Pred dnevi se je odprlo novo londonsko veleposlaništvo Združenih držav. Diplomati so zaradi poostrenih varnostnih zahtev elitno lokacijo na trgu Grosvenor v Westminstru zamenjali za precej manj ugledno, pa zato hitro razvijajočo se četrt Nine Elms na južnem bregu Temze. Selitev je pomenila tudi menjavo nekoliko zadržane modernistične palače Eera Saarinena iz petdesetih let za povsem nov kompleks, ki so ga zasnovali v arhitekturni pisarni KieranTimberlake. Verjetno bi preselitev minila dokaj neopaženo, če ne bi bilo – Donalda Trumpa, kajpada. Ameriški predsednik naj bi novo veleposlaništvo osebno otvoril in priložnost izrabil tudi za srečanje z britanskim političnim vrhom. Nato pa je, pet minut pred dvanajsto, po svojem priljubljenem diplomatskem kanalu – twitterju – oznanil, da ga v London ne bo. Komentatorji so namigovali, da razlog tiči v grožnji s protesti in v signalih londonskega župana, da v njegovem mestu ni dobrodošel, ameriški predsednik pa je krivdo zvrnil kar na novo stavbo. S preselitvijo naj bi Združene države zavrgle najboljšo lokacijo v Londonu, imenitno staro stavbo prodale za drobiž in jo nadomestile s predrago novogradnjo na neugledni lokaciji. »Slab posel. Hoteli so, da prerežem trak – NE!«
Stara ambasada Eera Saarinena
Za razliko od politične spretnosti Trumpu nihče ne more očitati, da nima izkušenj iz nepremičninskega sveta. Je nova ambasada res slab posel za Ameriko, ali pa se samo ne sklada s predsednikovimi osebnimi estetsko-poslovnimi merili, ki smo jih v preteklem letu na spletni strani Outsider že omenjali? Prvi vtis ob ogledu novega kompleksa je močno zaznamovan s tako kritizirano lokacijo med dvema nenavadnima londonskima znamenitostima: nekdanjo art-decojevsko elektrarno Battersea, ki se je v zgodovino zapisala z naslovnico albuma Animals Pink Floyd, in bizarno postmodernistično palačo britanske tajne službe MI6 Terryja Farrella. Obe ne tako stari zgradbi sta danes že utopljeni med novimi stekleni nebotičniki, ki opozarjajo na dejstvo, da je Nine Elms edno izmed največjih razvijajočih se gentrificiranih območij v Evropi. Med sedeži bleščečih novih multinacionalk in luksuznih stanovanjskih palač nova ambasada (za Ameriko morda nekarakteristično) izstopa kvečjemu po zadržanosti. Seveda gre za trdnjavo – saj je bil glavni razlog za preselitev ravno neustrezna varnostna situacija starega kompleksa, nova pravila pa od ameriških veleposlaništev zahtevajo več deset metrski utrdbeno-varnostni kordon okrog vseh strani diplomatskih predstavništev. Vendar pa gre v Londonu za zelo netrumpovsko diplomacijo v arhitekturi, ker se veleposlaništvo trudi svojo utrdben značaj prikriti, preobleči in ga narediti kot se le da prijaznega – do obiskovalcev, pa tudi do okolja.
Pred sabo imamo enega izmed najstarejših izrazov moči v arhitekturi – grad z osrednjim stolpom in obzidjem, ki ga obkroža. Neposrednega prednika zasnove novega ameriškega veleposlaništva lahko identificiramo v častitljivem londonskem Towerju nekaj kilometrov vzhodneje ob Temzi. Seveda tu zaman iščemo kamnite zidove z obrambnimi nadzidki – namesto srednjeveških zidov napadalce ustavlja enako neprebojni, pa na prvi pogled bolj prijazni ozelenjen nasip, ki na svoji zunanji strani utrujenim oblegovalcem ponudi celo klop, da si odpočijejo. Nekakšno arhitekturno nastavljanje drugega lica, morda.
Obrambni nasipi s klopmi za upehane oblegovalce?
Sredi sodobnih in obenem arhaičnih obrambnih nasipov, ki jih prekinjajo trije vstopni paviljoni (»vhodni stolpi«), se dviga benevolentni izraz moči – trdnjava sama. Tudi tu ne gre za introvertirano betonsko maso, kot bi morda pričakovali, ampak za demokratično transparentno stekleno kocko, ki obiskovalca že od daleč opozarja: »res je, da morajo biti naši varnostni ukrepi strogi, vendar pa ničesar ne skrivamo.« Kocka je na treh straneh obdana s privlačno oblikovanimi senčili (senčila so, tako kot pri mnogih sodobnih arhitekturnih stvaritvah, še zadnje zatočišče eksperimentiranja s fasadnimi formami), le na severni stranici nerazgaljena zre onkraj Temze. Obdelava fasad ne opozarja le na odprtost, ampak tudi na okoljsko vzdržnost – stavba je po energetskih kriterijih med najnaprednejšimi v Londonu, kar je za državo, katere politično vodstvo zanika podnebne spremembe, zagotovo pomenljiva arhitekturna gesta.
Vendar pa je zadržana in inertna forma kocke vsekakor zanimiva izbira za simbolno tako pomembno zgradbo. Kocka namreč ni nevtralna oblika: bolj pogosto je nevtralnost kocke le navidezna. Pomeni, da je vsebina preveč zasebna, dragocena, ali pa nevarna, da bi jo razkrivali navzven; pomeni, da med zunanjostjo in notranjostjo ni oziroma ne sme biti povezave. Zato je osrednja stavba ameriškega veleposlaništva vsaj mene bolj kot na prijazno ekološko invencijo spomnila na dve distopični, čeprav domišljijski arhitekturi. Prvi je ime kar Kocka (1997), bizarna stavba in obenem mučilna naprava iz v devetdesetih priljubljene kanadske grozljivke. Drugi filmski primer je The Keep (1983), torej Stolp (oziroma, za natančne bralce, bergfrid), ki po besedah enega izmed igralcev »ni bil zgrajen zato, da bi varoval pred zunanjim sovražnikom, ampak zato, da bi zadrževal tisto, kar je znotraj.«
Film The Keep (1983) in grozeča nevtralnost kocke …
Trumpova oznaka novega ameriškega veleposlaništva za slab posel je iz napisanega torej razumljiva. Transparentnost in odprtost, nepompoznost in okoljska trajnostnost predstavlja vse, kar Trump Tower ni. Obenem pa je tiha in pridušeno grozeča retorike kocke, obdana z utrdbeno-obrambnim plaščem, v nasprotju s površinsko prijaznim nasmehom, ki si ga zgradba poskuša nadeti. Zato povsem zadovoljni z njo ne moremo biti niti vsi ostali. Kljub vsem dobrim željam, ki jih stavba izraža, namreč predstavlja tudi povratek k prastarim utrdbenim vzorcem zgodnjega srednjega veka in k zanikanju javnega prostora (z minimalno koncesijo v obliki klopi na obrambnih zidovih …). Še v šestdesetih bi takšna neurbana in nasilna rešitev, ki so jo bolj kot ekološke skrbi arhitektov izrisovali koti varnostnih kamer in vojaške stražarnice, doživela glasne proteste. Dejstvo, da smo danes z njo še kar zadovoljni, ker je po Trumpovih merilih nekoliko preveč subtilna zgradba, pa ne kaže toliko na zmanjšane ambicije arhitekture, kot pa na naše lastne strmoglavljene ideale.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje neodvisnega medija o kulturi!
