Če bi kdo pred dvajsetimi leti trdil, da bodo verski objekti politično najbolj kontroverzna arhitekturna naloga prihodnosti, bi se mu verjetno nasmejali. In vendar so se do danes mednarodne razmere tako temeljito spremenile, da je postala oblikovanje muslimanskih verskih objektov vsaj na Zahodu verjetno politično najbolj izpostavljeno arhitekturno vprašanje. Pa pustimo ob strani švicarski referendum o dopustnosti gradnje minaretov in neskončne polemike, ali si lahko verska skupnost v Republiki Sloveniji sploh postavi verski objekt – saj gre pri tem za zakonodajna, celo ustavnopravna vprašanja. Ta članek načenja le vprašanje, kako te in druge polemike vplivajo na podobo neke specifične arhitekturne tipologije; kako politična obravnava nekega »problema« spremeni sam način razmišljanja o arhitekturi.
Povod za razmišljanje je iz drugega konca sveta; te dni so svet obšle podobe bodoče mošeje v Melbournu, ki jo je zasnoval legendarni Pritzkerjev nagrajenec Glenn Murcutt, ki je večkrat obiskal tudi Slovenijo. Stavba je v maniri legende trajnostne in zadržane arhitekture skrbno pretehtana celota, v kateri se bodo prostorski efekti menjavali v skladu z nenehno spreminjajočo svetlobo, ki bo prodirala skozi gozd barvastih prizem na strehi (o končni podobi zaradi dejstva, ker je še v gradnji, še ne moremo v popolnosti soditi). Za našo temo pa je zanimiva retorika, ki spremlja razstavo risb, zasnov in načrtov še nedokočnanega objekta. Stavba nima minareta in kupole. Reinterpretacija tradicionalnih sestavnih delov muslimanskega verskega objekta je zasnovana »povezovalno«; z namenom, da muslimanske skupnosti od večinskega prebivalstva ne bi ločevala in izolirala, ampak ju povezovala – kar je v okviru napetih medkulturnih odnosov zahodnih družb gotovo hvalevredno. Še bolj je zanimiv komentar Murcottovega sodelavca pri projektu, Hakana Elevlija: »Želeli smo ustvariti nekaj, kar je inkluzivno – nekaj, kar je transparentno.«
Če beremo takšno nedvomno dobronamerno izjavo z nekoliko kritičnimi očali, si lahko zastavimo vprašanje, kaj za oblikovanje »delikatnih« verskih objektov pomeni takšna inkluzivnost, takšna transparentnost, ki ni več stvar osebne izbire, ampak prej prostorsko-družbene prisile? Morda bomo končali s povsem steklenimi fasadami, kjer bodo družbeno »nezanesljivi« elementi podvrženi možnosti nenehnega javnega pogleda? To ni več tako zelo daleč od ideje panoptikuma, ki smo ga na spletnih straneh Outsider že omenjali. Arhitketura, kjer so vse točke v enaki meri dosegljive vidnemu polju (in s tem kontrolnemu nadzoru) osrednjega nadzornika, ki ostaja neviden. Takšnemu nadzorniku niti ni treba sedeti v svojem opazovališču in opravljati nadzora; negotovost, ali nadzornik opazuje ali ne, pomeni, da vedno domnevamo, da smo opazovani. Bo takšen (samo)nadzor postal kompromisni, celo liberalni pogoj za integracijo drugih kultur v zahodno družbo?
To sicer ne bi bil prvi vpliv političnih razlik v pogledu na vero, ki bi imel posledice za arhitekturo. Še zdaleč ne, nasprotno – skozi zgodovino so bile ravno verske stavbe večinoma tiste, ki so kot najprestižnejša stavbarska naloga kazale pot razvoju arhitekture. In vendar, zadnji večji tovrstni proces se je na Zahodu odvil v obdobju protireformacije, kjer so versko-politične vojne in Tridentinski koncil na katoliški strani tako vplivali na prenovo gradnje in umetniške opreme verskih objektov, da se je rodil nov slog – barok. To je bilo pred skoraj štirimi stoletji. Od takrat naprej, po razsvetljenstvu in industrijski revoluciji, imajo proizvodni stroji, vojska, politične in tehnološke revolucije večji vpliv na razvoj arhitekture kot pa vera in odnos do nje.
“Harwick Hall, more glass than wall.”
Vpliv političnih razmer na arhitekturno formo je seveda vsaj tako star kot arhitektura sama. Obenem pa je metamorfoza trenutnih družbenih razmer v kamnito ali betonsko obliko vseeno težje nadzorljiv in bolj ambivalenten proces kot na primer pisanje zakonov. Rezultati so le redko povsem predvidljivi. Omenimo samo ilustrativen primer, ki je povezan ravno s »transparentnostjo«. V Angliji 16. Stoletja je bil uveden davek na okna – v obdobju, ko se je tehnologija proizvodnje steklenih površin šele začela razvijati, so bila stekla pač luksuzna potrošna dobrina in zato logična tarča obdavčitve. Učinki na večini arhitektur so bili predvidljivi; površina oken na hišav revnih prebivalcev in tudi onih iz srednjega sloja so se občutno zmanjšale. Na drugi strani pa je imel davek pri najbogatejših ravno obratne posledice; imeti veliko oken je nenadoma postal družben simbol neizmernega bogastva, ki ne le, da lahko pokrije stroške izdelave dragih stekel, ampak plača tudi visoke vsakoletne davščine nanje. Najbogatejše plemiške rezidence so zato ravno v tem obdobju postale izredno transparentne arhitekture z zastekljenimi površinami, ki so bile po velikosti presežene šele v času industrijskih arhitektur 19. stoletja. Najbolj znan primer takšne namerne arhitekturne ekstravagance je znani Hardwick Hall, o katerem je med ljudstvom krožila rima: »Hardwick Hall, more glass than wall,« več stekla kot opeke. Končna forma je tako natanko nasprotna pričakovanemu učinku davka; obdavčena okna so ustvarila najbolj transparentno arhitekturo obdobja. Lahko analogno s tem pričakujemo, da se bodo mnogi muslimanski verski objekti v zahodnem kontekstu zaradi družbenih pritiskov po transparenci in nadzoru začeli zapirati in izolirati, namesto da bi slepo sledili zaenkrat še implicitnim pričakovanjem večine?
Jutri sledi drugi del članka o džamijah in nelagodju v arhitekturi, v katerem se bomo lotili nelagodja, ki ga lahko sprožijo ruševine.
Miloš Kosec
Podobe Melbournske mošeje v gradnji so sposojene iz spletne strani rtvslo.si.