Kaj narediti s propadajočimi slovenskimi gradovi in dvorci? V svetovnem letu kulturne dediščine smo tudi na Outsiderjevih spletnih straneh predstavili nekaj alternativnih pogledov na reševanje in novo uporabo nepremične kulturne dediščine: od uspešne francoske pobude »crowdfundinga«, pri kateri lahko solastniški delež gradu de la Mothe-Chandeniers pridobite že za 50 eur in s tem prispevate k njegovi obnovi, do projekta razglednic študentov mariborskega Oddelka za arhitekturo. Idej tudi drugje ne manjka; v nedavni okrogli mizi o dediščini se je arhitekt Rok Žnidaršič upravičeno vprašal, zakaj država ne oblikuje celostne strategije uporabe gradov in jih v duhu decentralizacije na primer uporabi za razkropitev svojega birokratskega aparata po vsej državi. Obenem pa bi z obnovo večinoma neprimerno bolj monumentalnih zgradb od onih, v katerih zdaj domuje državna uprava, poskrbeli za trajno zavarovanje svoje vrhunske dediščine ter med drugim infrastrukturno in prometno razbremenili Ljubljano … Takšnih, svežih idej je potrebna grajska, pa tudi ostala podeželska dediščina pri nas, saj je zdaj menda že jasno, da premoremo približno toliko investitorjev s preveč denarja in posluhom za dediščino kot v kateri koli drugi evropski državi – namreč bore malo. Namesto tega pa lahko v odličnem svežem intervjuju naš vodilni kastelolog Igor Sapač le nadaljuje z resignirano analizo, da gradov pri nas nihče med odgovornimi ne razume kot ključnega dela našega arhitekturnega in kulturnozgodovinskega izročila.
Propadajoči grad Šrajbarski turn pri Krškem
Zato bom danes idejam, kaj napraviti s častitljivimi, a hitro izumirajočimi kamnitimi očaki na gozdnatih gričih in med zaraslimi krošnjami nekdanjih parkov, dodal še eno alternativo: zakaj ne bi nekaterih gradov in dvorcev spremenili v stanovanjske zadruge? Ta besedna zveza bo verjetno sprožila kar nekaj dvignjenih obrvi, saj spominja na eno izmed najnižjih točk upravljanja z gradovi pri nas takoj po drugi svetovni vojni, ko so bili mnogi izropani in nato razparcelirani v socialna stanovanja ali namestitvene enote kmetijskih zadrug. Ti posegi so bili iz razumljivih razlogov vse prevečkrat destruktivni: z betonskimi ploščami so presekali dvovišinske volumne kapel in dvoran, grajske sobane predelili na dve ali tri čumnate, uničili stare peči, … Seveda nimam v mislih takšne zadruge (čeprav so mnogi gradovi po zaslugi najnujnejših vzdrževalnih del vsaj obdržali streho in se s tem ohranili). Ne, za vzor mi služi angleška praksa bivanjskih skupnosti v gradovih in dvorcih. In če kdo, znajo s svojimi dvorci upravljati ravno Angleži.
Prenovljen Dingley Hall, subtilno razdeljen na deset bivalnih enot (vir: www.onthemarket.com)
Pa še nedavno ni bilo tako. Pri nas, kjer se večino uničene dediščine kar povprek (in pogosto zmotno) pripisuje divjim medvojnim in povojnim letom, preradi pozabljamo, da je Velika Britanija, zibelka kapitalizma, v istem obdobju doživljala pravi dediščinski pogrom. Na vrhuncu podiranja podeželskih dvorcev v šestdesetih letih sta izginili kar po dve veliki in umetniško pomembni stavbi na teden (!). Britanci so zaradi visokih davkov ter zaradi uničenja, ki ga je za sabo pustila vojaška uporaba mnogih velikih rezidenc v obeh svetovnih vojnah, zgubili vsako peto dragoceno podeželsko rezidenco; njihovo skupno število se ocenjuje na blizu tisoč, še nekajkrat toliko pa jih je, praznih ali neustrezno vzdrževanih, počasi propadalo. S porastom turistične industrije v sedemdesetih, ki je v veliki meri izumila tudi »turizem po podeželskih dvorcih« (Country House tourism), se je mnogim gradovom njihova usoda počasi izboljšala. Vendar pa lahko le od turizma živi samo omejeno število najbolj spektakularnih in dragocenih objektov. Angleški arhitekt Kit Martin je zato že v sedemdesetih zaslutil, da se v propadajočih, a veličastno in kakovostno zasnovanih grajskih arhitekturah skrivajo ne le turistične, ampak tudi bivanjske priložnosti. Kdo si vsaj občasno ne želi živeti v gradu? Z lastnim denarjem je Martin odkupil prvega izmed svojih objektov, počasi sesipajoč se Dingley Hall, ga obnovil in s skrbnim premislekom razdelil na deset avtonomnih enot, ki jih je nato prodal oziroma predal v zakup individualnim kupcem. Martin je smiselni razdelitvi prej enotne stavbe namenjal posebno pozornost, ker je hotel ohraniti njeno zgodovinsko pričevalnost, obenem pa poskrbeti tudi za dovolj privlačna nadstandardna stanovanja, ki bi vsakemu izmed desetih gospodinjstev zagotavljala kar največjo mero reprezentance in bivanjskega udobja. Zato je v večini primerov prostore v pritličju (kjer so bile največje dvorane), nadstropju (nekdanje spalnice) in na podstrehi (nekdanje sobe za služničad) povezoval vertikalno. Tako je vsaka enota prejela delež razlicnih prostorov, s čimer je bila zagotovljena določena mera fleksibilnosti uporabe, pa tudi enakovrednosti bodočih prebivalcev. Sicer bi se lahko tisti, ki bi stanovali v plesni dvorani, prej ali slej začeli obnašati nekoliko gospodovalno do svojih podstrešnih sosedov …
Eden izmed ducata dvorcev, ki jih je Kit Martin obnovil in razdelil na več bivalnih enot, je tudi Maristow House. Prednost arhitektovega pristopa do takšnih prenov je zadružniška: kljub razdelitvi se hiša in posestvo okrog nje upravljata kot zaključena celota.
Vendar pa prostorska razdelitev ni bila Martinova najpomembnejša inovacija. Zaradi angleškega lastninskega prava, ki običajno namesto polnega lastništva preferira zakup (največkrat za 99 let), je arhitekt zasnoval nekakšne stanovanjske zadruge visokega razreda. Uporabniki so kot zakupniki svojega dela posedovali tudi delež skupnih prostorov (na primer veliko stopnišče in najbolj impresivne dvorane, ki so jih upravljali skupaj) in park okrog dvorca. To slednje je pomembno, ker preprečuje popolno razparceliranje posesti, iz katere bi lahko nastala nekakšna ponesrečena fevdalna vrstna hiša v različnih barvah in s kakofoničnimi prizidki … Zgradba in park okrog nje se namesto tega upravljata kot celota v lasti vseh članov zadruge. Tako postane mogoče, da so prav vsi stanovalci deležni vrhunskega bivanjskega »aristokratskega« standarda, vendar pa v skladu s sodobnimi racionalnimi finančnimi kriterij. Martin je po prvem uspešnem projektu svojo pot dediščinskega investitorja nadaljeval, tako da je do danes na podoben način obnovil in dal v zakup že ducat velikih umetniško pomembnih dvorcev, začeli pa so ga posnemati tudi mnogi drugi nepremičninski investitorji.
Tloris gradu Šrajbarski turn; takšni renesančni tlorisi s skoraj modularno razporeditvijo prostorov okrog osrednjega dvorišča omogočajo relativno enostavno in subtilno razdelitev na posamezne bivalne enote.
Morda bi bil takšen model lahko uspešen tudi pri nas. Navsezadnje je propadajočih gradov in dvorcev kar nekaj; razdalje od urbanih centrov so majhne, potencialna bivanjska kvaliteta v takšnih »grajskih skupnostih« pa velika. Zdi se tudi, da je v Sloveniji dovolj ljudi, ki jih mika bivanje v takšnih objektih (s piscem tega članka vred). Kar pa je še pomembneje: zgradbe na takšen način obdržijo svojo prvotno funkcijo in ostanejo namenjene bivanju. Gradovi so nekoč že bili raznolike stanovanjske skupnosti, čeprav seveda po sodobnih standardih arhaične in strogo hierarhične. Obenem pa bi lahko vsaj večji objekti del svojih impresivnih interierjev obdržali odprt za javnost, zadruga pa bi lahko z njihovim oddajanjem za prireditve in dogodke celo zaslužila. Dodatna prednost slovenske grajske situacije je, da so večji objekti (v gradovih tipa Krumperk ali Podčetrtek bi lahko dovolj udobno sobivalo kakih deset gospodinjstev) pogosto zidani v italijanski renesančni maniri: z notranjim dvoriščem, ki ga krog in krog obdaja arkadni hodnik, ob katerem so nanizane sobe. Takšna skoraj modularna shema omogoča mnogo bolj fleksibilno (in s tem manj destruktivno) povezavo obstoječih sob v individualne enote kot pa večina angleških dvorcev, ki so pri preuredivi zahtevali bolj radikalne gradbene posege. Vse to pa so seveda samo ugibanja, dokler se kdo ne opogumi in začne s pilotnim projektom …
Miloš Kosec
Vsebine spletne strani in tiskane revije se razlikujejo! Z naročilom revije omogočite ustvarjanje obojih!
