Februarja smo poročali o razglasitvi petih finalistov letošnje evropske nagrade za arhitekturo Mies van der Rohe, pred nekaj dnevi pa so iz istoimenske fundacije sporočili ime izbranega nagrajenca. Eno izmed najprestižnejših svetovnih nagrad za arhitekturo je letos prejel projekt DeFlat Kleiburg avtorjev NL architects in XVW architectuur. Prvič v zgodovini je bila nagrada podeljena projektu prenove in ne nove izgradnje – dejstvo, ki je v obvestilu za javnost še posebej poudarjeno, priča, da je bila nagrada podeljena kot manifestativni odmik od razumevanja arhitekture, kakršnega smo bili navajeni še pred desetletjem. Takih deklarativnih odmikov je bilo v zadnjem času že več, celo iz kar najbolj eminentnih arhitekturnih inštitucij, kot so lanskoletni Beneški bienale in letošnja Pritzkerjeva nagrada. Tudi pri nagradi Mies van der Rohe je treba poudariti, da jo financira Evropska Unija, zato imamo dovolj razlogov, da nagrajene projekte razumemo tudi kot nekakšne poluradne namige, kakšne prioritete bo v prihodnje imela evropska arhitekturna politika.
Doba zvezdniške in spektakularne arhitekture je menda res mimo; vse kaže, da je pred nami nova doba trajnostnega upravljanja z obstoječim. DeFlat (izvorno Kleiburg) je kot megastruktura iz šestdesetih v južnem Amsterdamu simptom slehernega (post)industrijskega evropskega mesta, v kateri so združeni ideali skupnega bivanja že davno izginule socialne države in groza pred urbanimi slumi, ki jo še dodatno podžiga strah pred migracijami v Trdnjavo Evropo. Merilo nekdanjih ambicij in sedanjih strahov je neposredno prevedljivo v številke: opravka imamo s 400 metrov dolgim desetnadstropnim longitudinalnim blokom, v katerem je bilo izvorno zasnovanih 500 stanovanj. Po eni strani racionalna in funkcionalistična zasnova postane zaradi ničel ob števkah skoraj mentalno neobvladljiva. Zgradbi je grozilo rušenje, nagrajeni projekt pa ji je omogočil novo, čeprav zelo drugačno življenje.
Pristop arhitekturnih birojev bi v luči nekdanjega bivanjskega ideala Kleiburga, ki ga je tok zgodovine spremenil v grozo, lahko označili za kombinacijo pristopov francoskega biroja Lacaton & Vassal ter pristopa »golih hiš«, o katerih smo na naši spletni strani pred kratkim že poročali. Arhitekti so lupino zgradbe in glavno konstrukcijo sicer obdržali, iz nje pa so odstranili vse ostalo. Ustvarili so nekakšno tabulo raso, raster konstrukcijskih vertikal, ki jih povezuje zunanji dostopni hodnik – ta nikoli povsem posrečen izum množične stanovanjske gradnje. Delo arhitektov se je ustavilo pri odstranjevanju »odvečnega«, razstavljanju minimalnih stanovanj in prenovi skupnih prostorov. Bodoči kupci in najemniki bodo stanovanjske prostore vzpostavljali na novo: naselili bodo površine, primerne svojim željam in finančnim zmožnostim, ter jih obnovili po svoje. Neizmerno fleksibilna stanovanjska svoboda ali arhitekturni Divji zahod? Saj gresta dobro skupaj; četudi na veznih hodnikih ni pričakovati ravno revolveraških dvobojev, pa nas celo pri takšnem »progresivnem« projektu čaka izrazito tipično razumevanje svobode kot umik države (regulacije) in prepustitev pravil igre prostemu trgu.
Očiščena megastruktura, pripravljena na ponovno “zavzetje”.
Je bil iz ruševin nekega minulega ideala evropske socialne države oblikovan nov bivanjski ideal? Gledamo v DeFlatu novo trajnostno podobo arhitekture, ki ni več osredotočena na bleščečo zunanjo podobo? Gre morda bolj za poskus redefiniranja dediščinske politike, rešitve funckionalistične dediščine, da nas nepremičninski apetiti ne bi silili v rušenje modernističnih sosesk samo zaradi nekoliko spremenjenih bivanjskih vzorcev in povečanih kapitalskih apetitov? Ali pa smo priča oblikovanju novega arhitekturnega ideala, ki namesto z oblikami, volumni in sencami operira z novimi merili kakovosti, s čisto nepremičninskimi kvadratnimi metri in cenami nakupa? Projekt po malem vsebuje vse troje. Nedvomno pa je njegovo glavno sporočilo, da se v ospredje arhitekturnega ideala prebija delovni proces, oblikovanje pravil igre in uporabe prostorov. To dejstvo najlaže ilustriramo, če rečemo, da pri utemeljitvi nagrade nikoli ne bi mogli biti zadovoljni samo z načrti in fotografijami, iz katerih razlike med izvornim in sedanjim stanjem skoraj niso razvidne. Ne, za razumevanje projekta je ključen tekst, pisana beseda, ki koncept arhitektov in pravila igre, ki so se jih trudili vzpostaviti, šele pojasni in pokaže vse tisto, kar na fotografijah in celo na sprehodu okrog stavbe ne bi bilo vidno. Takšna arhitektura je prej organizacija družbenih in ekonomskih odnosov (v stavbi) kot pa tradicionalno razumljeno kombiniranje materialov in volumnov (stavbe). Končno sodbo, kam vodi dobrodošla in nujna, pa vseeno nekoliko ambivalentna redefinicija arhitekture, si bo treba pridržati za prihodnost. Težko pa je zanikati, da bo treba merila kakovosti in debato o arhitekturi vsaj prilagoditi tej novi realnosti, če ne čisto na sveže zapisati.
Miloš Kosec
Vir fotografij: http://miesarch.com/work/3509
