Stari kostanj pred Dramo bodo posekali. Tam bo zazijala luknja; praznina, ki bo ostala za kostanjem, bo omogočila obnovo Drame. Vsi se strinjamo, da Drama potrebuje prenovo. Vsi, ki smo kdaj čakali na avtobus v kostanjevi senci, pa tudi vemo, da bo padec starega kostanja travmatično dejanje nasilja, ne le nad starim kostanjem, temveč vsemi, ki smo z njim spletli odnose.

Selitev drevesa, ki bi stari kostanj ohranila, stane več kot sto tisoč evrov. Ali je sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja preveč za ohranitev kostanja? Ali prenovljena Drama pretehta nad starim kostanjem? Ne vem, ne sodim in razumem vso odgovornost odločitve. To ni tekst za ali proti ohranitvi kostanja, čeprav si sam močno želim, da ostane. To je tekst o težavnosti te odločitve. To je tekst o etiki sobivanja z drugimi čutečimi bitji v mestu.

»Cilj religije je … izvajati nasilje brez kazni,« je čudovita definicija T. P. Tawhaia v uvodu knjige Maori religion(Religija Maorov). Religija tu seveda ni mišljena kot odpustek, kot način, kako se izmuzniti kazni, kako doseči odpuščanje in nadaljevati življenje, kot da se ni nič zgodilo. Religija v zgornjem stavku izhaja iz spoznanja, da je za normalno delovanje življenja, za vzdrževanje družbe, sveta, potrebno nasilje, ogromno nasilja.

Tu ne gre za dejanja subjektivnega nasilja, ko nekdo nekomu nekaj travmatičnega stori (čeprav se skoraj vse nasilje tako manifestira), temveč sistemsko nasilje, ki je potrebno zato, da živimo udobno, civilizirano življenje. Stari kostanj ne bo le žrtev arborista z motorno žago, temveč je ta akt nasilja del sistemskega nasilja, nasilja, ki vzdržuje in poganja družbo.

Zgornja definicija izhaja iz dejstva, da je nasilje nevarno, destruktivno in travmatično za vse vpletene; da je nasilje nevarno in prinaša posledice tudi za tistega, ki ga izvaja. Religija je tu praksa soočenja z našimi žrtvami, s posledicami našega nasilja; ko nam je jasno, da so vsi odnosi recipročni in moramo z drugimi bitji vzdrževati bližino, navkljub nasilju, ki ga izvajamo.

Kazen v zgornji definiciji ne pomeni zgolj posledic (ki jih vsako dejanje neizogibno prinaša); kazen zato, ker predmeti nasilja niso zgolj predmeti, stvari, temveč so osebe.

Zgornja definicija ubesedi animistično pozicijo. Animizem ni verovanje, da so, recimo, kamni živi, da imajo dušo. Animizem je etika in praksa vzdrževanja odnosov v svetu, ki ga sestavljajo osebe različnih vrst; ljudje, živali, rastline, kamni, duhovi …

Animizem je razmislek, kaj nekoga ali nekaj naredi osebo in kaj pomeni biti oseba v svetu in kaj je človeško mesto v svetu.  Biti oseba vedno že pomeni biti skupaj z drugimi osebami, vedno biti v odnosu, v razmerju do drugih. Ti vsakodnevni odnosi skrbi, nege ali nasilja pletejo dolgoročne vzorce, pletejo zgodovino. Biti človek je predvsem etična pozicija, pomeni biti vpleten v omrežja medsebojnih zavez do drugih bitij, človeških in nečloveških.

V tem svetu ljudje nismo gospodarji; omrežij, ki jih pletemo, ne izbiramo sami; v ta omrežja so pogosto vpletene tudi osebe, ki so močnejše od nas.   Zato v zgornji definiciji nastopa beseda kazen in ne posledica. Posledica je stvar kavzalnih odnosov med stvarmi; kazen je stvar etične zveze med osebami. Da bi ga razumeli, animisti svet poosebljajo; mi, moderni, ga opredmetimo.

A nikoli nismo bili zares moderni. V kapitalizmu odnose med osebami zamenjajo odnosi med stvarmi. V kapitalizmu dobi moč delovanja blago. Blago je predmet, namenjen menjavi. Ljudje ga ne izdelamo zato, ker bi ga potrebovali, ker bi ga radi posodili ali podarili. Blago na trgu zamenjamo za kapital, ki ga spet porabimo za proizvodnjo blaga. Tako blago dobi svoje lastno življenje in stopa v odnose z drugim blagom in ljudmi. Stvari, blago, so fetiši. Fetiš je predmet, stvar, ki je navdan z močjo delovanja ali celo z magičnimi močmi; tako vsaj verjamejo »divjaki«. A v razmerju do blaga smo ljudje le odtujeni mezdni delavci ali potrošniki. Za blago ljudje obstajamo le zato, da omogočamo njegovo cirkulacijo v ciklih proizvodnje, menjave in porabe. Smo viri, iz katerih stvari črpajo svojo življenjsko silo; smo stroji, ki poganjamo krog akumulacije kapitala.

Kapitalizem ima moč, da neživim stvarem vdihne notranje življenje, da jih napolni z močjo delovanja. Kapitalizem tako poseljuje cel bestiarij izjemno močnih bitij, bitij, ob katerih je individualno človeško življenje neznatno. Kapital, blago, trgi, borze, indeksi … so bitja, ki se odzivajo, imajo svojo voljo, se bojijo (»kapital je plaha ptica«), so optimistični ali črnogledi, muhasti, občutljivi, napeti … Vse nas skrbi blaginja teh bitij in pazimo, da jih ne vznemirimo, razdražimo, preplašimo in prepodimo.

Te entitete imajo moč spremeniti življenja tistih, katerih bogastvo ali življenje temelji na muhavosti teh bitij. Te entitete nad nami (in drugimi bitji) izvajajo sistemsko nasilje; le tako se kapitalizem lahko reproducira. Reči hočem, da animistična pozicija ni zgolj stvar »divjakov«, ki verjamejo, da so kamni živi. V kapitalizmu smo vsi animisti, a naš svet poseljujejo druga bitja, druge osebe; v tem svetu smo predvsem v vlogi plena, žrtve; ne lovca.

Še več! Živimo v antropocenu, geološkem obdobju, ko geološke sile, ki jih je prebudil kapitalizem, grozijo človeštvu z uničenjem.

Geologija radikalno sega onkraj parametrov človeškega, popolnoma onkraj družbe, kulture, zgodovine. Geologija je nevtralna, neosebna, tuja in v svoji brezbrižnosti tudi nasilna. V zadnjih 500 milijonih let Zemeljske zgodovine je bilo vsaj pet množičnih izumrtij živih bitij, ko je v kratkem času izginila skoraj polovica živalskih vrst. Vsaki masovni moriji sledijo milijoni let, da se življenje postavi nazaj na noge.

Posledice delovanja teh sil na nas posameznike in na človeštvo je lažje razumeti, če jih poosebimo kot popredmetimo. Posledice in manifestacije klimatske krize lahko razumemo kot kazen, kot kazen za vse nasilje, ki ga je civilizacija naredila Zemlji.

V antropocenu nas geologija postavi na svoje mesto, nič posebnega nismo, smo zgolj bitja med bitji, entitete med entitetami, zapletena in prepletena z drugimi bitji v tankem biofilmu, ki prekriva površje Zemlje. Bo človeštvo postalo odgovoren del sveta ali le tanka plast betona in tehnofosilov v geološkem stolpcu?

Tu se vrnemo na vprašanje, kako nasilje, ki je sestavni del našega bivanja v svetu, izvajati brez kazni. Kako naj ljudje živimo v tem svetu? Kako se spoštljivo soočati z drugimi, tudi nečloveškimi osebami, kako z njimi deliti svet?

Mesta, v katerih živimo, smo zasnovali kot habitate za ljudi. Mesta so habitati tudi za množico drugih bitij. So habitat za pse in mačke, vrane, golobe in vrabce, nutrije, podgane, divje prašiče in lisice, drevesa in plevele, čebele in komarje. Mesta so večvrstne simbiotične skupnosti. Vsa ta bitja ne soustvarjajo le mest, temveč tudi nas, skozi gosto pletivo odnosov, ki nas vzpostavlja kot ljudi, kot meščane.

Drevesa so del teh skupnosti; dajejo senco, ohlajajo okolico, nudijo zatočišče, hrano za čebele, mravlje, insekte; drevesa so habitat in ekosistem zase. A več kot zgolj to, stari kostanj pred Dramo je spletel množico odnosov z obiskovalci predstav, igralci, ljudmi, ki čakajo na šestko ali enko. Stari kostanj je iz javnega prostora pred Dramo naredil kraj; vozlišče, mesto s pomenom, zgodovino, sedimentiranimi zgodbami. Drama je to, kar je, tudi zaradi starega kostanja.

Etika sobivanja z drugimi bitji v mestu pomeni najti način življenja znotraj omejitev in obvez, ki jih postavlja življenje v večvrstni simbiotični skupnosti. Prepoznati, da so perspektive oseb in bitij pogosto v konfliktu; da je za vzdrževanje skupnosti potrebno nasilje, žrtve.

Etika sobivanja z drugimi v mestu pomeni najprej prepoznati kostanj kot osebo, kot člana naše skupnosti. Pomeni priznati, da bo padec drevesa travmatično dejanje nasilja; da bo za starim kostanjem zazijala strašna praznina, ki je ne more nadomestiti nihče.

Vsaka odločitev bo napačna; ravno to jo vzpostavlja kot avtentično etično dilemo. Že to, da so določevalci pomislili na selitev drevesa, je dober znak. In če stari kostanj že mora pasti, naj vsaj ne pade zaman. Naj nasilje nad njim pripomore k skupnosti, k celoti. Naredimo iz njegovega lesa deske za oder; naredimo iz debla skulpturo, ki bo krasila foyer. Naj nova Drama ohrani spomin na kostanj, ki tu še stoji.

Napisal: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik

Foto: Outsider

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!