Londonska arhitekturna šola Bartlett letos poleti organizira arhitekturno delavnico SummerLab v našem domačem prostoru severnega Jadrana. Udeleženci bodo pod vodstvom dr. Boštjana Bugariča iz arhitekturnega portala Architectuul in dr. Giulie Carabelli iz Inštituta Maxa Plancka raziskovali dve ikonični arhitekturi dveh mejnih mest v Italiji in Sloveniji: Fabianijev Narodni dom v Trstu in Mihevčevo Tomosovo stolpnico v Kopru.
Kako skozi samo dve stavbi misliti dve mesti, dve družbi in navsezadnje celoten mejni prostor v vsej njegovi zgodovinski in prostorski spremenljivosti? Četudi tržaški Narodni dom iz preloma stoletja karakterno na prvi pogled nima kaj dosti skupnega s koprsko stanovanjsko stolpnico iz petdesetih, pa spoznavamo v obeh objektih eminentno politična arhitekturna programa. Narodni dom ni političen simbol le zaradi fotografij ožgane stavbne lupine, kakršna zre v nas iz starih fotografij po fašističnem požigu leta 1920 in ga dela za otipljiv znak fašističnega in šovinističnega preganjanja tržaških Slovencev. Že njegova izgradnja v mestnem središču četrtega največjega mesta Avstro-ogrske monarhije je bila jasno odmerjena gesta, samozavesten korak k zavrnitvi perifernega, obstranskega statusa druge največje narodne skupnosti v mestu. Izbira arhitekta Maksa Fabianija, ki je bil in obenem ni bil Slovenec, je v tem tržaškem metropolitanskem Slovenstvu vsekakor pomenljiva – kot je pomenljiva tudi usoda stavbe po požigu. Tudi v domnevno bolj prosvetljenih sodobnih časih je stavba raje kot slovenski tržaški skupnosti dom varno »nevtralnim« univerzitetnim vsebinam …
S skoraj inverzno situacijo imamo opraviti v Kopru, kjer je nova socialistična oblast svojo politično, vendar pa tudi nacionalno prisotnost materializirala v obliki rdečega »markerja« sredi starega beneškega koprskega središča, ki je bil skozi zgodovino vedno manj narodno pisan kot Trst. Stolpnica je eksplicitno razredno obarvana, saj je v arhaičnem beneškem meščanskem kontekstu gostila samski dom za Tomosove delavce. Obarvana pa je tudi čisto dobesedno: njena rdeča fasada oznanja tradicionalni mestni dominanti, cerkvenemu zvoniku, da ima tekmeca (če ne kar zmagovalca- stavba je bila namreč postavljena neposredno po priključitvi cone B Jugoslaviji). Obe stavbi sta danes v domnevno post-ideološkem času izvzeti iz svojih izvornih kontekstov – tako z odsotnostjo izvornih vsebin kot tudi z mesti, ki ju obkrožata in ki sta se vsaj na površini precej spremenili.
Udeleženci delavnice bodo preučevali učinke mejnih distorzij, izmenjav populacij, političnih in nacionalnih trenj na stavbno dediščino: kako je bila manipulirana, spremenjena in utišana. Kako danes pristopati do prekrivajočih se in mnogokrat konfliktnih plasti dediščine v mestih, ki so jih tako globoko zaznamovale travme 20. stoletja?
Delavnica se bo odvijala od 28. avgusta do 2. septembra 2017. Poleg šole Bartlett, spletnega portala Architectuul in Inštituta Maxa Plancka pri delavnici sodelujejo tudi Univerza na Primorskem in Fakulteta za arhitekturo iz Ljubljane. Prijave in dodatne informacije so na voljo na Bartlettovi spletni strani.
Miloš Kosec
Vir fotografij: spletna stran Architectuul
