na Dunaju je zakon o urejanju prostora del gradbenega zakona).
Drugi problem je dejstvo, da lahko objekte, kot že omenjeno, poleg arhitektov v določeni meri projektirajo tudi Baumeistri ali risarski biroji, kar se predvsem na podeželju odraža na kvaliteti stavbnega fonda. V primeru Baumeistrov je še toliko bolj problematično, da nista ločena projektantski in izvedbeni del, kar zmanjšuje neodvisnost in transparentnost v postopku projektiranja in gradnje.
Tretji problem je omejevanje in zapiranje možnosti udeležbe na natečajih za mlade arhitekte z manj izkušnjami. Vse več natečajev je zaprtih, pri čemer je za udeležbo na natečaju potrebno predložiti dokazila o realiziranih projektih, številu zaposlenih, letnem prometu ipd. – čemur mladi biroji, ki vstopajo na trg, pogosto ne morejo zadostiti.
Kako pogosto se spreminja zakonodaja za to področje?
Zakonodaja se spreminja na približno pet let. Sicer ne gre za bistvene spremembe, ampak za dopolnitve in prilagoditve, ki naj bi reševale probleme v praksi, oz. omejile možnost različnih interpretacij. Tudi sicer pristojne službe redno (neodvisno od spremembe zakonodaje) izdajajo obrazložitve in smernice predpisov, v izogib različnim (napačnim) interpretacijam.
Kako široko/ohlapno interpretirajo zakonodajo pristojne inštitucije (z drugimi besedami: je postopek bolj birokratski ali obstaja strokovna individualna presoja)?
Upravni postopek v smislu preverbe, ali je bila oddana vsa predpisana dokumentacija v predpisanih rokih, je birokratski. Vsebinske preveritve dokumentacije pa so vedno podvržene strokovni individualni presoji, pri čemer so presojevalci osebe iz stroke in presojajo vsaka svoj strokovni vidik – gradbeno zakonodajo, arhitekturo, požarno varnost, gradbeno fiziko itn. Možnost subjektivne interpretacije je omejena s strokovno kompetentnostjo presojevalcev ter smernicami in obrazložitvami veljavnih predpisov, ki jih pristojne službe redno izdajajo prav z namenom preprečitve subjektivnih interpretacij.
Pripravili: Matevž Granda, Srđan Nađ, Miloš Kosec, Nina Granda
Uredil: Matevž Granda
Foto: Lovro Rozina
